Če smo v prvem delu intervjuja spregovorili o rekonstruktivni kirurgiji, torej tisti kirurgiji, ki popravlja posledice nesreč in prirojenih napak, je v drugem delu beseda tekla o nekoliko drugačnih "napakah". Plastični kirurg Franc Planinšek nam je razložil, kako sam ne dela razlike z rekonstruktivno kirurgijo ravno zato, ker ljudi boli tudi to, da nečesa nimajo oziroma ni tako, kot bi hoteli sami. A tukaj morajo kirurgi imeti občutek za lepo, ljudje pa morajo paziti, da ta želja po lepšem videzu ne preraste v odvisnost.

Preidimo še k estetski kirurgiji. Kako vas pacienti gledajo kot estetskega kirurga?
Jaz ne delam razlik med estetsko in rekonstruktivno kirurgijo, to je eno in isto področje. Pri rekonstruktivni kirurgiji gre za nekaj, kar smo že imeli, pa smo izgubili, pri estetski pa ustvarjamo nekaj, kar nismo nikoli imeli. Veste, dekle, ki se ji dojke niso nikoli razvile in zaradi tega nikoli ne sleče majice, verjetno nosi enako bolečino kot tista, ki jih je izgubila.

Kateri je najbolj tvegan poseg v estetski kirurgiji?
Kadar temelji izvajanje kirurših posegov na nekih težkih kirurških tehnikah, ki jih izvajamo plastični kirurgi, sama estetska kirurgija ni nekaj tveganega. Tisti poseg, ki mladim estetskim kirurgom požene največ adrenalina po žilah, je verjetno lifting obraza, še posebno, če izvajaš radikalni obrazni lifting, ki dolgo drži. Pri liftingu obraza namreč razslojimo vsa tkiva. Kadar hočemo dobiti res lepe poteze in trajnost, je treba vsa tkiva razslojiti, jih postaviti na svoje mesto. Imeti moramo občutek za lepo in ugotoviti, kaj obrazu manjka oziroma česa obraz nikoli ni imel, pa želimo pričarati lepo. Vedeti moramo, katero mehkotkivno spremembo moramo narediti na osnovnem obraznem skeletu, da bomo dobili poteze, ki bodo všeč pacientu in meni, obenem pa bodo pričarale lepo. Včasih pacient tudi sam ne ve, kaj na obrazu ni v redu. Ko pa ti to počneš 22 let (toliko ima Franc Planinšek delovnega staža, op. a.), takoj vidiš vse tisto, kar odstopa. Mi obraz vidimo kot karikaturist, saj vidimo poteze in značilnosti obraza. Pomembno je videti, kaj smem spremeniti in česa ne, da ne bi spremenil samega bistva.

Ali vas pacienti poslušajo oziroma najdete ravnotežje med njihovimi željami in vašim videnjem?
Veste, želja je vedno osnova, ker ne bom jaz tisti, ki bo ta obraz nosil. Ko pacient pove svoje želje, mu jaz povem, kaj se mi ne zdi dobro.

Pa vendar. Ali se kdaj kakšen poseg zalomi?
Kdor ne operira, se mu ne more zalomiti. Vsak poseg nosi svoja tveganja in ta tveganja so večja, ko gre za neizkušenega kirurga. Dlje kot operiraš, manjša je ta možnost in to pacienti vedo. Nikoli ne sme biti nobenega tveganja. Tudi ko nekaj poskušaš na novo, mora biti zraven nekdo, ki to že pozna, zato da bo poseg varno izpeljan. Na zdravniško zbornico namreč prihajajo pritožbe, kako nekaj ni bilo izvedeno v redu. Ampak tukaj se vprašamo, ali gre le za odgovornosti kirurga ali tudi pacienta. Kadar se pacient odloči za neko ceneno različico in se gre operirat kamor koli, pa četudi v neki hotel ali zdravilišče, in se ne vpraša, zakaj je to za polovico cenejše, človeka zanima, ali ni tudi sam iskal težav. Vsi liftingi obraza so le liftingi obraza in vse povečave dojk so le povečave dojk, razlika je le v obliki in številu zapletov. Glede povečave dojk - ljudje si zmotno predstavljajo, kako je to nekaj izrazito lahkega. Pri enem povečanju dojk sodeluje šest ljudi, vsak ima svojo nalogo. Naša klinika je v zadnjem času organizirala šest izobraževalnih tečajev. Tudi s tem, ko izobražuješ, manjšaš možnost zapletov. Ne more se nekoga preprosto omejiti, lahko ga pa izobrazimo do te mere, da bo tisto, kar bo počel, počel varno. Je pa jasno, da mora biti pacient toliko pameten, da vpraša, ali ima kirurg licenco iz plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije ali je abdominalni kirurg. Vse namreč najdete na trgu, tudi ortopede in urologe, saj je estetska kirurgija zanimiva za vse profile. A vsak, ki zna vihteti nož, še ne more izvajati varne estetske kirurgije. To je, kot da daste hišo sezidati krojaču. Plastični kirurgi nismo krivi za vse napake, ki se zgodijo.

