Prastari asteroid naj bi imel obseg med 20 ali 30 kilometri, izdolbel pa naj bi krater s premerom več sto kilometrov. Če bi v Zemljo takšen primerek udaril danes, bi sprožil množično izumrtje, podobno tistemu, ki naj bi se prav zaradi trka s kometom zgodilo pred 64 milijoni let dinozavrom.

Ne samega asteroida, temveč njegove ostanke, pa tudi sledi silnega trka, so našli znanstveniki Avstralske nacionalne univerze (ANU).

"Tako silen trk bi sprožil močnejše potrese od katerega koli tektonskega izvora; ogromne cunamije in rušenje pečin," je izjavil Andrew Gilkson, avtor raziskave, objavljene v znanstveni publikaciji Precambrian Research.

Zgodba v osteklenelih kroglicah
Na severozahodu celine so med vrtanjem globoko v zemljo našli male osteklenele delce, imenovane sferule. Ti nastanejo ob energetsko zelo intenzivnih dogodkih, kjer se material zelo segreje in izpareva. Sferule so bile v sedimentnih plasteh (torej tistih, ki so nastale iz naplavin), starih 3,46 milijarde let, te pa med dvema plastema magmatskega izvora. Tako so prišli do starosti osteklenelih kroglic.
Kemična analiza kroglic je pokazala, da vsebuje takšno razmerje platine, niklja in kroma, kot ga najdemo v dejanskih asteroidih.

Lokacija trka neznana
Sferule je zaneslo po vsem svetu, pri čemer sama lokacija trka ostaja neznanka, so zapisali avstralski znanstveniki. Zelo težko ga bo najti, če sploh, saj izhaja iz geološkega obdobja arhaika, od takrat pa so sile tektonike in vulkanizma tako preoblikovale planet, da bi ga bilo težko prepoznati.

To je bilo tudi obdobje izjemno gostega asteroidnega bombardiranja, ki je razvidno s sosednjega Meseca. Ta je tektonsko skorajda povsem nedejaven in povsem jasno prikazuje posledice obstreljevanja, ki naj bi bilo najdejavnejše med 3,8 in 3,9 milijarde let nazaj.

Taista raziskovalna ekipa je, kot piše v sporočilu za javnost, v preteklosti našla dokaze že za 17 trkov asteroidov, starejših od 2,5 milijarde let. Prepričana je, da je to le vrh ledene gore.

Tako naj bi nastal Mesec
Največji trk z Zemljo pa je domnevni trk Zemlje s protoplanetom v velikosti Marsa, ki naj bi bil vzrok za nastanek Meseca. Luna je še danes deležna pozornosti meteoritov, pred leti smo lahko en tak dogodek videli z Zemlje tudi brez teleskopa.

Nekoč bo spet padel velikan
Asteroidi sicer redno švigajo v relativni bližini Zemlje, a za zdaj ne kaže, da bi bil kateri koli izmed njih neposredno ogrožajoč. Ker pa so to precej temna telesa, primerljiva s črnim asfaltom, človeštvo ne pozna vseh; marsikateri bi lahko presenetil, pri čemer bi bil odzivni čas za pripravo obrambe lahko le nekaj dni. Največji vesoljski agenciji zato razvijata obrambne programe.

Obstreljevanje asteroidov
Esa ima misijo AIM (Asteroid Impact Mission), ki bo predvidoma leta 2020 izvedla prvi test dejanske obrambne tehnologije. Sonda AIM bo odpotovala do para asteroidov Didimos, sestavljenega iz 800-metrskega asteroida, in manjšega, 170-metrskega, ki kroži okoli njega. Oba bo dodobra preučila in na enega tudi spustila pristajalnik, podobno kot Rosetta s Philae.

AIM je del večjega projekta, ki ga Esa izvaja skupaj z Naso: AIDA (Asteroid Impact & Deflection Assessment mission). Nasa bo v tem okviru poskrbela za sondo DART, ki bo okoli leta 2022 pridrvela do Didimosove lune in se s hitrostjo okoli šest kilometrov na sekundo vanjo zaletela. AIM bo vse to z varne razdalje opazoval. Predvsem bo pomembno, kako se bo spremenilo gibanje Didimosa. Tako bi namreč v prihodnosti lahko Zemlji nevarne prišleke preusmerjali.

Didimosova luna je sicer trikrat večja od telesa, ki je povzročilo največji trk, kar mu je človeštvo bilo priča v sveži zgodovini: sloviti dogodek v Tunguski.

Drugi, samostojni podvig Nase na tem področju je misija ARM (Astroid Redirect Mission). Leta 2020 namerava proti še neznani asteroidni tarči poslati robota, ki se bo pripel na nebesno telo in ga potiskal. S tem bodo preizkusili še drug način preusmerjanja. Ima pa ta podvig še dodatno, drugačno noto. Taisto asteroidno "žrtev" nameravajo potisniti vse do Meseca in ga postaviti v njegovo orbito. Kakšno leto pozneje naj bi do njega poletela vesoljska ladja s posadko. Na asteroid naj bi takrat prvič stopil astronavt in nanj tudi demonstrativno povrtal, kot simbolno znamenje prihajajoče dobe vesoljskega rudarjenja.
Obstreljujejo že dolgo
Obstreljevanje asteroidov in kometov sicer ni povsem novo. Dobro desetletje nazaj je Nasina sonda Deep Impact v komet 9P/Tempel 1 izstrelila kovinski projektil in opazovala, kaj je udarec odnesel s površja. Japonska sonda Hajabusa 1 pa je v asteroid 25143 Itokawa izstreljevala manjše žogice z istim namenom. Na poti je zelo podobna sonda Hajabusa 2, le strelivo je drugo: namesto žogic dejanski eksploziv.

Kot je pred leti, ko so svet obkrožile podobe eksplozije meteorita v ruskem Čeljabinsku, dejal slovenski astrofizik Tomaž Zwitter: takšni dogodki niso redki in se bodo še ponavljali. Večkilometrski kamni namreč na Zemljo padejo sicer z velikim časovnim razmikom, ki se meri v milijonih let, a vendarle.