Le dober mesec je minil od prvega obleta Plutona sploh in vesoljska sonda New Horizons (NH) je še vedno v njegovi soseščini, ukvarjajoč se s pošiljanjem podatkov proti Zemlji. Tukajšnji Nasini inženirji pa imajo poleg poslušanja in analiziranja novosti, ki kapljajo s hitrostjo 250 bitov na sekundo, še eno dodatno skrb. Priprave na že naslednji zgodovinski podvig - obisk enega izmed stotisočev manjših teles Kuiperjevega pasu (OKP), prvič v zgodovini - so se že začele.

Nova obzorja so bila že spočetka načrtovana kot misija globlje v Kuiperjev pas. Pluton je sicer del tega oblaka ledenih teles, ki se razteza nekje od orbite Neptuna pri 30 astronomskih enotah do približno 50 AU-jev; to je povprečnih razdalj od Zemlje do Sonca. Potisne kemikalije hidrazina mu tudi po Plutonu še ni zmanjkalo in njegovi instrumenti so načrtovani tako, da lahko delujejo tudi v precej temnejših razmerah, kot vladajo ob pritlikavem planetu. Tudi komunikacijski sistem bo še dolgo zmožen "pogovarjanja" z domačim planetom. Alan Stern in ostala ekipa so imeli že od devetdesetih let prejšnega stoletja, ko so pričeli z načrtovanjem Obzorij, v mislih še nikoli raziskane poplutonske širjave.

Točka odločitve
In zdaj je NH na točki, ko se mora preusmeriti proti naslednjemu željenu telesu. V Kuiperjevem pasu, ki je večji kot skoraj vse poprejšnje Osončje skupaj, jih je stotisoče. Z aktivnim iskanjem tarč so začeli že leta 2011, ko so v področje pred NH-jem usmerili številne zmogljive zemeljske teleskope. Iskanje je obrodilo sadove, a kisle. Nekaj deset novoodkritih teles Kuiperjevega pasu je bilo zunaj dosega sonde. Ta potuje s hitrostjo 52.200 kilometrov na uro (glede na Sonce) in hidrazinovi potisniki je ne morejo ravno preusmeriti za 90 stopinj. Kazalo je že, da bo NH enostavno zgrešil ogleda vredne predstave poneptunskega sveta.

Na Nasi so za rešitev misije lani vpregli svoj največji top: vesoljski teleskop Hubble. Ta je zmožen zaznati svetlobo celo najbolj oddaljenih in najstarejših galaksij sploh skoraj 14 milijard svetlobnih let stran. Kljub temu je imel pri prečesavanju Kuiperjevega pasu težave. Sončna svetloba je tam že zelo zelo šibka in razpršena, in še veliko veliko manj se je odbije nazaj proti Zemlji. Temačne Kuiperjeve skale so celo za Hubble komaj vidne in tudi zato jih je človeštvo do zdaj komaj kaj odkrilo, pa čeprav so tako rekoč pred nosom.

Hubble je poleti 2014 odkril pet dodatnih planetoidov. Analiza je pokazala, da so trije še znotraj NH-ju dosegljivega področja: 2014 MU₆₉, 2014 PN₇₀ in 2014 OS₃₉₃. Ker nobena druga misija še desetletja ne bo zaplula v Kuiperjev pas, so na Nasi poskušali prigrabiti na kup vse informacije, četudi borne, o teh telesih, in se odločiti, kateri je najbolj vreden pozornosti.

Zagotovljeno ni nič, ampak ...
Ker se čas za odločitev počasi izteka, je ekipa za New Horizons v petek sprejela svojo dokončno odločitev, so sporočili z Nase. A to še ne pomeni, da bo izbira dokončno obveljala in da bo ta odprava zagotovo izvedena. NH je pač izvedbena ekipa znotraj Agencije, katere glavna misija je - skupaj s financiranjem - odobrena do leta 2016. Vodstvu Nase je zdaj predlagala podaljšanje in ta predlog bo - kot pri vseh ostalih misijah - šel skozi birokratsko drobovje in znanstveno oceno ustanove.

