Foto:
Foto:

Esin izbor in MMC-jevi dodatki so v spodnji galeriji, kolaž z Mednarodne vesoljske postaje pa je v pripetem videoposnetku. V obeh primerih priporočamo uporabo celozaslonskega načina, pri videu tudi izbor najvišje kakovosti.
Opozorilo za mobilne uporabnike: nekatere fotografije obsegajo nekaj megabajtov.
Video: Izbor astronavtov Mednarodne vesoljske postaje:

Fotogalerija:

Praznični okraski
Izstrelitev Sojuza
Esa je 28. januarja 2017 v orbito poslala satelit Hispasat 36-W. Izstrelitev na raketi Sojuz se je zgodila v Francoski Gvajani. Satelit je del Esine platforme SmallGEO, s katero želi ugoditi zahtevam telekomunikacijskega trga po bolj prilagodljivih, modularnih platformah. Foto: ESA–Manuel Pedoussaut Foto: ESA/Manuel Pedoussaut
Evropa na vesoljski postaji
Še en evropski astronavt na Mednarodni vesoljski postaji, Francoz Thomas Pesquet. 13. januarja 2017 je opravil svoj prvi vesoljski sprehod. V 5 urah in 58 minutah je izvedel nadgradnjo baterij postaje. Tukaj je še v zračni zapori, čakajoč na izhod. Foto: ESA/NASA Foto: Esa/Nasa
V enkapsulacijo
Satelit Sentinel-2B tik pred enkapsulacijo v raketo Vega na evropskem vesoljskem izstrelišču v Francoski Gvajani. Izstreljen je bil 7. marca 2017. Sentinel-2B je okoljski satelit, ki zdaj nenehno opazuje Zemljo. Skupaj s "partnerjem", satelitom Sentinel-2A, vsakih pet dni posname globalno stanje, kar pripomore k spremljanju gozdov, onesnaževanja voda, opazovanju naravnih katastrof ... Foto: ESA–Manuel Pedoussaut Foto: Esa/Manuel Pedoussaut
Jezero MacKay
Kako pa je videti "delo" prej omenjenega Sentinela 2B? Tako. Med kalibracijo instrumentov je posnel jezero MacKay v Avstraliji, slano in presihajoče, vidno le po obilnih padavinah. Zelena in modra nakazujeta prisotnost puščavskega rastlinja ali alg, pa tudi vlage in mineralov (večinoma soli). Posnetek vsebuje tudi svetlobo, ki človeškemu očesu ni vidna. Foto: Esa/Copernicus Sentinel Foto: Esa/Copernicus Sentinel
Sonce vzhaja
Sončni vzhod z Mednarodne vesoljske postaje razsvetljuje ozračje. Astronavti doživijo kar 16 takšnih prizorov na 24 ur, saj ISS Zemljo obkroži v le 90 minutah. Fotografijo je posnel Thomas Pesquet. Foto: ESA/NASA Foto: Esa/Nasa
Evropski podporni modul
Še pred kratkim je pod imenom ATV tovoril živež in opremo na Mednarodno vesoljsko postajo, zdaj pa ima še bolj visokoleteče cilje. Po novem nosi naziv Evropski podporni modul (European Service Module) in bo del ameriške vesoljske ladje Orion. Tiste, ki bo (po napovedih Nase) peljala astronavte na Mesec, pa do Marsa in nazaj. Nasa prispeva samo kapsulo Orion, Evropski podporni modul pa bo privijačen na zadnjo stran skrbel za elektriko, vodo, kisik in dušik, nadzor temperature in še pogonske sisteme povrhu. Na fotografiji je dejanski primerek, ki ga pripravljajo za odhod v ZDA. Pod rdečimi pokrovi je 11 potisnikov 490 N R-4D-11, ki jih je izdelal Aerojet. Zamuda pri izdelavi Evropskega podpornega modula je sicer med razlogi za časovno odmikanje prve izstrelitve rakete SLS in Oriona, natančneje misije EM-1. Zdaj je postavljena v leto 2019. Foto: Esa Foto: Esa
V čakanju na Merkur
