Dobrodošli v Ordinaciji dr. Prihodnost, novi seriji Frekvence X o strokovnih in etičnih izzivih medicine prihodnosti. V prvi epizodi se posvečamo sodobni kirurgiji. Od blizu spoznavamo izdelovanje novih telesnih delov iz že obstoječih tkiv, vse večji razmah robotskih operacij in presaditev organov iz živali v človeka.

Ksenotransplantacija do leta 2050

Potreba po organih je povsod po svetu ogromna. V Sloveniji so leta 2018 presadili 24 src, 54 ledvic in 27 jeter. Ob začetku letošnjega leta na srce čaka še 64 bolnikov, na ledvico 137, na jetra 35.

Dr. Bruno Reichart je bil prvi nemški kirurg, ki je leta 1981 opravil presaditev srca in dve leti pozneje prvo kombinirano presaditev srca in pljuč. Eden izmed njegovih pacientov s presajenim srcem živi že 35 let. Približno dvajset let se dr. Reichart ukvarja tudi s ksenotransplantacijo. Gre za možnost, da bi lahko v človeka presajali organe živali.

Dr. Brunu Reichartu je pred nekaj meseci z ekipo uspela presaditev prašičjega srca v pavijana. Pavijani so preživeli tudi do pol leta, kar nakazuje na realnost možnosti presaditve srca iz živali v človeka. Ksenotransplantacijo lahko nekateri skeptiki razumejo tudi kot žrtvovanje prašičev, pa vendar ima dr. Reichart drugačen pogled na tovrstne raziskave. Takšne operacije bi namreč lahko pomagale reševati življenja, za katera ni več upanja in ustreznih človeških organov.

“Prašičja srca so občutljivejša od človeških, zato smo jih ves čas hranili s kisikom, ne samo zunaj telesa, ampak tudi med vsaditvijo. Kmalu smo ugotovili, da srca rastejo. Treba je vedeti, da se prašič v šestih mesecih zredi do 100 kg, z njim raste tudi srce, da lahko oskrbuje tako veliko telo. Za primerjavo, pavijani zrastejo v od 10 do 12 letih in dosežejo težo približno 30 kilogramov. V času, ko smo opravili presaditev, prejemnik ni več rastel, srce pa je kot nekakšen tumor. Srce je bilo zaprto v prsnem košu kot v kletki, prenatrpanost v prsnem košu je onemogočila delovanje ledvic, živali so umrle v enem mesecu. V zdajšnji raziskavi pa smo imeli štiri od petih dolgoročnih preživelih, uspešno smo ustavili rast src,” je v intervjuju za Val 202 povedal dr. Reichart. In nadaljeval: “Uporabili smo rapamicin, to je imunosupresivno zdravilo, zelo uporabno pri presaditvah, ki tudi ustavi rast organa. Kot primer - uporabljajo ga v onkologiji; če imajo pacienti tumorje na ledvicah z metastazami, jim to zdravilo podaljša življenje. Tako tudi srca ne rastejo več ob pomoči tega zdravila.”

Ker so danes bolezni srca in ožilja najpogostejši vzrok za smrt v svetu in tudi v Sloveniji, se zdi v prihodnosti presaditev srca še najbolj logična. Kot najboljša rešitev se kažejo genetsko modificirani prašiči. Dr. Bruno Reichart: “Če bi uporabili normalne prašiče, ki jih jemo vsak dan, bi telo ta srca takoj zavrnilo. Najprej je treba pri prašičih spremeniti gene, treba je izbiti točno en gen in tja vstaviti človeški gen. Ta manipulacija pomaga, da se ne zgodi akutna zavrnitev. Kronična zavrnitev se preprečuje z imunosupresivi. Tretji del je vstavitev človeške molekule, ki uničuje patološke krvne strdke v malih žilah - kapilarah. Prašičja molekula je sicer podobna človeški, ampak ne preprečuje krvnih strdkov in je prevelika, zato potrebujete človeško molekulo.”

V tem primeru so odstranili en protein, ki spreminja površinske beljakovine prašičjih celic in sproži močan imunski odziv, ter vstavili človeško beljakovino, ki človeškim celicam sporoči, da je vse v redu in da naj ne sprožijo alarma.

