"Nismo tako ekskluzivni, kot smo še pred kratkim mislili, da smo," ugotavlja dr. Matjaž Gregorič, biolog na Inštitutu Jovana Hadžija, ZRC SAZU. V ocenah svoje ekskluzivnosti smo nujno subjektivni, mu pritrjuje profesor fiziologije dr. Marko Kreft na Biotehniški fakulteti. "Narava okoli nas pozna res neverjetne stvari, očarljivo je že to, kako se razmnožujejo virusi in kako je lahko po masi izjemno majhna žuželka, kot je komar, tako dobro prilagojena na okolje in obstaja dlje kot človek."

Zanesljivo je, da je človek ne glede na vse predvsem biološko bitje, podvrženo fizikalnim in biološkim zakonom vesolja, se strinja nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek z Nevrološke klinike v Ljubljani. "Človek je zanesljivo najbolj napredno bitje v tem delu vesolja. Še vedno pa je v njegovi evoluciji vse razložljivo z zakoni fizike, biologije in kemije." Da pa imamo vendarle nekaj povezanega s krono, ugotavlja profesorica antropologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Petra Golja: "V glavi nosimo najkompleksnejšo strukturo, kar jih poznamo v vesolju."

Ključna je bila bolj inovativna priprava hrane

Med evolucijo so naš razvoj spremljale stalne spontane mutacije našega genskega koda. Te spremembe so bile včasih škodljive, drugič nevtralne, spet tretjič pa tudi koristne, pojasnjuje Golja. "Če imamo na voljo zelo veliko časa, postane vse, kar se zdi nemogoče, izvedljivo. In evolucija ima nekaj, česar mi nimamo – čas."

Razcep med vejo današnjega šimpanza in našo vejo sega po njenih besedah v obdobje od pred šest do sedem milijoni let. Na Zemlji so se tedaj dogajale velike geološke spremembe, ki so vplivale tudi na podnebno dogajanje. "Ko govorimo o razvoju človeka, se vračamo na območje velikega tektonskega jarka v Afriki, kjer se je zaradi delovanja tektonskih plošč del jarka ugreznil, na zahodni strani se je oblikovala velika pregrada, pretok zračnih mas je bil otežen in območje se je začelo izsuševati." To je vplivalo na spremembo rastja, čemur je sledila vrsta prilagoditev, tudi pri prednikih človeka.

Paleoantropologi po besedah Krefta razpolagajo z nekaj sto bolj ali manj ohranjenimi primerki okostij naših prednikov in iz tega so si lahko ustvarili že precej natančno sliko našega evolucijskega razvoja. Kot je dodala Golja, je teh najdb v zadnjem obdobju toliko, da oblikujejo že vzporedne razlage in interpretacije naše evolucije. "Kot so ugotovili, se je volumen naših možganov najbolj povečal v zadnjem milijonu let, torej je bilo to že po tem, ko smo razvili pokončno držo, uporabljali orodje in poselili velik del planeta. Od obdobja pred 800 000 leti je vidna pospešena rast možganov. Sprašujemo se, kaj je privedlo do tega," razlaga Kreft. "Kot kaže," dodaja, "je bilo tisto, kar nam je omogočilo tako veliko rast, to, da smo si začeli bolj inovativno pripravljati hrano." S tem smo lahko svoje možgane nahranili, saj so zelo potraten organ. Pred tem bi bili tako veliki možgani po njegovih besedah prej evolucijska ovira kot prednost.

V nas nezanemarljiv del neandertalčevega genoma

V raziskovanju evolucije mislečega človeka se najpogosteje vračamo k uganki neandertalca. "Neandertalec je naša sestrska vrsta, naša podvrsta," pravi Golja. Po njenih besedah so bili to zelo posebni posamezniki, ki jim je uspelo preživeti v zelo neugodnih ledenodobnih okoliščinah. Evropa je bila namreč tedaj še najbolj podobna tajgi in tundri današnjega skrajnega severa Evrope in Azije. "Neandertalec živi še danes posredno v vsakem izmed nas. Vsi tisti, ki zadnjih 75 000 nismo živeli v Afriki, nosimo od enega do štiri odstotke neandertalčevega genoma. Tudi neandertalec je misleči človek, razdelitev v dve vrsti med nami in njim še ni potekla v celoti." Golja sicer dodaja, da so trenutno najbolj vroča točka paleoantropologije denisovci.

Lani poleti so namreč našli prve pristne dokaze o tem, da so se neandertalci parili z denisovci in imeli skupne potomce. Analiza DNA neandertalcev, denisovcev in nas je v preteklosti pokazala, da so se vse tri podvrste med seboj srečevale in občasno tudi imele potomce. V genskem zapisu današnjih ljudi (neafriških populacij) namreč, kot rečeno, dobimo tako dele genskega zapisa neandertalcev kot tudi denisovcev. Glede na to je bilo pričakovano, da so imeli stike tudi denisovci in neandertalci, a verjetnost, da bi kadarkoli uspeli dobiti dejanski fosilni ostanek, ki bi to potrdil, je skoraj nična.

Zakaj so naši možgani tak kronski dragulj?