In katere so tiste nabolj bizarne želje, na katere ste naleteli?
Zdi se mi, da govoriti o bizarnih željah na področju plastnične kirurgije ni dobro, saj ima sleherna želja svojo osnovo. Kadar se poglobimo v psihologijo pacienta, vedno pridemo do tega, da vsaka želja temelji na nekem izkustvu v preteklem življenjskem obdobju. in nobena od teh želja ni čisto brez zveze. Plastični kirurg se pogosto ukvarja z analizo pacientovih želja, da ugotovimo, kaj tiči za tem. In kadar ima plastični kirurg občutek, da gre za nekaj ekstremno izstopajočega, je jasno, da mora poiskati sekundarno mnenje nekoga, ki obvlada psihologijo. Je pa pri estetski kirurgiji najpomembneje to, da bo pacient po posegu zadovoljen s svojo podobo v ogledalu, se pravi, da ko se pogleda v zrcalo, ne pomisli na tisto stvar, na katero je pomislil do zdaj. Poznamo pa psihično stanje, poimenovano mania operativa. Tukaj gre za nekoga, ki prehaja od posega na poseg, saj mu eden pomeni le začasno zadovoljstvo. Ta odvisnost od posegov je nekaj čisto novega, v zgodovini kirurgije se s tem nismo srečevali. Zdaj pa ima vsak izmed nas verjetno kakšnega pacienta, za katerega ugotovi, da ima manio operativo.

Se recesija pozna v estetski kirurgiji?
Vsi me to sprašujejo, a sam tega v bistvu niti ne čutim. Kirurški sanatorij, v katerem izvajam estetsko kirurgijo, ima posebno nišo. Pri nas se ne ukvarjamo z nekimi cenenimi izdelki, temveč z unikatno izdelavo na visoki ravni. Tudi vsadke uporabljamo tiste, ki so trenutno najboljši. Pomembna je varnost in vrhunska izvedba. Naj pa dodam, da je v porastu moška kirurgija. Danes dosega ne samo deset odstotkov, tudi do 15 že.

Za katere posege pa gre?
Za vse posege, razen povečave dojk (smeh). Sicer pa smo za moške odprli prav posebno ambulatno, ki je odprta ob čertkih in je namenjena le njim. Jaz namreč tudi ne bi želel h kozmetičarki takrat, ko so vse punce tam.

Obstajajo v estetski kirurgiji kakšni trendi, v smislu, da je določen trenutek moden določen poseg?
Trendi so zagotovo, vprašanje pa je, koliko plastični kirurgi podlegamo tem trendom. Namreč, trendi se spreminajajo in tukaj ne gre za zamenjavo oblačil. Tako je bilo, denimo, nekaj časa popularno orientalsko oko. In prav je, da plastični kirurg pacientu odsvetuje neke posege, ki bi jih pozneje obžaloval.