Če bo šlo vse po načrtih in bodo pridobili sredstva, bi lahko izvedli prvo pilotsko študijo z nekaj pacienti čez tri leta.“Paciente bomo izbrali na podlagi vedenja, da nikoli ne bodo dobili človeškega srca. Mislim, da bo ksenotransplantacija leta 2050 nekaj povsem vsakdanjega.”

Ko na roki zraste nov nos

Dejstvo je, da je zelo težko ustvariti funkcionalne umetne organe, zato pa lahko v laboratorijih vzgajajo nova tkiva in na novo oblikujejo nekatere telesne oblike.

Naši strokovnjaki so pred kratkim iz kosti in mehkih tkiv iz podlakti ob pomoči 3D-modela ustvarili nos. To pomeni pomemben mejnik v rekonstrukcijski kirurgiji. Dr. Uroš Ahčan se s kolegi že pripravlja na presaditev novega nosu. Ta, nekoliko poenostavljeno povedano, raste na pacientovi roki.

Odprlo se je torej čisto novo poglavje na področju izdelovanja in presajanja organov, ki ne bo pomembno samo za domače, ampak tudi tuje paciente. Pa bo model izdelovanja nosu vedno enak, je vseeno, če bi organ izdelali tudi na kakšnem drugem delu telesa? “Roka je najbolj primerna, ker so tkiva tanka, dobro ožiljena, roka ima primerno kost, kjer jo lahko brez večje škode za pacienta del odvzamemo in predelamo v nov nos. Pomembno je ekipno delo, vse sva opravila skupaj z dr. Didanovičem.”

Dr. Uroš Ahčan pove, da je šlo pri omenjeni operaciji vse po začrtanih poteh. Pacientka je imela dva večja in dva manjša posega, skupaj z okrevanjem je celoten postopek trajal več mesecev. Ko so čez čas videli, da je rezultat izjemen in stabilen, so ga predstavili javnosti. Pacientka je zdaj srečna, nasmejana in samozavestna, saj ima njen nos skoraj takšno funkcijo kot tisti nos, ki ga je izgubila zaradi raka. Tudi dihanje je zdaj normalno.

Čeprav gre v odmevnem primeru za res prebojno tehniko izdelave organa, pa se pojavlja tudi vse več raziskav okrog tiskanja organov. Dr. Ahčan: “Pred časom sem bil na Kitajskem, kjer imajo 23 biotiskalnikov. Vzamejo delček hrustanca izza uhlja in vzgojijo več milijonov celic, jih stiskajo po modelu in dobijo hrustančno strukturo, ki je obrnjena kopija drugega uhlja.”

Je pa seveda na obzorju - danes še zelo oddaljenem - namera o preizkušanju tiskanja krvnih žil, pred časom pa so na univerzi Northwestern natisnili bioprotetične jajčnike, jih vsadili v miš, ki je potem skotila zdrave mladiče. Dr. Ahčan omenja še nekaj možnosti vzgoje tkiv v laboratorijih, na primer fibroblastov iz uhlja, ki izločajo kolagenska vlakna in se vbrizgajo v ustnice, koža je tako videti mlajša. To je vzgoja celičnih struktur.

Kaj pa vzgoja jeter, ledvic, pljuč? “Nekaj je ustvariti neko obliko, povsem nekaj drugega pa je ustvariti neko funkcijo, še zlasti tako kompleksno, kot jih opravljajo vitalni organi,” realistično konča dr. Ahčan.

Dva tisoč operacij celjskega robota

Ekipa urologa dr. Sandija Poteka je v Celju opravila že skoraj dva tisoč neinvazivnih operacij prostate. Podaljšana roka kirurgov je robot Da Vinci, operacije potekajo povsem brez krvi, pacienti okrevajo veliko hitreje. Robotske operacije imajo v medicini svetlo prihodnost.

“Kirurg je ob bolniku na začetku, potem se prestavi na konzolo. Poleg rok si pomaga tudi s stopali, lahko bi se pošalil, da je tako, kot bi vozil avto,” v operacijski dvorani pripoveduje dr. Poteko: “Ves čas moraš biti zbran, da ne bi pritisnil na napačen pedal.”

