Tik pred polnočjo in ob polni Luni so z ISS-ja ujeli prizor s Skandinavskega polotoka, ki vključuje zeleni severni sij (zgornja sredina), temno Baltsko morje (spodaj desno), oblake (zgoraj desno) in norveški sneg. Soj mest lepo zariše obalo Skagerrak in Kattegata, kjer teče morska pot med Baltikom in Severnim morjem. Najsvetlejši zaplati sicer pripadata mestoma Oslo in Köbenhavn. Foto: Nasa Foto: Nasa
Tik pred polnočjo in ob polni Luni so z ISS-ja ujeli prizor s Skandinavskega polotoka, ki vključuje zeleni severni sij (zgornja sredina), temno Baltsko morje (spodaj desno), oblake (zgoraj desno) in norveški sneg. Soj mest lepo zariše obalo Skagerrak in Kattegata, kjer teče morska pot med Baltikom in Severnim morjem. Najsvetlejši zaplati sicer pripadata mestoma Oslo in Köbenhavn. Foto: Nasa Foto: Nasa

Lanske izbrane posnetke dveh največjih vesoljskih agencij si lahko ogledate tukaj in tukaj.

Priporočamo ogled v celozaslonskem načinu. Opozorilo za mobilne uporabnike: vsaka fotografija je velika od 1 do 2 MB.


























Skandinavski polotok ponoči
Tik pred polnočjo in ob polni Luni so z ISS-ja ujeli prizor s Skandinavskega polotoka, ki vključuje zeleni severni sij (zgornja sredina), temno Baltsko morje (spodaj desno), oblake (zgoraj desno) in norveški sneg. Soj mest lepo zariše obalo Skagerrak in Kattegata, kjer teče morska pot med Baltikom in Severnim morjem. Najsvetlejši zaplati sicer pripadata mestoma Oslo in Köbenhavn. Foto: Nasa Foto: Nasa
ISS, jezero Čad, Bodele, Tibesti
Nekoč ogromno jezero Čad je danes veliko le še 200 kilometrov. Na tej fotografiji z Mednarodne vesoljske postaje ga najdemo kot zeleno liso, ki se razprostira na spodnji polovici. Samo jezero niti ne zaseda celotne zelene zaplate. Tam je namreč tudi ogromno močvirij. Ves preostali del fotografije zaseda suha Sahara. Košček ISS-ja kaže na peščene viharje, ki se podijo po nižini Bodele. Ti so tako veliki, da pogosto dosežejo ne le Atlantskega oceana tisoče kilometrov zahodno, temveč tudi obe Ameriki. Foto: Nasa Foto: Jezero Čad in peščeni vihar v nižini Bodele
Havajski vulkani in vrtinci
Belina in sivina niso le oblaki. Na delu je vulkan Kilauea, ki bruha prah in pline, ti pa se počasi, a vrtinčasto pomikajo proti zahodu. Na Havajih meglici rečejo vog, kar izhaja iz besed vulkan in smog. Foto: Nasa Foto: Nasa
Kolumbijski in Kolumbov vrh
Čeprav leži le okoli nekaj stopinj severno od ekvatorja, kjer je zelo vroče, nekaj teh vršacev ves čas nosi snežno kapo. So del gorovja Sierra Nevada de ​Santa Marta v Kolumbiji. Najvišji med njimi je tako kot država poimenovan po Krištofu Kolumbu. V eni izmed dolin je viden oblak dima zaradi gozdnega požara. Foto: Nasa Foto: Nasa
Argentinski estuarij
Druga največja južnoameriška reka je Parana. Malo pred izlivom v Atlantski ocean, v delti, ustvarja estuarij, torej zaprto vodno telo ob obali, ki se deloma izliva v morje. Rjava, z muljem in usedlinami bogata voda se pri tem meša s svetlejšo morsko. Vidno je tudi velemesto Buenos Aires, ki je bolj sivih odtenkov. Okolišni rdeči odtenki kažejo na kmetijske površine. Foto: Nasa Foto: Nasa
Himalajske reke in sneg
