Justin Kings, Anglež, svetovalec na področju medijev, multimedije, radijskih programov. Med drugim je urednikoval BBC-jevem londonskem radiu, ga popeljal do njegove največje poslušanosti in ga tudi zapustil z ustanovitvijo lastne svetovalnice. Ob obisku RTV Slovenija smo ga za nekaj odgovorov pobarali tudi na MMC-ju.

Kdo zmaguje v bitki med Facebookom in Googlom, kam ponikuje anonimnost, zakaj so socialna omrežja kot prenašalci novic pogosto hitrejša od klasičnih medijev in zakaj 400 milijonov ljudi vsak dan visi na Facebooku?
Vabljeni k branju intervjuja z medijskim strokovnjakom.

_______________________________
Od kod veliki uspeh socialnih omrežij? Kaj je tisto, kar je iz liliputancev naredilo guliverje?
Smo človeška bitja. V naši naravi je, da se radi pogovarjamo. Z drugimi želimo deliti svoja doživetja, dogajanje v našem življenju, reševati težave. Seveda smo vse to počeli tudi pred medmrežnimi socialnimi omrežji, a s precej omejitvami: v pogovoru na štiri oči, v omejenem krogu prijateljev v soseščini. Telefon je bila ena izmed rešitev, a tudi ta s svojimi omejitvami.

S prihodom socialnih omrežij smo prvič dobili možnost redne, lahko izvedljive komunikacije z ljudmi, ki ne živijo v sosednjem bloku. Ki mogoče živijo 4.000 kilometrov stran. Facebook, MySpace so nam omogočili ponovno povezovanje s starimi znanci, s katerimi smo bili izgubili stik. Socialna omrežja torej v naša življenja prinesejo to blagodejnost, da se povezujemo z več ljudmi kot kdaj koli prej. Družina, znanci, prijatelji, sploh ni pomembno, kje na svetu so, in tudi če ne ravno na veliko klepetamo z njimi, jim še vedno lahko pokažemo fotografije, počitnice ... Nekaj posebnega je, recimo, Skype, ki ga lahko - v širši definiciji - tudi uvrstimo med socialna omrežja. Recimo, sem iz Velike Britanije, trenutno sem v Sloveniji, moje dekle pa mi je včeraj zvečer razkazalo preurejeno spalnico. Neverjetno!
Imamo pripravke, rešitve in tehnologije, ki lahko zadovoljijo tako rekoč vsako človeško željo po klepetu, delitvi izkušenj z drugimi, in to na način, o katerem pred 15 leti ne bi niti sanjali.

Ključne razlike med Twitterjem in Facebookom?
V zadnjih 18 mesecih smo spoznali, da sta Facebook in Twitter resnično dve zelo različni orodji. Facebook je za družino in prijatelje, Twitter pa za tiste, za katere želite, da bi bili vaša družina in prijatelji. Večina uporablja Facebook za sporočanje osebnih izkušenj, za znance, družino, prijatelje ... kot prej omenjeno, da lahko pokažejo fotografije s počitnic.

Ljudje pogosto zavračajo Twitter z besedami: "Eh, a ni to samo za VIP-ovcem v lonec špegat, kaj imajo za kosilo?" No, ja. Res je, lahko izveš, katero čobodro so znane osebnosti malicale. A to še zdaleč ni vse. Na Twitterju je sicer neprimerno manj uporabnikov kot na Facebooku, a šteje, kakšni uporabni so tam. VIP-ovci, znane osebnosti, politiki - vsi ti uporabljajo Twitter za setev svojih sporočil. Volitve se vam bližajo, in zelo zanimivo je opazovati, kako vaši politiki zadnje čase zelo veliko čivkajo (twittajo, op. a.). S Twitterjem lahko svoje sporočilo širijo nemoteno in brez posrednikov.
Vemo, da se politiki pogosto pritožujejo, kako so njihove izjave mediji izrezali iz sotvarja, z uporabo Twitterja pa lahko volivce nagovorijo neposredno. Še več, s tem lažje pokažejo svojo osebnost, kar zna biti za politike zelo blagodejno. Zakaj? Po pravici, koliko ljudi zares voli tiste, ki naj bi bili sposobni voditi državo? Velik del volilnih upravičencev izbere tistega, ki jim je všeč, ki se jim je približal, ki mu zaupajo.

Nekateri politiki so se sicer pri tem izražanju osebnosti ujeli v past, čivkali brez omejitev. Pri tem so mogoče dejali marsikaj, kar zanje ni bilo dobro in jim je prineslo težave. Nedvomno morajo biti politiki previdni, saj neznosna lahkotnost osveževanja svojega računa na Twitterju prinese s seboj lažen občutek varnosti. Skoraj tako enostavno kot pošiljanje SMS-ov, a ta "SMS" na Twitterju lahko vidijo vsi! Že najmanjša podrobnost, ki nekomu pač ne diši ali se mu zdi neprimerna, lahko politiku prinese težave.
Še en past za politike. Socialna omrežja se ne imenujejo zastonj socialna. Namenjena so komunikaciji, razpravam, se pravi: interakciji. Marsikateri politik, ki le bruha ven množico sporočil in si ne vzame časa za odzive na ta sporočila - uporabniki teh omrežij se bodo odzivali, spraševali nazaj - bo pri njih požel jalovo letino.