Robot je na pogled okoren, oblečen v sterilno plastično vrečo, pa vendar videz zmoti. Operacije v mali operacijski sobi urološkega oddelka v Celju si kirurgi skoraj ne morejo predstavljati brez robota.

“Da Vinci je naša desna roka, uporabljamo ga vsak dan, operacij je veliko. S prostate želimo razširiti področje operacij. Z robotom lahko operiramo tako rekoč vse, od abdominalne kirurgije do ginekologije. Finančno so te operacije žal nizko vrednotene.”

Vse skupaj se je začelo pred osmimi leti, ko se je kljub določenim nasprotovanjem dr. Poteko dogovoril za nakup robota - sodelavca, ki ga v osmih letih še ni pustil na cedilu. Z njim so uspešno opravili vse operacije, nikoli pa ni poškodoval pacienta ali zdravniškega osebja, čeprav so njegove roke precej močne. Dr. Robot je polnopravni član kirurške ekipe, ki v celjski operacijski sobi končuje dveurno operacijo prostate. Ne samo s sodelavci, dr. Sandi Poteko je s svojo krmilno palico, s katero igra igrice - to je le prispodoba za robota - izjemno zadovoljen. Čeprav si obetajo tudi izboljšave: “Želimo si še bolj gibljivih instrumentov, razvijajo tudi orodja, da bi imeli v rokah še boljši občutek. Izboljšati je mogoče tudi še sliko, čeprav je ta že zdaj zelo dobra.”

Etični pomisleki: v prihodnosti sprejmemo preteklost

Slika je ob koncu vseh operacij povsem jasna. Zdravniki in kirurgi iščejo vedno nove možnosti pri reševanju in izboljšanju človeških življenj. Morda se nekatere slišane stvari za leto 2019 zdijo še povsem futuristične in morda tudi nesprejemljive, če spomnimo na ksenotransplantacijo z začetka prispevka. Da bi v človeku nekoč bilo prašičje srce, v številnih vzbuja nelagodje, a že iz antičnih časov je znano, da je anatomija prašičev precej podobna človeški.

Dr. Zvonka Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine pravi, da če bi od nekdaj obsojali takšne raziskave, ogromno stvari ne bi počeli, niti jih ne bi dosegli v medicini: “Ko so odkrili hormon inzulin, sta nobelovca, ki sta ga odkrila, jemala trebušno slinavko prašičev, iz tega ekstrahirala inzulin in ga vbrizgavala ljudem. Saj tudi cepiva vzgajamo na plodovih različnih živali, živali veliko uporabljamo v humani terapiji in o tem ne govorimo več, ko se tega navadimo. Nekaj je na voljo in to sprejmeš in ne razmišljaš več o izvoru. Če vzgajamo neko žival zato, da jo bomo pojedli, ne moremo imeti nobenega pomisleka pri tem, če se v tej živali vzgajajo neka tkiva ali organi, ki bi lahko k človeku pomagali.”

Ob tem pomislimo tudi na to, da se je pred 40 leti zdel tudi otrok, spočet s postopkom zunajtelesne oploditve, nekaj povsem nezaslišanega, od takrat pa do danes se je v svetu rodilo šest milijonov otrok ob pomoči umetne oploditve. Včasih je treba počakati na prihodnost, da lahko sprejmemo preteklost.

AVDIO: Frekvenca X o izzivih sodobne kirurgije

*Scenarij za leto 2050 je lahko tudi takšen: vsi imamo modre oči in smo svetlolasi. V laboratorijih poleg elitnih posameznikov vzgajamo tudi organe, ki nam jih v telo uspešno presadijo roboti. Ti seveda za nas skrbijo v domovih za starejše, kjer slavimo 100-letnico, ali pa smo morda že celo nesmrtni. Realnost ali fikcija? V Ordinaciji dr. Prihodnost raziskujemo realne in futuristične možnosti za razvoj medicine. V petih epizodah bomo med 10. januarjem in 7. februarjem predstavili najbolj drzne ideje najbolj naprednih slovenskih in tujih strokovnjakov, hkrati pa medicinske izzive postavljali tudi v družbeni in etični koncept. Pri razmislekih nam bodo pomagali tudi bolniki, pogovarjali se bomo tako s starostniki kot mladostniki.

Vsak četrtek ob 12.00 na Valu 202 in v posebnih razširjenih podkastih.