Več kot pet kilometrov visoke gore Himalaje mečejo večerne sence na snežna pobočja. Fotografija zajema del gorovja na Kitajskem v bližini meje z Indijo. Ledenikov ni opaziti, saj je kljub vsemu pokrajina pod višinsko mejo za ta pojav (najmanj 6500 metrov nadmorske višine). Za erozijo skrbijo reke, ki nizdol vlečejo material. Ena izmed rek je izdolbla kar 500 metrov globok kanjon (na levi strani). Foto: Nasa Foto: Nasa
Rdeče jezero v Boliviji
V bolivijskih Andih se skriva nenavadno jezero Laguna Colorada. Leži na 4300 metrih nadmorske višine, dolgo je deset kilometrov in plitvo. Značilno rdečo barvo mu dajejo alge, ki uspevajo v slani vodi. Včasih nad njimi prevladajo druge alge in jezero obarvajo zeleno. Foto: Nasa Foto: Nasa
Mali otok, velika plima
Otok Adele leži na severni strani Avstralije. Dolg je le 2,9 kilometra, toda okoli njega se razteza kar 25 kilometrov dolgo območje plimovanja. Na sredini otoka je mala bela pika - svetilnik, ki ga poganjajo sončne celice. Okoli njega so gnezdišča nekaterih redkih ptic. Foto: Nasa Foto: Nasa
Avstralske soline
Zahodna obala Avstralije je polna lagun in okroglih otokov. Pogosta značilnost je še en geometrijski lik, kvadrat, ki spominja na nekoč bogato, danes pa dokaj opuščeno dejavnost pridobivanja soli. Foto: Nasa Foto: Nasa
Zaščitna pregrada
Rt Cod je dolg več kot 100 kilometrov. Nastal je v ledeni dobi s pomočjo ledeniških tokov. Simetrične oblike na njem so peščene sipine. Danes se uporablja kot naravna zaščita več ameriških pristanišč pred velikimi valovi, ki nastanejo med neurji na Atlantskem oceanu. Foto: Nasa Foto: Nasa
Mestna džungla
Drugo največje mesto Tunizije in veliko pristanišče Sfax je dom obsežne ribiške panoge. Samo ribičem je namenjeno kar 1,1 kilometra pristaniške obale. Večje rdeče površine so soline. Foto: Nasa Foto: Nasa
Mekong poplavlja
Letos poleti je močan monsun prizadel jugovzhodno Azijo: vse od Severnega Vietnama do Tajske in Indije. Poplavila je reka Mekong, kar je vidno z rjavo barvo. Foto: Nasa Foto: Nasa
Izjemno redek pojav
Strele so tako pogoste, da skoraj ni trenutka, ko nekje na Zemlji ne bi udarila ena. Ob posebno močnih nevihtah pa se zgodi podoben pojav, ki je usmerjen navzgor - t. i. vile. Piloti so o njih poročali v drugi polovici prejšnjega stoletja, toda vse do leta 1989 so morali čakati, da so prvo ujeli na fotografijo. Vila je pojav iz mrzne plazme, podoben neonskim lučem. Tale primerek (viden v rdeči) so z ISS-ja ujeli nad Teksasom. Foto: Nasa Foto: Nasa
Ribja gojišča
Kitajci veliko morskih sadežev in rib vzgojijo v ribjih gojiščih. Na fotografiji je kompleks ribjih farm v pokrajini Lianoling, ki se razteza šest kilometrov od obale. Na zunanjem robu so valobrani. Skoraj vse dobrine prodajo doma, le pet odstotkov jih izvozijo. Foto: Nasa Foto: Nasa
Vroča meja
Meja med Indijo in Pakistanom je ena redkih, ki so jasno vidne z ISS-ja, saj je gosto osvetljena z varnostnimi, oranžnimi lučmi. Foto: Nasa Foto: Nasa
Zmaj prinaša kavo
Posnetek z ISS-ja z Zemljo in posebnim gostom v ozadju. Podjetje SpaceX je prvi zasebnik, ki oskrbuje Mednarodno vesoljsko postajo, in sicer s kapsulo Dragon, na katero kaže italijanska astronavtka Samantha Cristoforetti. Na tej konkretni pošiljki je bil tudi aparat za kavo. Foto: Esa/Nasa Foto: ESA/NASA
