Zadeve okoli kometa 67P postajajo vse bolj drveče in vse bolj vroče. Trenutno potuje pri hitrosti 73.300 kilometrov na uro in ko bo letos poleti dosegel Sonce, bo dosegel že 123.100 kilometrov na uro. Z vsakim dnem ga Sonce bolj obžarja, kar budi zamrznjene pline in vodo v njem, da skozi novonastale luknje bruha navzven, trese komet in ustvarja dobro znani rep.

67P je od avgusta lani, ko ga je sonda Rosetta ujela, prepotoval 271 milijonov kilometrov. Ker se Soncu ne približuje po ravni črti, temveč po orbitalnem zavoju, se je njena oddaljenost od zvezde medtem zmanjšala za le 169 milijonov kilometrov. Trenutno je od Sonca oddaljena 370 milijonov kilometrov, kar pomeni, da je še vedno v območju asteroidov med orbito Jupitra in Marsa, ki jo bo prečkala junija letos in se Soncu najbolj približala 13. avgusta. Takrat bo od njega oddaljena 186 milijonov kilometrov in bo med orbitama Marsa ter Zemlje.
In kot kažejo najnovejše fotografije, ki jih je razgrnila Evropska vesoljska agencija, se ne zmanjšuje le razdalja. Nedvomno gre po isti poti tudi kometova masa. Na njem so se pojavile velike luknje, nekakšni vesoljski gejzirji, skoraj točno po sredini med dvema sredicama - komet je najbrž zlepljen iz dveh primerkov - pa nastaja razpoka. Posnetki nakazujejo, da utegne gmota nekoč razpasti vsaj na dva dela. Mogoče je, da se bo to zgodilo še letos poleti, ko bo kometova dejavnost približno stokrat večja. Če ne, pa ob kateri drugi priložnosti, saj kometova orbita traja le 6,45 leta.

Zatemnjena prihodnost Philae
Klifi se sesuvajo, kar je slabo znamenje za pristajalni laboratorij Philae. Ta čaka na močnejšo sončno svetlobo, ki bi ga ogrela in ga ponovno pognala nekje v prihodnjem mesecu. A če se bo klif nad robotom sesul, je z njim nepreklicno konec.
Dogajanje se bo med nadaljnjim približevanjem še intenziviralo. Med drugim se bo morala sama Rosetta, ki okoli repatice kroži, polagoma vse bolj oddaljevati, da je izmetani material ne bi poškodoval.

Medtem kapljajo nadaljnje znanstvene obdelave množice podatkov. Že decembra so Esini znanstveniki razkrili, da utegne večina vode na Zemlji svoj izvor iskati v asteroidih - in ne v kometih. Januarja pa je revija Science pristanku posvetila celotno, tematsko številko (lani je dogajanje tudi razglasila za najpomembnejši znanstveni dosežek leta).
Ledena prst
Izdaja revije je prinesla uvodne izide sedmih izmed enajstih Rosettinih instrumentov, sporočajo z Ese, in poudarjajo, da večina del šele prihaja. Med drugim je postalo jasno, da kometi niso masivne gmote ledu z nekaj prašnate primesi, temveč so precej bolj prašnati in celo skalnati. To je potrdila analiza izpihanega materiala, kjer je razmerje do plinov 4 proti 1.
Komet so prvič povsem natančno izmerili. Manjša kepa meri 2,6 x 2,3 x 1,8 kilometra, medtem ko večja meri 4,1 x 3,3 x 1,8 kilometra; kar celotno prostornino telesa pripelje na 21,5 kubičnega kilometra.

Gobasto, porozno telo
Njegova masa znaša deset milijard ton, gostota pa 470 kilogramov na kubični meter. Za primerjavo: gostota vode je skoraj tono na kubični meter, povprečna gostota Zemlje pa 5,5 tone na kubični meter. To pomeni, da je telo izjemno porozno. Skoraj 80 odstotkov telesa naj bi bilo luknjičastega.

Kamera OSIRIS je natančno posnela okoli sedem desetin celotne površine. S pomočjo posnetkov so znanstveniki površje razdelili na 19 področij ter jim nadeli imena staroegipčanskih bogov. Trdna tla so polna zelo raznolikih pojavov: klifov, melišč, "jezer" prahu, globelih ter stotine metrov visokih čeri. Predvsem so presenetljive sipine. Te na Zemlji nastajajo zaradi vetra, česar pa na kometih ni, razen občasno izpihanega materiala.

Dinamična tla
Površina se spreminja zelo hitro. Komet se namreč okoli svoje osi obrne v dobrih 12 urah. Ena stran se segreva na žarkih, druga ohlaja. Nekje se plini segrevajo in uparjajo, drugje se proces ustavlja. Instrumenti so pokazali, da je komet kot celota avgusta lani oddajal 1,2 litra vode na sekundo, medtem ko je je junija še tri decilitre. Večina vodne pare pride z vratu repatice. Nekatere najbolj strme stene so polne okoli tri metre velikih tekstur, ki so jim na Esi nadeli vzdevek "kurja koža" - pripravno, glede na to, da so celoten komet ljubkovalno poimenovali gumijasta kopalna račka.

BBC poroča, da utegne "kurja koža" marsikaj povedati o samem nastanku kometa. Razlaga se nanaša na lepljenje prahu in plinov pred 4,5 milijarde let v protoplanetarnem disku. Ta material naj bi se sprva zlepil v največ trimetrske "opeke" in iz še nepojasnjenega razloga ni mogel rasti dlje. Ko se je dovolj tovrstnih gradnikov zbralo v določenem območju, jih je gravitacija povezala skupaj v večjo gmoto.
Več v spodnji fotogaleriji, spomnimo pa lahko, da sta trenutno v kritični fazi še dve pomembni misiji. Sonda Dawn bo kmalu dosegla Cerero in tako opravila prvi obisk pritlikavega planeta v zgodovini. Prve dokaj kakovostne fotografije prihajajo. Druga odprava, New Horizons, ki bo kot prva obiskala Pluton, je pred dnevi vstopila v približevalno fazo.