Znanstveniki angleške Univerze v Bathu so preučevali fosilne ostanke, ki izhajajo iz obdobja dveh milijonov let pred domnevnim trkom z asteroidom in vse do 300.000 let po njem. Osredinili so se na ostanke iz Severne Amerike. Skoznje so se skušali dokopati do podatkov, kako je usodni dogodek vplival na število vrst tako dinozavrov kot sesalcev.

Izidi raziskave kažejo, da je množično izumiranje sesalce prizadelo precej huje, kot so mislili doslej; pa tudi, da so si toplokrvneži opomogli precej hitreje, so sporočili z univerze. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Journal of Evolutionary Biology.

Fosilna pristranskost
Na prelomu med kredo in paleogenom naj bi izumrlo kar 93 odstotkov vseh tedanjih vrst sesalcev, kar precej presega dozdajšnje ocene. Prvi avtor Nick Longrich je diskrepanco pojasnil takole: fosilni ostanki so kot vir podatkov izkrivljeni v prid tistim vrstam, ki so preživele. "Redke vrste so bolj podvržene nevarnosti izumrtja, zaradi golega dejstva, da so redke. Zato je tudi njihove ostanke težje najti. Vrste, ki so nagnjene k preživetju, pa so pogostejše, zato njihove ostanke lažje najdemo," je izjavil. Njegova raziskava je vključila precej poprej spregledanih, izumrlih vrst, je zatrdil, in tako razkrila bolj realno sliko.

Hitro okrevanje
Po domnevnem trku asteroida (še vedno so mogoči tudi alternativni scenariji) je pomrla večina življa Zemlje. V takšnih razmerah so ostale le manjše vrste, nič večje od današnje mačke, so zapisali v Bathu. To je bila tudi ključna razlika med sesalci in dinozavri, ti so bili po večini ogromni. Druga razlika je v tem, da so se sesalci ne le pobrali hitreje od dozdajšnjih ocen. Število vrst pred katastrofo so v 300.000 letih celo podvojili, kaže raziskava.

Sesalcev torej asteroid ni prizadel nič manj kot druge živalske vrste; le bolj prilagodljivi so bili na novonastale razmere.

Evolucijska loterija
Prilagodljivost pa teritorialno ni bila povsod enaka. Vrste, ki so jih našli v Montani, so bile drugačne od tistih v bližnjem Wyomingu. "Pričakovali bi ene in iste preživele po celini. A tega nismo našli," je izjavil Longrich. "Množičnemu izumrtju je sledila eksplozija raznovrstnosti. Na različnih lokacijah so potekali različni evolucijski eksperimenti. To je morda pripomoglo k okrevanju. Ko imaš raznoliko paleto vrst, ki se na različnih koncih različno razvijajo, evolucija hitro obrne v nepričakovane smeri," je povedal.

Dinozavri niso tako hudo zatirali
Do podobnih ugotovitev je prišla še ena sveža raziskava, ki so jo opravili na Univerzi v Southamptonu. Tudi tam so s preučevanjem fosilnih ostankov (osredinili so se na zobovja) ugotovili, da je množično izumrtje krepko udarilo po sesalcih. Ključna ugotovitev je sicer bila, da dinozavri niso tako hudo zavirali razvoja toplokrvne konkurence, temveč so se mali kosmateži tudi "pod njimi" precej specializirali.