Francoska riviera
Južna obala Francije z letališčem v Nici in mestom Menton. Fotografija je delo Esinega satelita Sentinel-2A. Ta je prirejen za opazovanje bioprocesov na Zemlji, pa tudi za pomoč pri naravnih nesrečah. Barve so spremenjene zaradi souporabe posebnega spektrometra. Foto: Copernicus (2015)/ESA Foto: Copernicus data (2015)/ESA
Kmetijstvo v puščavi
Taisti satelit je takole posnel, kako Savdska Arabija puščavi trga površine za kmetijstvo. Krogi kažejo na krožno namakanje - središčna cev se vrti in namaka površino okoli sebe. Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA
Slano jezero v puščavi
Na severnem delu Avstralije leži slano jezero Amadeus. Dolgo je 180 kilometrov in široko deset. Vsebuje več kot 600 milijonov ton soli, toda Avstralci je ne kopljejo. Jezero je namreč preveč odmaknjeno za praktično in ekonomično izčrpavanje. Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA
Prastara sled asteroida
Tovrstni satelit je s spektrometrom našel sledi padca asteroida na Zemljo pred 214 milijoni let. Krater leži v Quebecu (Kanada) in je eden največjih in najstarejših na Zemlji. Ledeniki ledene dobe so ga dodobra razrvali, satelit pa je z iskanjem malo drugačnih valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja začrtal njegovo prisotnost. Krater Maniguan je širok okoli 100 kilometrov. Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA Foto: Copernicus Sentinel data (2015)/ESA
ISS, jezero Čad, Bodele, Tibesti
Nekoč ogromno jezero Čad je danes veliko le še 200 kilometrov. Na tej fotografiji z Mednarodne vesoljske postaje ga najdemo kot zeleno liso, ki se razprostira na spodnji polovici. Samo jezero niti ne zaseda celotne zelene zaplate. Tam je namreč tudi ogromno močvirij. Ves preostali del fotografije zaseda suha Sahara. Košček ISS-ja kaže na peščene viharje, ki se podijo po nižini Bodele. Ti so tako veliki, da pogosto dosežejo ne le Atlantskega oceana tisoče kilometrov zahodno, temveč tudi obe Ameriki. Foto: Nasa Foto: Jezero Čad in peščeni vihar v nižini Bodele
Havajski vulkani in vrtinci
Belina in sivina niso le oblaki. Na delu je vulkan Kilauea, ki bruha prah in pline, ti pa se počasi, a vrtinčasto pomikajo proti zahodu. Na Havajih meglici rečejo vog, kar izhaja iz besed vulkan in smog. Foto: Nasa Foto: Nasa
Kolumbijski in Kolumbov vrh
Čeprav leži le okoli nekaj stopinj severno od ekvatorja, kjer je zelo vroče, nekaj teh vršacev ves čas nosi snežno kapo. So del gorovja Sierra Nevada de ​Santa Marta v Kolumbiji. Najvišji med njimi je tako kot država poimenovan po Krištofu Kolumbu. V eni izmed dolin je viden oblak dima zaradi gozdnega požara. Foto: Nasa Foto: Nasa
Argentinski estuarij
Druga največja južnoameriška reka je Parana. Malo pred izlivom v Atlantski ocean, v delti, ustvarja estuarij, torej zaprto vodno telo ob obali, ki se deloma izliva v morje. Rjava, z muljem in usedlinami bogata voda se pri tem meša s svetlejšo morsko. Vidno je tudi velemesto Buenos Aires, ki je bolj sivih odtenkov. Okolišni rdeči odtenki kažejo na kmetijske površine. Foto: Nasa Foto: Nasa