V Franciji je z vstopom v novo leto začel veljati zakon, po katerem je darovalec človeških organov vsak, ki temu predhodno ne bo izrecno nasprotoval in se bo moral vpisati v poseben register.

"Francija je sprejela, kar smo v Sloveniji želeli sprejeti že leta 2010. Darovalci organov so vsi državljani Francije, razen če se opredelijo proti. Ljudi se s tem bolj povabi, da se izrečejo, ali so proti darovanju organov," pojasnjuje vodja osrednje ustanove, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa, Slovenija transplanta Danica Avsec.

Za vzpostavitev podobnega sistema, ki bi omogočil poenostavljeno darovanje, po njenih besedah v Sloveniji ni bilo politične volje. Sicer pa Francija ni edina država v EU-ju, ki je vzpostavila takšen sistem darovanja organov. Med drugim sta to storili tudi sosedi Hrvaška in Avstrija.

"Gre za nekakšen trend, saj je darovanje organov precej poenostavljeno. Vsak ima možnost, da se opredeli proti darovanju organov v času svojega življenja, ko je pri polni zavesti. Po njegovi smrti pa se ne obremenjuje svojcev za dovoljenje. Vendar se potem njihove morebitne želje ne morejo upoštevati. Sistemi so sicer različni. Nekateri povsem izključijo svojce, drugih pa jih obvestijo in se z njimi pogovorijo. Nujno pa mora biti vzpostavljen register tistih, ki so proti darovanju," poudarja Avščeva.

Kateri so najprimernejši darovalci?
V Sloveniji za darovalce pridejo v poštev tisti pokojniki, ki umrejo možganske smrti. V nekaterih drugih državah pa se krog darovalcev, tudi v Franciji, širi na tiste, ki umrejo iz kakšnega drugega razloga, denimo da gre za srčne smrti. "Vendar je teh precej manj. Takšnega programa pri nas še nimamo," pravi in dodaja, da do možnosti darovanja organov pride pri od 10 do 20 odstotkih umrlih v intenzivnih terapijah.

"Organ, ki se odvzame, mora biti v zdravi kondiciji. Mogoča so sicer določena obolenja, vendar je najpomembneje, da je prisotna funkcija organa oz. da organ začne delovati v novem telesu ter da ne prenesemo kakšne hude bolezni, kot je maligna bolezen ali huda neozdravljiva okužba," našteva glavne omejitve pri darovanju.

Manj darovanih organov
V Sloveniji je po besedah vodje Slovenija transplanta še vedno več potreb, kot je možnosti za odvzem organov. "Lani nismo bili najuspešnejši in smo pridobili manj organov in darovalcev kot prejšnje leto. O razlogih smo razmišljali že med letom in ugotovili, da so bile za to krive tudi kadrovske težave z anesteziologi na intenzivnih terapijah v nekaterih bolnišnicah," poudarja.

V Sloveniji se lahko ljudje opredelijo za darovalce organov v času svojega življenja, vendar je tako odločenih manj kot odstotek. Navsezadnje mora prostovoljni darovalec čez precej zahteven pravno formalni postopek. "Za nas je vsekakor pomembneje, da so ljudje informirani, da poznajo to dejavnost in da ji zaupajo. Če pride do možnosti darovanja organov, so seznanjeni s tem in pogovor z njimi se lažje izpelje. Svojce pokojnika vprašamo, kako je bil pokojnik opredeljen, kaj je menil o darovanju organov. Če imajo informacijo o njegovem mnenju, se odločajo v skladu z njegovim mnenjem, če ne pa v skladu s svojim mnenjem," slovenske postopke darovanja organov opisuje Avščeva in ob tem poudarja, da se v Sloveniji kar v 25 odstotkih primerov dogajajo zavrnitve darovanja organov, kar je po njenem mnenju preveč.

Privolitve za darovanje organov pa se razlikujejo do države do države. Španija ima po njenih besedah prav tako informirano soglasje, tako da se morajo ljudje opredeliti za darovanje organov. "Vendar so najboljši v tem programu. Če ni dobrega sistema in programa darovanja, potem ni nobene garancije, da se bo program darovanja z zakonom, kot je francoski, izboljšal. Vendar ima Francija dober sistem, ki se bo z novo zakonodajo lahko izboljšal," še dodaja.