Nevrolog Zvezdan Pirtošek je prepričan, da je ena izmed bolj očarljivih plati naših možganov sposobnost metazavesti. "Ne smemo mimo dejstva, da ima veliko bitij v naravi sposobnost zavesti, le mi pa dosegamo nekaj, kar bi lahko imenovali metazavest. To, česar se zavedamo, lahko preigravamo z različnimi deli možganov in se ob tem vzpenjamo na čedalje bolj abstraktne ravni." Po njegovih besedah gre za prednost, s katero lahko zapolnimo nišo v naravi. "Vidim pa še neko smer: zdi se, da gremo proti ogromnemu povezanemu organizmu, fenomenu, ko bodo naši možgani z vsajenimi čipi in internetom del velike povezane mreže, ki bo spreminjala biologijo. A še vedno mislim, da bo končni zmagovalec biologija."

Kreft se ob tem sprašuje, kakšno prednost naj bi nam – proporcionalno glede na telo – prinesli tako veliki možgani. "Ljudje imamo v primerjavi s šimpanzi nekajkrat večje možgane glede na telo, pa te človeku podobne opice še vedno živijo zelo uspešno v svojem okolju, čustvujejo, uporabljajo orodje. Čemu potem služijo tako veliki možgani?" Šimpanzi po njegovih besedah zelo težko načrtujejo za prihodnost, živijo lahko le za dani trenutek. "Prednost naših hipertrofiranih možganov je prav v prilagajanju na tako ekstremna ekološka okolja s pomočjo načrtovanja. Naša edinstvena lastnost je, da lahko načrtujemo, da imamo vzporedni svet, navidezno resničnost, v kateri lahko preigravamo različne možnosti, ki so v naravi nemogoče."

Po Pirtoškovih besedah je v zadnjih sto tisoč letih na fizično rast naših možganov vplivalo kar nekaj genskih mutacij. "Ena zadnjih je bila sprememba gena za mikrocefalijo pred 35 000 leti. Mutacija enega gena je tedaj omogočila, da se nam je izjemno hitro razvil neokorteks." Kot ugotavljajo znanstveniki, naj bi imela podobne dolgoročne posledice dokaj zgodnja mutacija enega izmed genov, kar je vplivalo na razvoj jezika.

Kopičenje kulture in znanja

Kot dodaja Kreft, od prednikov ne dobimo le genov, ampak tudi kulturo in znanje. "Naši potomci bodo razmišljali drugače od ljudi v antiki ali v kameni dobi, čeprav so jim biološko identični. Če bi nas oropali vsega znanja in kulture, ki ju imamo danes, in nas postavili v tedanje okolje, bi bili presenetljivo zelo 'živalski' in v obnašanju daleč od današnjega."

Velik skok pred 80 do 100 000 leti, ko je naša vrsta prešla od predhodnih oblik delovanja v nekaj bolj današnjemu človeku podobnega, se je po besedah Petre Golja zgodil prav zaradi sposobnosti komunikacije. "Ta nam je omogočila sposobnost procesiranja, obvladovanja in reševanja kompleksnih informacij, to nam je odprlo polje načrtovanja za več generacij vnaprej. Za tem velikim skokom naprej torej ni biološka, ampak kulturna sprememba."

Edini preživeli predstavnik rodu homo. Prednost ali prekletstvo?

Pred 100.000 do 50.000 leti je bila Zemlja dom več ločenim človeškim vrstam. Do danes smo kot edina preživela vrsta na človeškem evolucijskem drevesu preostali le mi, misleči ljudje. Smo si s tem z evolucijskega vidika res naredili uslugo? Kot meni Matjaž Gregorič, je bilo to, da smo ostali sami, neizogibno. "Če si je z biološkega vidika več vrst preveč podobnih, ni mogoče, da bi vse hkrati zasedale isto biološko nišo."

Kakšno prihodnost sicer sogovorniki napovedujejo človekovi drastični kognitivni zmožnosti, ki je v zadnjih nekaj deset tisoč letih tako poskočila? "Nimam predstave, kaj bo s človekom," je razmišljal Kreft. "Veselim se novih tehnologij in odkritij, bojim pa se, da bo šlo usmerjanje evolucije po svoje pri človeku prehitro." S tem po njegovem vstopamo na področje bioetike, saj je človeštvu tehnično že dostopno, da posega v svojo gensko zasnovo. "Če se bo to dogajalo nenadzorovano, so lahko za razvoj naše evolucije hude in nepredstavljive posledice. Še huje bo, da bodo lahko to krojili le bogati."

"Znanost zmore veliko stvari, vprašanje pa je, ali si želimo povsod tja, kamor znanost zmore," je dodala Petra Golja. "Ljudje smo tisti, ki smo poslikali Sikstinsko kapelo, in ljudje smo tisti, ki smo izumili zemeljske mine, namenjene samo uničevanju. Dobro moramo razmisliti, kaj kot družba želimo. Možnosti imamo za oboje." Po Pirtoškovem mnenju smo danes predvsem zaslepljeni, da pred sabo vidimo le kratek časovni okvir. "Na koncu bosta vendarle biologija in fizika tisti, ki nas bosta ali uničili ali neboleče spremenili v drugo vrsto."

"Če bi špekuliral, bo na neki točki nastopilo zmanjšanje številčnosti človeštva," je napovedal Gregorič. Kot še meni, je postala naša sposobnost kolektivnega reševanja problemov tako izjemna, da bomo v prihodnje znali stopiti skupaj, ko bomo postavljeni pred dejstvo enega res velikega problema. "Mislim, da ga bomo sposobni rešiti, čeprav bi to pomenilo uničenje ali opazno predrugačenje planeta."

AVDIO: Je človek res krona stvarstva?