Esino naslednje železo v ognju je BepiColombo; pripravlja ga v sodelovanju z japonsko Jaxo. To sta pravzaprav dve sondi v enem. Opravili bosta dva obleta Venere, nakar bosta krožili okoli najmanjšega in Soncu najbližjega planeta Osončja: Merkurja. Izstrelitev je pričakovati v letu 2018, zdaj pa sta napravi še na raznih preizkusih. Na fotografiji je akustični test. Mogočni zvočniki po sobani spuščajo hrup, primerljiv z vzletom rakete, inženirji pa spremljajo, kako ga BepiColombo prestaja. Foto: Esa/C. Carreau Foto: Esa/C. Carreau
Astronavtka in tajkonavti
Kitajska je vesoljsko dokaj izoliran narod. Je v konfliktnem razmerju z ZDA, saj te prepovedujejo kakršno koli sodelovanje na tem področju, med drugim zato Kitajske ni na ISS-ju. Obe državi pa tudi posegata po sistemih za uničevanje satelitov, kar nakazuje na potencial orbitalnih spopadov nekje v prihodnosti. Evropa - po drugi strani - kaže nekoliko bolj iztegnjeno roko proti azijski velesili in izvaja omejeno sodelovanje. Na fotografiji je skupni trening astronavtke Samanthe Cristoforetti in tajkonavtov, kako preživeti na morju, 14. avgusta 2017. Foto: Esa/Stephane Corvaja Foto: Esa/Stephane Corvaja
Sončni mrk iz orbite
Američani so bili 21. avgusta 2017 priča popolnemu sončnemu mrku. Esin astronavt Paolo Nespoli ga je užival z edinstvenega zornega kota: Mednarodne vesoljske postaje na 400 kilometrih nadmorske višine. Foto: Esa/Nasa Foto: Esa/Nasa
Tako snemajo
Takole pa je prej omenjeni Nespoli snemal Zemljo. Foto: Esa/Nasa Foto: Esa/Nasa
Packa
Med nastajajočim sončnim mrkom se je na ploskev Sonca prilepila packa - Mednarodna vesoljska postaja. Foto: Nasa/Bill Ingalls Foto: Nasa/Bill Ingalls
Orkan Maria
Nespoli je 21. septembra letos v fokus ujel orkan Maria. Foto: Esa/Nasa Foto: Esa/Nasa
Komet še nikoli tako od blizu
Poslednja fotografija Rosette pri repatici 67P, posneta tik pred pristankom in ugasnitvijo sonde. Posneto površje meri en meter, ena pika predstavlja dva milimetra. Fotografija ni ostra, ker Rosetta ni bila narejena za takšno bližino, temveč za delovanje/fotografiranje z desetin kilometrov stran. Nastala je 30. septembra 2016, letos so jo rekonstruirali. Foto: ESA/Rosetta/MPS-OSIRIS-MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA Foto: ESA/Rosetta/MPS-OSIRIS-MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA
Zid Hertzeve sobane
Koničasta in ogljika polna pena prekriva zidove Esine Hertzeve sobane, kjer simulirajo "neskončno praznino" vesolja. Vpija radijske valove, zato lahko v njej testirajo sonde in druge naprave brez motečih odmevov. In ker služi tudi kot odlična zvočna izolacija, raziskovalci delo v njej pogosto opisujejo kot nekoliko srhljivo. Foto: Esa/G. Porter, CC BY-SA 3.0 IGO Foto: Esa/G. Porter, CC BY-SA 3.0 IGO
Karta ogljikovega monoksida
Esin satelit Copernicus Sentinel-5P od 13. oktobra 2017 meri prisotnost ogljikovega monoksida v ozračuju. Na meritvi so vidne visoke koncentracije tega plina nad Azijo, Afriko in Južno Ameriko. Sentinel-5P izdela eno takšno karto vsakih 24 ur. Foto: Copernicus Sentinel/SRON/Esa Foto: Copernicus Sentinel/SRON/Esa
Kalifornija v plamenih
Kalifornijo (ZDA) so letos zajeli obsežni požari, po podatkih tamkajšnjih oblasti najhujši v znani zgodovini. 200.000 ljudi je moralo zapustiti domove. Satelit Sentinel-2 je 5. decembra 2017 ujel obsežna območja v ognju nad Los Angelesom. Del požara, imenovan Tomažev ogenj, je zajel skoraj celotno mesto Ojai, vidno na levem robu fotografije. Foto: Copernicus Sentinel/Esa/CC BY-SA 3.0 IGO Foto: Copernicus Sentinel/Esa/CC BY-SA 3.0 IGO