Če spregovoriva še o spremembi spola. Koliko časa se to v Sloveniji že opravlja in kako pogosto?
Tradicija izhaja še iz časov profesorja Marka Godine, oziroma še prej, iz časov Franca Derganca, ki je ustanovil to kliniko. Glede na populacijo Slovenije je pričakovati štiri primere na leto, imamo jih sicer nekoliko manj. Imamo pa tipičen vzhodnoevropski vzorec, saj je v ospredju spreminjaje iz žensk v moške, in ne obratno, kar je pogosteje v zahodni Evropi. Drugače pa Slovenija, kar se tiče tehnike, ne zaostaja.

Koliko let, konkretno, te posege poznamo v Sloveniji?
Prve spremembe so bile izvedene pred 40 leti, jih pa imamo vsako leto. Imamo tudi posebno komisijo za spremembo spola, ki jo vodi profesor Slavko Ziherl s psihiatrije, sestavljajo pa jo še endokrinolog, urolog, ginekolog in plastični kirurg. Seveda pa vse to vodijo psihiatri. Ta komisija je vrhunsko organizirana in je lahko vzor kjer koli. Naš sistem je bil tudi že predstavljen v tujini, odzivi pa so bili zelo pozitivni.

Kako pa dejansko poteka sam poseg?
Ko se moške spreminja v ženske, se ohrani kožo, ki se jo obrne navznoter in iz tega se oblikuje vagina. Po operaciji je videz praktično identičen. Penis se pa dobi ali iz podlaktnega režnja ali iz sprednejstegenskega režnja in se vstavi protezo, ki omogoča tudi erekcijo, penetracijo in uriniranje stoje. Tkiva so oživčena, se jih čuti. Mi pa mnogo ljudi postavlja vprašanje, ali so ti ljudje plodni. Seveda niso. Penis namreč ne omogoča ejakulacije, saj ni semenske tekočine, ki nastaja v testisih. Ti testisi so namreč iz silikonskih vložkov.

Spolni užitek je pa le mogoč?
Seveda, sicer je to nesmiselno početje. Spolni užitek je užitek, ki nam ga je narava dala za nagrado, da ohranjamo vrsto.

O teh operacijah se pri nas ne govori dosti ...
Doktrina, ki smo jo sprejeli, je ta, da se tega ne obeša na veliki zvon. Veste, sprememba spola je nekaj intimnega, mi pa ne bi bili veseli, če bi ti pacienti imeli velike težave, če bi javnost to zasledovala. Tisti pravi transseksualci niso ekstrovertirani, se ne izpostavljajo in ne nastopajo v javnosti. Ko gre za nekoga, ki je izpostavljen, po navadi ne gre za pravi transseksualizem, mogoče gre za neko mešanico psihonevrotične sociopatije, saj človek hrepeni po pozornosti medijev in okolice. Sicer pa nihče od transeksualcev ne želi biti izpostavljen pogledom okolice, večinoma spremenijo okolje, službo, dokumente, se socializirajo v novem okolju kot pripadniki drugega spola. Da bi bili sprejeti v obravnavo, morajo najprej dve leti zahajati k psihiatru, ki ocenjuje, kako vztrajna je ta želja in kako močno je jaz ujet v napačno telo. Nato se začne hormonsko zdravljene. Včasih so pacienti zadovoljni že s tem, da dobijo bolj nežne ali grobe poteze, postanejo bolj poraščeni ali obratno. Tisti, ki po spremembi spola hrepenijo še naprej, gledajo na svoje telo kot na kletko, v katero ne sodijo, in ga pogosto samoiznakazijo, pa gredo še korak dlje, do kirurške spremembe. Pri tem posegu sodelujejo urolog, ginekolog in plastični kirurg. Vsak prehod pa sicer traja nekje štiri leta. Mora pa ta oseba zaživeti v okolju, ki ta prehod odobrava. Samomorilnost je pri ljudeh, ki se počutijo ujete v napačno telo, zelo visoka, prek 70-odstotna. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je to kvalificirano kot bolezen, stroški pa se zato krijejo iz zdravstvenega zavarovanja.

V priloženih videoposnetkih si lahko ogledate tako razlago poteka spremembe spola kot demonstracijo različnih prsnih vsadkov.