Profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Tom Turk opozarja: "To izumiranje pa ni posledica bio- ali geokemičnih sprememb oziroma naravnih katastrof, ampak gre za popolnoma antropogeno uničevanje planeta. Okrivimo lahko svoj način življenja, svojo nebrzdanost, nenehno željo po dobičku in vse drugo, kar spada k družbenemu in ekonomskemu sistemu, v katerem živimo." Po Turkovih besedah naj bi na leto normalno izumrlo deset biotskih vrst, ob tem da se med evolucijo ves čas razvijajo tudi nove, "ampak zdaj smo v stanju, ko na leto izumre 26.000 živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst".

Vretenčarji izumirajo 100-krat hitreje, kot je bilo to običajno v zgodovini, še veliko huje je pri nevretenčarjih, pojasnjuje dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU: "Sesalci, denimo, bi potrebovali več milijonov let, da bi si opomogli od človekovega vpliva." Dodaja, da izgubljamo celotne ekosisteme, ki podpirajo našo družbo, vsako izumrtje pa sproži kaskado dogodkov. Človek to že občuti pri kroženju hranil, dobavi čiste vode, opraševanju in tako naprej. "Ne izgubljamo samo evolucijske zgodovine, ampak si žagamo vejo, na kateri sedimo."

Po Gregoričevih besedah "ni dvoma, da smo že zakorakali v novo množično izumiranje vrst, če pa bi temu že lahko rekli antropocen, torej nova geološka doba, pa je stvar geologov. Mislim, da smo blizu temu, da o tem dosežemo konsenz."

Zdesetkane sladkovodne živali in žuželke

"Raziskave, ki jih izvajamo s partnerskimi organizacijami, kažejo, da so se od leta 1970 populacije vretenčarjev zmanjšale za 60 odstotkov. To je alarmantna novica, a je na žalost dejstvo," pravi Leon Kebe iz Svetovne organizacije za naravo, tuje World Wildlife Fund. Njihovo najnovejše poročilo, objavljeno oktobra lani, temelji na raziskavi več kot 4.000 živalskih vrst v več kot 16.000 populacijah.

Med vretenčarji so po njegovih besedah najbolj prizadete sladkovodne živali, v zadnjega pol stoletja se je njihovo število zmanjšalo za 80 odstotkov. Najbolj zastrašujoče je stanje v tropskih predelih, zlasti na karibskem območju in v Južni Ameriki, kjer je v zadnjih 44 letih izginilo 89 odstotkov divjih živali. V Evropi naj bi bilo zmanjšanje divje favne od leta 1970 do leta 2014 približno 32-odstotno.

Na svetu le 25 odstotkov tal ne nosi človekovega pečata, leta 2050 pa bo tako le še z desetino tal, ob tem opozarjajo znanstveniki medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosisteme (IPBES).

Dušan Klenovšek, biolog v Kozjanskem parku, opozarja, da je v preteklih 30 letih po svetu zaradi človeka izginilo od 70 do 80 odstotkov žuželk. "Naslednji so na vrsti ptiči, potem pa mi. Trenutna slika je porazna," nadaljuje, "vse raziskave, tudi tiste, ki trajajo že desetletja, kažejo, da smo v le treh desetletjih izgubili tri četrtine vseh žuželk." Ob tem spomni, kako so bila nekoč vetrobranska stekla na avtomobilih zapackana zaradi žuželk, danes pa teh "težav" nimamo več. Ornitologi kot posledico zdesetkanja žuželk že opažajo tudi do 50-odstotni upad števila ptic, ki so vezane na žuželčji svet. "Siničke, vrabčki – ne bo jih več, saj svoj zarod hranijo z gosenicami."

Vroče točke najbolj na udaru

Biotsko najbolj pestre točke planeta so po besedah Toma Turka prav tam, kjer je uničevanje življenjskega prostora največje. "Na prvem mestu je Južna Amerika z Brazilijo na čelu, sledi Indonezija, v Afriki pa je to porečje Konga." Možnost, da bi ogrožene živali, ki domujejo v tovrstnem okolju, dejansko preživele, je nična, je prepričan Turk. "Imamo jih v živalskih vrtovih in rezervatih, da si lahko rečemo, da smo jih ohranili, v naravi pa ne, ker smo uničili njihov življenjski prostor. Orangutana ne moreš prisiliti, da zaživi v puščavi. Če nisi ohranil njegovega tropskega gozda, nisi ohranil ničesar."

Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo približno sto hektarjev gozda. Obstajajo tudi poskusi vnovičnega pogozdovanja, ki pa niso nujno uspešni, je potrdil Claudio Monteza, ki se raziskovalno posveča tropskim gozdovom v Panami. "Napori, da na uničenih predelih Paname znova zasadijo tropski gozd, se niso najbolje obnesli. Živali se niso vrnile oziroma jih je bilo precej manj."

Čeprav o svetu, kot pravi, radi govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišlja kot o piramidi. "Ko začnete iz nje jemati zidake, se bo na neki točki sesula."

Tudi pod gladino vse večja pustinja

John Bruno na čelu skupine morskih ekologov že nekaj let intenzivno preučuje koralne grebene v Karibskem morju. Od 70. let 20. stoletja naprej zaznavajo usihanje življenja v njih. "Izgubili naj bi že približno dve tretjini, torej od 60 do 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Pri izginjanju koral ne gre za pojav, kakršen je na primer deforestacija, ko izgubimo cele gozdove. Gre bolj za redčenje koral, kot da bi imeli v gozdu vse manj dreves, dokler na koncu ne bi mogli več govoriti o gozdu."

Koliko koral je ogroženih? Potencialno vse, pojasnjuje, vsi koralni grebeni propadajo, le eden na tisoč ima še zdravo populacijo koral, ves preostali delež koralnih grebenov, tudi tisti bolj izolirani in oddaljeni od ljudi, je že izgubil od 50 do 75 odstotkov koral. "Vse ogroža segrevanje oceanov."

V Sloveniji za zdaj rajsko, a to se lahko hitro spremeni

Čeprav je usihanje biološke raznovrstnosti najbolj opazno v tropskih predelih, pa so tudi zmerno topli, kjer leži Slovenija, zelo občutljivi. Podnebne spremembe lahko v zelo kratkem času spremenijo podobo našega okolja, saj je to zelo majhno in pestro.

Po besedah dr. Lada Kutnarja z Gozdarskega inštituta Slovenije je naša država biotsko izjemno pestra. "Pestrost pri nas je 140-krat višja, kot bi jo pričakovali glede na našo površino." Pri tem navede primerjavo s Francijo, ki ima le približno tretjino več vrst kot Slovenija, ob čemer je kar 27-krat večja od Slovenije. Gozdovi, ki poraščajo skoraj 60 odstotkov Slovenije, so med bolj pestrimi in ohranjenimi naravnimi okolji pri nas.

Čeprav veljajo za stabilne ekosisteme, so jih žled, orkanski veter in napad podlubnikov v zadnjih letih močno ogrozili in spremenili. "V manj kot desetletju so se naši gozdovi opazno spremenili. Tam, kjer so bili nekoč gosti sestoji, se gozdovi danes odpirajo, na ta odprta območja pa vdirajo drugačne vrste." Dodal je, da so na inštitutu izdelali napovedi, ki so nakazale, da bi se ob dvigu temperature ozračja za pet ali deset stopinj Celzija naši gozdovi povsem spremenili. Zdajšnje tradicionalne vrste bi nadomestile termofilne vrste, ki bi bile sposobne preživeti.

Svojevrsten kazalec vpliva podnebja so tudi jame. Čeprav so naše jame zibelka speleobiologije in slovijo po izjemni biotski pestrosti (v Postojnski jami poznamo 115 različnih vrst jamskih živali, kar je absoluten rekord, nobena jama na svetu nima toliko vrst), se v njih že kaže segrevanje ozračja. Po besedah Slavka Polaka z Notranjskega muzeja Postojna je bilo "nekoč v Postojnski jami devet stopinj Celzija, danes pa tam namerimo 11 stopinj Celzija".

Živali so bile tisočletja prilagojene na to jamsko klimo, z zviševanjem temperature pa izgubljajo življenjsko okolje.

AVDIO: Epizoda Frekvence X o izumiranju vrst

V novi seriji Frekvence X “Vse živo” smo na sledi življenju na planetu … Odstiramo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek? Je človek res krona stvarstva?