Dim in ogenj
Ogenj je posnel tudi Nasin satelit Terra. Foto: Nasa
Nazaj na trdna tla
Esin astronavt Paolo Nespoli se je z ISS-ja nazaj na Zemljo vrnil 14. decembra 2017. Spust je opravil v kapsuli Sojuz MS-05, ki je morala Nespolija in še dva potnika (Randy Bresnik, Nasa in Sergej Rjazanski, Roscosmos) varno upočasniti s hitrosti 28.800 kilometrov na uro vse do ničle. Zdaj jih čaka rehabilitacija, saj življenje v orbiti škoduje človeškemu telesu, še najbolj kostem, mišicam in očem. ISS bo astronavte takole sprejemal in vračal še predvidoma do leta 2024. Foto: Esa/Stephane Corvaja Foto: Esa/Stephane Corvaja
Rakete se vračajo
Pristanek prve stopnje rakete Falcon 9. Podjetje SpaceX se je že proslavilo s številnimi pristanki, 30. marca letos pa je vrnjeno stopnjo tudi znova poslalo v vesolje. Začela se je torej doba večkrat uporabnih raket, ki utegne precej poceniti potovanja v orbito in dlje. Za koliko, pa še ni znano. Morda precej manj, kot so upali v podjetju SpaceX, saj številk še niso razkrili. Foto: SpaceX
Predzadnji Galilei
Evropski navigacijski sistem Galileo je skoraj popolnjen. Predzadnja pošiljka s štirimi sateliti (Galileo 19-22) je bila v orbito poslana na raketi Ariane 5 z izstrelišča v Francoski Gvajani 12. decembra 2017 ob 19.36 po našem času (let VA240). Naslednje leto sledi še poslednja pošiljka. Sistem Galileo sicer že deluje, za enega izmed nadzornih središč se poteguje Slovenija. Foto: Esa/Manuel Pedoussaut Foto: Esa/Manuel Pedoussaut
Naš planet v letu 2017
Ameriški satelit GOES-16, ki deluje od 19. novembra 2016, je ustvaril najnatančnejšo fotografijo planeta Zemlja do zdaj. Zemljo opazuje in fotografira ves čas in nemoteno, saj je v geostacionarni orbiti 35.000 kilometrov nad tlemi. Tale fotografija je nastala 15. januarja 2017, ker pa je agencija ameriška, so se osredinili na svojo celino. V polni ločljivosti je na voljo tukaj: https://www.nesdis.noaa.gov/sites/default/files/assets/images/abi_full_disk_jan_15_2017_high_res.jpg Foto: NOAA/NASA
Štiri milijarde let skupaj
Ameriški satelit GOES-16 je iz geostacionarne orbite posnel Mesec in Zemljo. Telesi sta par že dobre štiri milijarde let, a se polagoma ohlajata in oddaljujeta. Foto: NOAA/NASA Foto: NOAA/NASA
Zlato, srebro in sedem milijard evrov
Razvijajo in izdelujejo ga že od leta 1996, stal je že skoraj sedem milijard evrov. Naslednji veliki vesoljski teleskop, James Webb, je kljub temu še več kot leto dni od izstrelitve. Prestavitev gre na račun testiranj, saj resnično ne sme iti nič narobe, ko bo enkrat več kot milijon kilometrov stran od Zemlje. Na levi strani je na videz srebrna (a v resnici aluminijasta) zaščita pred pekočim Soncem v obliki pet platen, na desni sam pozlačeni teleskop pred preizkusom odpornosti proti nizkim temperaturam. Napredek je, izstrelitev je predvidena med marcem in julijem 2019. Lahko samo upamo, da pri izstrelitvi ne bo šlo kaj narobe. To je vedno - in še preveč - mogoče. Foto: Nasa/Chris Gunn Foto: Nasa/Chris Gunn
Razpoka v ledu
