Ta eksoplanet (torej planet zunaj Osončja) je odkrila skupina astronomov pod okriljem ameriške Univerze v Arizoni. HD 131399Ab je edinstven. Nahaja se 340 svetlobnih let stran v smeri ozvezdja Kentaver. Star naj bi bil 16 milijonov let (Zemlja je več kot štiri milijarde let), kar ga uvršča med najmlajše znane eksoplanete. Njegova izmerjena masa znaša štiri Jupitrove, temperatura pa 580 stopinj Celzija, kar pomeni, da spada med najhladnejše in najmanj masivne eksoplanete, kar so neposredno fotografirali. Ne le to: ima tudi najširšo orbito okoli zvezde v sistemu z več zvezdami.

Odkrili so ga na Evropskem južnem observatoriju (ESO), izidi pa so objavljeni v znanstveni publikaciji Science.

"HD 131399Ab spada med redke eksoplanete, ujete neposredno na fotografiji, in je prvi v tako zanimivi in dinamični postavitvi," je komentiral Daniel Apai z omenjene univerze. Apai je sicer tudi vodilni član interdisciplinarne in mednarodne skupine NExSS, ki se ukvarja z iskanjem potencialnih razmer za življenje zunaj Sončnega sistema.
Nenavadni dnevi, še hujše noči
"Ob prehodu polovice orbite planeta, ki traja 550 zemeljskih let, so na nebu vidne vse tri zvezde. Manj svetli sta vedno precej blizu in se prepletata in ločujeta od najsvetlejše med letom," pa je dejal Kevin Wagner, prvi avtor objave in odkritelj planeta. "Večino leta so vse tri zvezde na nebu dokaj blizu, kar ustvari nam poznan vzorec dneva in noči, le da vsebuje edinstveni trojni sončni vzhod in zahod. Po neki točki planetove orbite pa se zvezde polagoma ločujejo, vse dokler zahod ene ne sovpada popolnoma z vzhodom druge. Takrat je na planetu skoraj neprestano dan. Ta traja skoraj četrtino orbite oziroma 140 zemeljskih let."

Odkritje so na ESO-jevem Zelo velikem teleskopu (VLT), ki je v puščavi Atakama v Čilu, opravili s pomočjo dokaj svežega instrumenta SPHERE. Ta deluje od leta 2014 in je posvečen prav odkrivanju eksoplanetov; HD 131399Ab je njegov prvi. SPHERE se osredinja na infrardečo svetlobo, s čimer poskuša zaznati toplotni podpis teh planetov. Ti sami po sebi načeloma niso dovolj svetli, zato instrument tudi blokira svetlobo njihovih zvezd (kolikor se da in je smiselno).
Poigravanje z orbitami
Da bi lahko točno izmerili in določili, kako se te zvezde in planet gibljejo, bodo potrebna še mnoga dodatna opazovanja, poudarjajo na Nasi. A po do zdaj znanih podatkih, ki so jih pognali še skozi računalniške simulacije, je sistem takšen. HD 131399Ab potuje okoli osrednje zvezde HD 131399A (na kratko kar A) po orbiti, ki je dvakrat večja kot Plutonova, če se primerja z našim sistemom. Zvezda A naj bi bila za 80 odstotkov masivnejša kot naše Sonce. Okoli nje pa dodatno krožita še preostali zvezdi B in C pri oddaljenosti 300 astronomskih enot (AE, povprečnih razdalj med Zemljo in Soncem). B in C sta binarna zvezda, torej krožita druga okoli druge oziroma okoli skupnega težnostnega središča. Njuna medsebojna razdalja je taka kot med Zemljo in Saturnom.

Bo sistem razpadel?
Ob takšni predpostavljeni konfiguraciji se planet potika nekje na dveh tretjinah orbite med A in B/C. Avtorji študije poudarjajo, da je možnih postavitev več. Vprašanje je tudi, koliko so te postavitve (vključno s prej predpostavljeno) stabilne. Morda bo sistem v galaktičnem smislu kmalu razpadel. "Če bi planet krožil le še malo dlje od matične zvezde, bi ga odneslo ven iz sistema. Naše simulacije kažejo, da je predpostavljena orbita še stabilna, a če se z njo le še malo poigraš, hitro postane majava," je povedal Apai.

Planeti v večzvezdnih sistemih so za astronome in planetarne znanstvenike še posebej zanimivi. Nakažejo namreč lahko scenarije, kako planeti nastanejo v takšnih skrajnih razmerah. In če se morda večzvezdni sistemi zdijo eksotični in nenavadni, so v praksi vsaj tako pogosti kot enozvezdna osončja. "Ni nam jasno, kako se je v takšnih skrajnostih planet posadil ravno v takšno orbito. Zato tudi ne morem napovedati, kako bo odkritje vplivalo na širše razumevanje planetarnih sistemov. Lahko pa rečem, da je zaradi odkritja postalo očitno, da so lahko planetarni sistemi zelo zelo raznoliki," je izjavil Wagner. "Dejstvo je, da planete v večzvezdnih sistemih slabo poznamo. Morda so prav tako številčni kot planeti v enozvezdnih," je dodal.

Resničnost, še bolj divja od domišljije
"Tovrstne najdbe naš Sončni sistem postavijo v sotvarje ogromne raznolikosti oddaljenih svetov," je povedala astrobiologinja na programu NExSS, Mary Voytek. In kaj je sploh NExSS? To je program, ki združuje znanstvenike precej različnih vej in ved in tudi drugih agencij, a pod vodstvom in financiranjem Nase. Mednarodno omrežje se ukvarja z raziskovanjem eksoplanetov z različnih zornih kotov: njihove zgodovine, geologije, klimatologije itd., in preučuje, kako ti različni dejavniki vplivajo na možnost razvoja življenja. NExSS-ovi raziskovalci poskušajo posamezne in konkretne primerke uvrstiti v razvojni kontekst - kot sončne sisteme, ki so se razvijali skozi dolga zgodovinska obdobja in pod včasih uničujočim vplivom njihovih zvezd. Cilj? Najti tisto kombinacijo dejavnikov, ki bi lahko pripeljala do razvoja življenja. To področje raziskovanja bo ob plazu novih odkritij, še posebej skozi vesoljski teleskop Kepler, vse pomembnejše.
Dvojna zvezda, naša soseda
Najširši znani planetarni sistem je sicer 2MASS J2126, kjer razdalja med objektoma znaša kar 7.000 AE-jev. Znanstveniki so potrdili, da sta zvezda in planet gravitacijsko vezana, tudi tu je stabilnost veliko vprašanje.
Primer večzvezdnega sistema s planeti je ravno nam najbližji sistem sploh, trozvezdje Alfa Kentavra. Ravno tja je usmerjen visokoleteči projekt, v okviru katerega naj bi razvili za čip velike vesoljske sonde in jih proti dvozvezdju pognali s pomočjo laserja. Na ta način naj bi tja prispeli v nekaj desetletjih. Morda bomo prvi eksoplanet od blizu videli dokaj kmalu.
Video 1: Simulacija trozvezdnega sistema

Video 2: Potovanje do sistema