Nekoč sta bila banalni pogruntavščini za tiste, ki preždijo preveč časa za računalnikom. Danes sta Facebook in Twitter pomembna in hitra vira uradnih informacij. Katere nevarnosti za sodobno novinarstvo prinaša ta sprememba?
Vsem novinarjem: Nikar ne mislite, da je kar koli na Twitterju dejstvo samo po sebi! S Twitterjem postaja novinarjevo delo še toliko pomembnejše! Vsako sekundo se pretočijo gomile informacij in njihov večji del je nepreverjen. Tu nastopi novinarjevo poslanstvo preverjanja dejstev, virov in točnosti.
V zadnjih 18 mesecih so se največje, svetovne zgodbe, najprej pojavile na Twitterju. Če mene vprašate, so novice Twitterjevo bistvo, to je največja svetovna SMS-storitev z ogromnim pretokom informacij. Skozi to morje je treba učinkovito krmariti. Zdaj pa poglejmo vsaj zadnjih 18 mesecev: v Mumbaju so se dogajali teroristični napadi, med drugim so teroristi zasedli hotel in vzeli ameriške talce. Prva objava na Twitterju: priča se je oglašala s hotelske recepcije. Letalska nesreča na Hudsonu je prišla na Twitter 15 minut pred prvim televizijskim poročanjem. Tudi opozorilo na možno smrt Michaela Jacksona zaradi srčne kapi se je naprej utrlo v javnost s Twitterjem. Twitterjeva vloga v novičarstvu je vse pomembnejša in vse več organizacij postavlja račune, saj je to zanje učinkovita pot obveščanja. Novinarju pa mora biti jasno, da so ob vseh teh uradnih računih tudi goljufi, ki se za uradni vir le izdajajo.
Torej ta socialna omrežja ne bodo povozila klasičnih medijev - še več, krepijo njihovo vlogo in vlogo novinarja?
Absolutno. Socialna omrežja so dodatno novinarjevo orodje in pri tem ni pomembno kje: na radiu, televiziji, na spletu ali v časopisih. Menim, da socialna omrežja ne bodo nadomestila novinarjev, čeravno se marsikateri počutijo ogrožene. Twitter in Facebook ne opravljata poslanstva radijske postaje ali časopisa, zgodbe na Twitterju se ne gradijo na splošno relevanten način in veliko vsebine je netočne in nepreverjene. Da sploh ne omenjamo (ne)pristranskosti ... Vsi ti filtri in dodana vrednost, s katero zgodbe začinijo novinarji, niso nujno tudi na Twitterju. Ta nas opozarja na dogodke in informacije, izpostavi pomembne stike in nove, zanimive vire - kot ste rekli, krepi vlogo novinarja in izboljšuje njega delo.
Kakšna je prihodnost socialnih omrežij z vidika vojne med iskalniki ter Facebookom in Twitterjem?
Vojna med Facebookom in Googlom ni nič novega, poteka že leta. Novo je to, da se je Facebook v zadnjih 18 mesecih zavihtel na sam vrh. Če se ne motim, je še prejšnji teden Facebook zasedal desetodstotni tržni delež, Google pa je bil le za odtenek zadaj, mislim da pri devetih odstotkih. Sam menim, da sta Facebook in Google za večino uporabnikov - pa s tem ne mislim tehnoloških znalcev - za večino sta zelo različni orodji. S Facebookom ostaneš v stiku z družino in prijatelji, Google je iskalnik. To sta dve zelo različni nalogi in iz tega razloga trenutno še soobstojata pri zelo podobnem tržnem deležu.
Zanimivo postaja, ker se je pojavil Google+, ki je nekakšen Googlov mešanec med Facebookom in Twitterjem. Čas bo oznanil zmagovalca, in če bo Google+ uspešen, bo tudi sam Google zasidran v zelo dobrem položaju. Ne bo le zmogljiv in zaupanja vreden iskalnik, temveč bo oplemeniten z dobrim socialnim omrežjem in v takih okoliščinah ga bomo lep čas gledali primrznjenega na prestol tržnih deležev.
Po drugi strani Facebook ne stopica na mestu, pravzaprav nikoli ni pri miru, zaradi česar je pogosto deležen kritik uporabnikov. Prejšnji teden je naznanil kopico novosti, še več jih je v načrtu, predvsem na račun pogajanj z zunanjimi ponudniki vsebin. Lep primer je Spotify, ki kot slišim, v Sloveniji ni na voljo - bržkone iz pravnih vzrokov - po svetu pa je dobro znano zatočišče poslušanja in deljenja glasbe. Facebook bi ga rad na neki način integriral. Šel boš na Facebook, tam ti bodo na voljo tvoje najljubše viže, ki jih boš lahko delil s prijatelji. Podobna zadeva kot NetFlix s filmi, ki jih lahko deliš na Facebooku. Pri tem je zelo pomembna raven interakcije z ocenami in priporočili prijateljem. Torej, Facebook ni pognal korenin, dviguje svojo funkcionalnost in ponuja veliko za veliko različnih skupin uporabnikov; Google se tudi napreza in utira pot izboljšavam. Čas bo povedal svoje.