Ledena plošča Larsen C na Antarktiki je konec leta 2016 začela kazati znake razpadanja. Manjša razpoka iz leta 2010 je zrasla vse do 150 kilometrov dolžine, 10 metrov širine, kar je vidno na tej fotografiji, globoka pa je bila več sto metrov. In to še ni vse ... Foto: Nasa/John Sonntag
Odlom plošče
Poleti 2017 je razpoka dovolj napredovala, da se je od plošče Larsen C odlomila tretja največja (znana) ledena gora v zgodovini, A-68A, velika kot Štajerska. Posnetek je naredil Nasin satelit Terra. Foto: NASA Earth Observatory/Jesse Allen/LANCE
Enkelad za Saturnom
Saturnova dejavna, vode polna luna Enkelad se na videz potaplja v plinski ocean. Posnetek je nastal 13. septembra 2017 in je med zadnjimi, ki jih je sonda Cassini posnela pred koncem misije. Cassini je tu 1,3 milijona kilometrov od Enkelada in en milijon od Saturna. Ena pika predstavlja osem kilometrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Domača kepa
Malo pred neizbežnim koncem je sonda Cassini še zadnjič uzrla domači planet. Zemlja in Mesec sta le piki med Saturnovimi prstani, na fotografiji, posneti 12. aprila 2017. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Jug mogočnega Jupitra
Plinski velikan Jupiter ima od letos človeškega spremljevalca, sondo Juno. Na posnetku je južna polobla planeta, polna filigranskih in mogočnih neviht, vrtincev, mešanic in vzorcev. Posnetek je nastal 24. oktobra 2017 z razdalje 33.115 kilometrov. Ena pika predstavlja 22,3 kilometra. Foto: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS/Gerald Eichstädt/Seán Doran
Van Gogh?
Še detajl s severne poloble, ki spominja na dela van Gogha. Fotografija je nastala 24. oktobra 2017 z razdalje 18.906 kilometrov. Ena pika predstavlja 12,5 kilometra. Foto: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS/Gerald Eichstädt/Seán Doran
Blizu je švignil
Asteroid 2014 JO25 je bil odkrit pred nekaj leti, tik pred bližnjim obletom Zemlje, pri 1,7 milijona kilometrov oddaljenosti, kar je sicer z našega vidika veliko, z vesoljskega pa pedenj. Velik je slab kilometer in spada med Zemlji nevarna nebesna telesa. Obstaja torej možnost - ne prav velika - da bo v prihodnjih stoletjih trčil v naš planet. Posnetki v radijski svetlobi so nastali aprila leta 2017, ena pika predstavlja osem metrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/GSSR
Dva milijona zvezd
Natančna karta dveh milijonov zvezd domače Galaksije, kot jih je 3D-locirala misija Gaia. Na posnetku je del galaktične ravnice, na desni strani je vidno ozvezdje Orion. To je sicer le izsek veliko večje baze podatkov, vsebujoče več kot milijardo zvezd, od tega 400 milijonov (do zdaj) novoodkritih. Pri misiji Gaia dejavno sodelujejo številni Slovenci. Foto: ESA/Gaia/DPAC Foto: Esa/Gaia/DPAC
Zvezdni metež
Kroglasta zvezdna kopica Messier 79, ki je 41.000 svetlobnih let stran, na le 118 svetlobnih letih razdalje združuje kar 150.000 zvezd. Nekatere izmed njih so pradavne, stare do 11,7 milijarde let. Hubblova ekipa je posnetek izdala decembra letos, ker jo spominja na snežni metež. Foto: Nasa/Esa/S. Djorgovski, F. Ferraro
Kozmično trčenje poteka
Pojdimo še dlje v vesolje, zunaj domače Galaksije k drugim meglenicam, spet s pomočjo Hubbla. Na posnetku je NGC 5256, par galaksij v postopku združevanja; njuni jedri sta trenutno le še 13.000 svetlobnih let narazen. Objekt z drugim imenom Markarian 266 je 350 milijonov svetlobnih let stran. Fotografija je nastala leta 2008 in bila z novimi podatki opremljena decembra 2017. Foto: ESA/Hubble, NASA