"Medtem ko Nova obzorja brzijo stran od Plutona in naprej po Kuiperjevem pasu in ko se podatki, zbrani med razburljivim srečanjem, še vedno vračajo, smo mi zazrti naprej in iščemo naslednji cilj za tega drznega negraziskovalca," je izjavil John Grunsfeld, ki vodi Nasin glavni oddelek za znanost. "Razprava, ali naj odobrimo podaljšanje misije ali ne, bo potekala z mislimi na širše sotvarje planetarne znanosti na Nasi. Pričakujemo podaljšek, ki bo stal precej manj kot dozdajšnja misija in ki bo kljub temu prinesel nove in zanimive znanstvene podvige," je napovedal.

Ekipa za NH-jem mora najkasneje v letu 2016 Agenciji poslati predlog za podaljšanje, ki ga bo podrobno pregledala "ekipa neodvisnih strokovnjakov", so sporočili z Nase.

Zelo malo je sicer možnosti, da bi Nasa predlog zavrnila, saj se tovrstne misije zgodijo zelo redko.

2014 MU₆₉ naj bo
Kljub temu mora Stern in ekipa že zdaj pripraviti vse za preusmeritev; čakanje na odločitev vodstva bi pomenilo zamujeno priložnost. Prve štiri manevre bodo izvedli že čez en mesec, oktobra in v začetku novembra letos. S tem bo sonda odletela proti objektu, ki za zdaj nosi naziv 2014 MU₆₉. Kakršne koli zamude bi pomenile več potrošenega dragocenega hidrazina in povečale možnost neuspeha. Če bo šlo vse po sreči, se bo naslednje srečanje zgodilo natančno 1. januarja 2019.

"2014 MU69 je prastari OKP. Nastal je v orbiti, kjer kroži še zdaj, in je zato odlična izbira," je povedal Stern, prvi mož misije. "Še več, da bi ga dosegli, bomo potrošili precej manj goriva, kar pomeni več manevrskega prostora za oblet, dodatno in pomožno opazovanje ter ne nazadnje tudi za vse nepredvidene zaplete," je dodal.

Poleg tega bo 2014 MU₆₉ poskrbel za raznolikost. Je namreč povsem drugačne vrste telo od Plutona in bo zato povedal poglavja o zgodovini Osončja, ki jih Pluton - ali kar koli drugega - ne more. Pluton je pritlikavi planet, ki ga je gola količina mase, ki se je v njem nagomilila, zgnetla v okroglo obliko. V njem po vsej verjetnosti poteka radioaktivni razpad elementov, ki z oddano toploto spreminja snov, na njem potekajo geološki procesi in sončna toplota poganja celo svojevrstno vreme, ki sproti preoblikuje površje.

Tudi človeštvu znani kometi, ki vsake toliko zaidejo v notranje ali zunanje Osončje (ki se konča pri Neptunu), se polagoma preoblikujejo. Sonce jih nekoliko ogreje, zato počasi odmečejo plast za plastjo in zato niso nedotaknjeni. Repatice sicer ostajajo arheološki ostanki praosončja, a takšni, kot bi zemeljski arheologi preučevali antične predmete, ki so bili že nekaj časa izpostavljeni vodi in zraku.

V Kuiperjevem pasu pa je še vedno tako hladno in temno, da lahko to področje razumemo kot precej učinkovit zamrzovalnik. Tamkajšnja snov naj bi bila precej boljši približek materialu, kakršen je dejansko nastal pred 4,6 milijarde let, ko je naš rojstni sistem dobil obliko.

45-kilometrska gmota
2014 MU₆₉ je po do zdaj znanih podatkih velik okoli 45 kilometrov. Je torej desetkrat večji od repatice 67P/Čurjumov-Gerasimenko, ki ga spremlja Esina sonda Rosetta, in vsebuje 1000-krat več mase. Prekril bi torej celotno Vipavsko dolino in obenem molel desetine kilometrov v zrak.

A v primerjavi s Plutonom je majhen. Ima le kak odstotek njegove velikost in le ok. eno desettisočino Plutonove mase, primerljiv z luno Niks. Na Nasi menijo, da bi 2014 MU₆₉ lahko bil eden izmed pragradnikov, opeka, ki se je v desettisočih zložila skupaj, da je lahko nastal prej omenjeni pritlikavi planet.

New Horizons je trenutno od Zemlje oddaljen 4,9 milijarde kilometrov. Še nadaljnje 1,5 milijarde bo potreboval do svojega naslednjega cilja. V vmesnem času se bodo Stern in sodelavci ukvarjali z visokoločljivostnimi, nestisnjenimi fotografijami Plutona. Naslednji paket posnetkov naj bi izdali septembra.