Facebook pa tudi druga socialna omrežja so že skoraj sopomenka za izdajo osebnih podatkov širokim množicam in podjetjem. Vse manj je anonimnosti, kar gre tudi v prid nadzoru države, programi za samodejno prepoznavo obrazov na fotografijah so vse zmogljivejši. Bo anonimnost kot nasprotni pol Facebooka na dolgi rok preživela?
Mislim, da ne gre toliko za anonimnost samo, prej za željo po zasebnosti. To ljudi najbolj skrbi, ne pa možnost anonimnega deskanja po medmrežju. Po mojem mnenju velika večina ljudi nima težav z uporabo imena samo po sebi, težava nastane, ko lahko ti podatki končajo v rokah velikih organizacij. Že sama osnovna postavitev profila na Facebooku iz uporabnika izsesa lep izkupiček osebnih podatkov. Z aktivno uporabo, torej ko oznaniš, da ti je "všeč" določena organizacija, film, glasba, ta profil pridno dopolnjuješ in ustvarjaš sliko o sebi. Torej, osnovno vprašanje ni anonimnost na medmrežju, temveč strahovi ljudi, povezani z njihovo zasebnostjo. Saj ne rečem, da jo imajo. Nimajo je! V splošnem to sicer lahko nekaj ljudi odžene stran od socialnih omrežij, a zopet smo pri veliki večini, pri 400 milijonih, ki vsaki dan obiščejo Facebook. Postal je del njihovih življenj. Facebook je postal obred. Dejansko je del njihovega vsakdanjega življenja, obred za množice ljudi. Razprava se bo nadaljevala, medtem bodo strani, kot je Facebook, ponujale vse več in gradile vse natančnejše profile oseb. Odločitev ostaja na posamezniku, a po mojem mnenju bo večina ostala zvesta. Ker jim Facebook življenje obogati.

Strel v daljavo. Socialna omrežja čez 30 let?
Nemogoče. Popolnoma nemogoča napoved. To jaz sprašujem tiste, ki socialna omrežja ustvarjajo: Kje je njihova prihodnost? Niti za petletko ne poznajo odgovora. Sem novinar, zanimajo me novice, socialna omrežja, novinarstvo, in če se ozrem nazaj na 11. september, se mi ta katastrofa zdi sveža, surova. Poročanje o njej je potekalo brez socialnih omrežij. Pa poglej, kje smo pristali deset let pozneje ...

Zdi se, kot da so socialna omrežja z nami od vekomaj - jasno, niso. YouTube je praznoval peti rojstni dan. A ni neverjetno, da še za časa zadnjega dogodka, ki je resnično spremenil svet, o Facebooku in Twitterju ni bilo ne duha ne sluha, pa vse do leta 2006, mogoče 2007? Torej, kje bomo čez 30 let? Pojma nimam in želim si, da bi to vedel. Namesto tega lahko zaznamo obstoječa gibanja, ki nakazujejo prihodnost. Medtem ko facebooki in youtubi in twitterji prevladujejo med širšimi množicami, opažamo trend nastajanja vse več natančneje definiranih omrežij za točno določene družbene skupine.
... kot že nekoliko ostareli spletni forumi?
Da, kot ti forumi. Medmrežje pravzaprav ponovno izumlja, kar je že bilo. Bi pa nakazal, da so ti novi "forumi" večopravilni, dosegljivi že s pametnimi telefoni, kjer koli, praktično s čimer koli. Deloma so korak naprej, a z drugega vidika ... Poglejmo Twitter in spomnimo se starih spletnih klepetalnic zgodnjih devetdesetih let. Twitterjeva osnova ni resnično daleč od teh klepetalnic.

Torej res je, na neki način ponovno odkrivamo že odkrito, vračamo se h koreninam. Ta specializirana omrežja rastejo, sicer počasi, a vztrajno in trdno, zanimivo pa bo videti, do kod bo ta rast segla. Še zanimiveje pa bo videti, kje bo Facebook čez 30 let.

Radovedni lahko Kingsa zasledijo na Twitterju:
http://twitter.com/#!/newsleader