Spokojna in eksplozivna
Meglenica ESO 580-49, na videz spokojna, v praksi pa vir izjemno močnih izbruhov žarkov gama, ki smo jih zaznali tudi na Zemlji. Je 185 milijonov svetlobnih let stran. Foto: ESA/Hubble, NASA
Kjer zlato raste
17. avgusta 2017 sta Ligo in Virgo, observatorija za težnostne valove, hkrati zaznala signal združujočih se dveh nevtronskih zvezd. 12 ur zatem so našli izvor v osvetju NGC 4993, kar je posnel še Hubble in tam posnel prvo kilonovo sploh. To je optično viden del dogodka, kjer nastajajo dragoceni elementi, npr. zlato. Foto: Nasa/Esa/A. J. Levan (U. Warwick), N. R. Tanvir (U. Leicester), A. Fruchter, O. Fox (STScI)
Vsiljivci
Pogled globoko v vesolje v okviru Hubblovih Mejnih polj (Frontier Fields) vsebuje stotine oddaljenih osvetij in zelo bližnje vsiljivce. Medtem ko je Hubble zrl daleč stran, so vidno polje prečkali asteroidi in poskrbeli za moteče črte. Posnetek je sicer izsek precej večje fotografije. Toplo priporočamo ogled polnoločjivostne različice in vsaj večminutno čudenje podrobnostim. Samo pomislite, da je v vsaki izmed galaksij lahko milijone "Zemelj" z nešteto civilizacijami, ki so in bodo. Tukaj: ttps://www.nasa.gov/sites/default/files/thumbnails/image/image1stscihp1733af2146x2400.png Foto: Nasa/Esa/B. Sunnquist, J. Mack
Težnostni povečevalnik
Še en posnetek programa Mejna polja, kjer gruča osvetij Abell S1063 igra vlogo težnostne leče, torej povečuje in naredi vidne precej bolj oddaljene galaksije. Foto: Nasa/Esa/J. Lotz (STScI)
Izstrelitev Sojuza
Esa je 28. januarja 2017 v orbito poslala satelit Hispasat 36-W. Izstrelitev na raketi Sojuz se je zgodila v Francoski Gvajani. Satelit je del Esine platforme SmallGEO, s katero želi ugoditi zahtevam telekomunikacijskega trga po bolj prilagodljivih, modularnih platformah. Foto: ESA–Manuel Pedoussaut Foto: ESA/Manuel Pedoussaut
Evropa na vesoljski postaji
Še en evropski astronavt na Mednarodni vesoljski postaji, Francoz Thomas Pesquet. 13. januarja 2017 je opravil svoj prvi vesoljski sprehod. V 5 urah in 58 minutah je izvedel nadgradnjo baterij postaje. Tukaj je še v zračni zapori, čakajoč na izhod. Foto: ESA/NASA Foto: Esa/Nasa
V enkapsulacijo
Satelit Sentinel-2B tik pred enkapsulacijo v raketo Vega na evropskem vesoljskem izstrelišču v Francoski Gvajani. Izstreljen je bil 7. marca 2017. Sentinel-2B je okoljski satelit, ki zdaj nenehno opazuje Zemljo. Skupaj s "partnerjem", satelitom Sentinel-2A, vsakih pet dni posname globalno stanje, kar pripomore k spremljanju gozdov, onesnaževanja voda, opazovanju naravnih katastrof ... Foto: ESA–Manuel Pedoussaut Foto: Esa/Manuel Pedoussaut
Jezero MacKay
Kako pa je videti "delo" prej omenjenega Sentinela 2B? Tako. Med kalibracijo instrumentov je posnel jezero MacKay v Avstraliji, slano in presihajoče, vidno le po obilnih padavinah. Zelena in modra nakazujeta prisotnost puščavskega rastlinja ali alg, pa tudi vlage in mineralov (večinoma soli). Posnetek vsebuje tudi svetlobo, ki človeškemu očesu ni vidna. Foto: Esa/Copernicus Sentinel Foto: Esa/Copernicus Sentinel