Na tržišču so se pojavili televizorji, ki omogočajo predvajanje filmov, risank, športnih tekmovanj in nasploh vsega posnetega v tridimenzionalni tehniki. 3D-video oziroma stereoskopija sicer ni nekaj novega, a še pred leti so bili takšni posnetki na ogled le v specializiranih kinodvoranah. Razvoj tehnologije je omogočil »turnejo« 3D-filmov po vseh kinodvoranah, zdaj pa želijo izdelovalci tehnične opreme to izkušnjo prenesti tudi v dnevne sobe.

HD-televizorji so namreč že prodajna uspešnica, zato je treba poiskati novo tržno nišo, ob tem pa seveda slediti razvoju. In analitiki 3D-televizorjem že napovedujejo svetlo prihodnost, čeprav so tako razvijalci opreme kot ponudniki vizualnih vsebin še precej na začetku poti.

Ne filmi, šport je pravo doživetje
Lani je tudi v naše kinematografe prišlo nekaj 3D-filmov, a njihovo število na splošno ni tako veliko. Leta 2009 so namreč v Združenih državah Amerike posneli 17 filmov v tej tehniki snemanja. Z letom 2010 pa so se stvari začele premikati tudi na drugih področjih. "Svetovni športni dogodki so zelo pomembna gonila sila napredka novih tehnologij, še posebej na trgu televizijskih sprejemnikov," je pred začetkom letošnjega leta dejal analitik Tom Morrod iz družbe Screen Digest.

In res prav zdaj poteka Roland Garros, teniško Odprto prvenstvo Francije, ki ga snemajo in v živo prenašajo v 3D-tehniki. Pri projektu sodeluje Panasonic, sicer pa operater Orange svojim naročnikom v Franciji omogoča ogled tako posnetih tekem na posebnem kanalu, Eurosport pa 3D-posnetke prenaša v več kot 3.000 maloprodajnih trgovin v okoli 50 državah. Tudi v Slovenijo - v Mobitelove in Telemachove centre.

V 3D-bodo na ogled tudi Dedič in soigralci
Ker je glavni športni dogodek leta svetovno nogometno prvenstvo, tudi to ne bo izostalo 3D-pogledu. Fifa je namreč v sodelovanju s Sonyjem sklenila posneti 25 tekem, med njimi je 11. junija na vrsti tudi slovenska reprezentanca, ko se bo spopadla z ameriško. Osem izbranih tekem bodo v 3D-tehniki prenašali v živo na izbranih javnih prizoriščih po svetu, vse posnete tekme pa si bomo verjetno čez čas vsi pogledali s še večjim užitkom.

A kaj sploh pomeni, predvajanje videovsebine v tridimenzionalni obliki? Gre za tehniko, imenovano stereoskopija, ki posnema način, kako ljudje vidimo. Med našima očesoma je razmik in ta povzroči, da z levim očesom gledamo rahlo z drugačne perspektive kot z desnim, razlike med obema slikama pa možgani združijo v zaznavanje globine prostora. Za ustvarjanje tridimenzionalnega posnetka tako potrebujemo dva ločena posnetka – enega za levo, drugega za desno oko.

Različne metode prikazovanja
Načini, kako tak videomaterial predvajati na 2D-ekranu televizorja, so različni. Vsi poznamo očala z različnimi barvnimi stekli ali folijo (za eno oko je na primer modro, za drugo rdeče), ki so jih včasih prilagali kakšnim otroškim, mladinskim in drugim revijam. S pomočjo teh očal lahko vidimo sliko v 3D-načinu tudi na televizorju. Pri tem načinu so namreč deli slike, ki ustvarjajo občutek globine, obarvani (ponavadi modro ali rdeče), vsako oko pa nato vidi drugačno podobo, kar prispeva k občutju trodimenzionalnosti. A to je najmanj kakovosten način od vseh 3D-tehnik, saj se izgubi kar nekaj barvnih tonov.

Drugi način je polarizacija obeh slik pod različnimi koti, ekran pa gledamo skozi polarizacijska očala. Težava pri tem nastane, kako kalibrirati sliko glede na to, s katerega mesta in pod kakšnim kotom gledamo televizijo. Zato 3D-televizorji, ki jih ponujajo na tržišču, uporabljajo spet drugačno (tretjo) metodo, pri kateri se na ekranu hitro predvajajo slike za desno oziroma levo oko. Televizor gledamo skozi posebna očala, ki sinhrono zatemnjujejo pogled nasprotnemu očesu, kar pa seveda gledalec zavestno ne opazi. Tak televizor zato predvaja vsaj dvakrat večje število slik na sekundo kot navadni televizorji, imajo pa tudi oddajnike za sinhronizacijo ekrana in očal.

Enotnega protokola še ni
Vendar pa se je treba zavedati, da je vsa stvar res še na začetku. Iztok Kramberger z mariborske Fakultete za računalništvo, elektrotehniko in informatiko je na tehnoloških dnevih v okviru obrtne zbornice poudaril, da ima trenutno še vsak aparat svoj protokol, kar otežuje distribucijo 3D-vsebin, jedro skupnega standarda pa naj bi bilo pripravljeno do konca leta 2010. Tudi zato je prepričan, da je z nakupom takega aparata vredno počakati, saj se bo tehnologija še spreminjala.

Očala so namreč pri gledanju televizorja precej moteča, moteče je tudi preklapljanje med gledanjem enkrat skozi eno, nato skozi drugo oko, zato razvoj teži k televizorjem z več pogledi oziroma avtostereoskopskimi zasloni. Ti bodo 3D-posnetke prikazovali brez uporabe očal, saj je vsebina razbita na več različnih pogledov in zaslon tako ne prikazuje enkrat ene, drugič druge slike, temveč več slik naenkrat.

Pazite, da vas ne bo bolela glava
Takšni televizorji so sicer že razviti, a bo trajalo še kar nekaj časa, da bodo dovršeni in cenovno dostopnejši. Kramberger je opisal tudi njihove slabe lastnosti, ki so za zdaj predvsem premalo število pogledov. Če torej gledalec v televizor pogleda pod drugačnim kotom in »pride med dva pogleda«, slike na ekranu ne vidi. S številom pogledov pada tudi ločljivost. Zato bomo pravih užitkov ob 3D-video vsebinah verjetno deležni šele čez nekaj let.

Vredno je namreč opozoriti še na eno težavo, ki se lahko pojavi ob daljšem gledanju 3D-posnetkov na trenutno dostopnih televizorjih – glavobol. Oči se morajo pri sekvenčnem prikazovanju slik na ekranu preveč naprezati, obremenjujejo jih še očala. Tudi zato so verjetno prava prihodnost in nova revolucija avtostereoskopski televizorji, pri katerih pa bo potrebno še kar nekaj nadgradnje in dovršenosti.