Podobno kot je Zemlja obkrožena s plinsko ovojnico, imenovano atmosfera, tako je tudi domača Galaksija Rimska cesta postavljena v sredino ogromnega plinskega oblaka. Kako ogromnega?

Galaksija, dom približno 300 milijard zvezd s Soncem vred, se razteza na približno 100.000 svetlobnih letih oziroma skoraj trilijonu kilometrov. Premer obkrožajoče plinske krogle pa je najmanj trikrat večji, verjetno še precej bolj. Njegov obstoj so potrdili leta 2012 s pomočjo Nasinega vesoljskega teleskopa Chandra. V oblaku naj bi bilo toliko mase kot v vseh zvezdah domače meglenice.

Prepečen in razdrt plin
Po navedbah Nase je segret med milijonom in 2,5 milijona stopinj Celzija ter posledično sestavljen iz plazme. Poenostavljeno je to plin, ki so ga visoke energije nekoliko razdrle. Plazma je agregatno stanje snovi, ki se pojavi, če plin močno segrejemo. Energizirani atomi začnejo izgubljati elektrone - s tem pa tudi električno nevtralnost - in se spremenijo v ione. Plazma je bila prevladujoče stanje snovi še dolgo po velikem poku.

V optični svetlobi je oblak skoraj neviden. Če bi v tem delu elektromagnetnega valovanja močno svetil, bi bil opazen kot neprestan sij iz vseh smeri. Viden je zgolj pri višjih energijah EM-valovanja, v rentgenski svetlobi, kjer ga je ujela Chandra. To je storila tako, da je gledala nekam daleč in opazila, da oddaljene rentgenske žarke selektivno spreminja prisotnost bližnjega ioniziranega kisika.

Znanstveniki so do zdaj mislili, da je ta oblak dokaj statičen, zgolj lebdeč okoli galaktičnega koluta. "Ljudje so kar domnevali, da se Galaksija vrti, medtem ko plinasta kepa miruje," je za Naso povedal znanstvenik Edmund Hodges-Kluck. Zdaj pa je na dan prišla sveža študija, ki pripoveduje drugačno zgodbo, "povsem v nasprotju s pričakovanji".
In vendar se vrtinči
Astronomi ameriške Univerze v Michiganu so se zakopali v arhivske podatke Esinega rentgenskega teleskopa XMM-Newton. Na njihovi podlagi so naračunali, da se plazmasti oblak prav tako zelo hitro vrti, in sicer pri hitrosti 640.000 kilometrov na uro, kar je le malo manj od galaktičnega koluta pri 725.000 kilometrih na uro. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.

Hitrost jim je uspelo izviti s pomočjo pojava, imenovanega rdeči ali modri pomik. Iz zaznane svetlobe so izolirali odtis zelo vročega kisika in preverili, koliko se mu valovna dolžina spreminja zaradi potovanja. Pojav je primerljiv z Dopplerjevim učinkom, pri katerem sirena prihajajočega rešilca zveni višje, stran potujočega pa nižje. Če v vesolju objekt potuje stran od nas, se njegova svetloba pomakne bolj proti rdeči, če se približuje, bolj proti modri.

Tudi Andromeda je obdana
Podobno so lani premerili pri sosednjem velikem osvetju, Andromedi, le da je bil tokrat na delu Hubblov vesoljski teleskop. Izmeril je, da se Andromedin plazmatski ovoj razteza na kar milijonu svetlobnih let in sega do polovice razdalje med Andromedo in Galaksijo Rimsko cesto. Je torej precej večji od naše galaktične atmosfere, a obenem za čuda vsebuje mase le za polovico zvezd Andromede.

Andromeda (tudi M31) je 2,5 milijona svetlobnih let stran in se bo čez približno štiri milijarde let začel združevati z Galaksijo. Je ena redkih meglenic, ki se jo na nočnem nebu lahko vidi s prostim očesom, a le v primernih razmerah. Če bi naše oči videle tudi druge oblike svetlobe, bi Andromeda močno svetila in prekrila zaplato neba, veliko za šest polnih Lun. Če bi v sliko dodali še njen veliki plazmatski balon, bi zavzela kar za 100 polnih Lun oziroma, kot to ponazarjajo pri Hubblu, kot bi v stegnjene roke vzeli dve košarkarski žogi.

Tudi Hubble se je zazrl v precej bolj oddaljene objekte (18 kvazarjev izza Andromede) in preverjal, na kateri oddaljenosti od središča galaksije se svetloba neha pačiti zaradi vpliva vmesnega ioniziranega plina. Ugotovil je še, da v tem oblaku niso zgolj lažji plini, temveč tudi težji elementi oz. kovine.