Izbira partnerja, torej spolna selekcija, je eden od najpomembnejših mehanizmov, ki poganjajo evolucijo. V splošnem v naravi ne vlada harmonija, temveč konflikt. Različne vrste so med seboj v neprestanem konfliktu za okoljske vire in podobno temu sta tudi spola iste vrste v konfliktu za to, da kar najuspešneje zagotovita prenos svojih genov na potomce. In ta konflikt je tesno prepleten s paritvenimi sistemi.

Prava monogamija prej izjema

Manj kot pet odstotkov sesalcev naj bi bilo monogamnih, pri pticah je ta delež precej večji, približno 90-odstoten. "Ptice so dolgo časa veljale za zgleden primer monogamije, z genskimi analizami pa so raziskovalci ugotovili, da jih je pravzaprav zelo malo monogamnih v striktnem spolnem smislu, po večini gre za socialno monogamnost," pojasnjuje biolog doc. dr. Matjaž Gregorič z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. To pomeni, da partnerja skupaj sicer skrbita za potomce, a se ob tem parita tudi z drugimi.

Pogosto se zgodi, da se ptice selivke parijo že med vračanjem na gnezdišča, prav nič nenavadnega ni, če v enem gnezdu jajca pripadajo različnim očetom, razširjena praksa je tudi podtikanje jajc v tuja gnezda, pa pojasnjuje doc. dr. Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Gre za tako imenovano promiskuitetno obnašanje, ki pa ima svojo evolucijsko vlogo. "Z vidika biološkega fitnesa je pri določenih živalih to praktična stvar, prešuštništvo ima negativno konotacijo le pri človeku," dodaja Gregorič. "Če imajo živali potomce z več različnimi osebki, so ti bolj različni in imajo ob morebitnih spremembah okolja večjo preživetveno sposobnost." Po drugi strani pa ima tudi to, da pari ostanejo skupaj, svoje prednosti: "Pri vretenčarjih je potrebnega dosti napora za vzgojo mladičev do spolne zrelosti, občutno lažje je, če za to skrbita dva."

Pestre oblike poligamije

Poligamija je pogost pojav v naravi. Je kroven izraz, pod katerim poznamo primere poliginije, kjer se en samec pari z več samicami (pri sesalcih naj bi bil ta sistem menda navzoč pri kar 90 odstotkih vrst), primere poliandrije, kjer je stvar obratna in se ena samica pari z več samci, najbolj pogost sistem pa naj bi bil tako imenovana poliginandrija, kjer pa so vezi med samci in samicami bolj ohlapne; ta sistem je prisoten praktično povsod.

Med oblikami poliginije je ena od bolj razširjenih tista, kjer se samci borijo za prevlado nad teritorijem in tekmujejo za dobrine. Več dobrin ko nek samec obvlada, večja je njegova možnost, da zaplodi veliko samic. Lep primer so levi, pri katerih središče krdela običajno sestavlja pet ali šest samic in eden ali dva samca. Samci se borijo za to, kdo bo vodja, kdo bo kralj krdela. "Pri tem je zanimivo, da se njihovi teritoriji med sabo prekrivajo, po novejših genskih raziskavah ima lahko samica v enem leglu potomce različnih očetov. Gre za mehanizem, ki preprečuje detomor, ki je sicer pri levih precej pogost," pove strokovna vodja v ljubljanskem živalskem vrtu Barbara Mihelič.

Kot prepoznavnega teritorialnega samca, ki se pari z več samicami, izpostavi še morskega leva. "Ta se pred začetkom paritvenega obdobja zelo zredi, saj med poznejšim bojem za samice več tednov strada. V paritvenem obdobju morajo čim dlje zadržati čim večji kos obale. Če bi med tem še iskali hrano, bi jih izpodrinil drug tekmec." Primer poliginije so tudi tako imenovani haremi. Najdemo jih na primer pri vrstah čričkov, žuželkah, ribah, kuščarjih, ptičih (kot so na primer fazani), srnjadi, morskih slonih, kjer ima lahko samec z visokim statusom v svojem haremu tudi do sto samic.

Pretkani vsiljivci

Tudi žuželčji svet pozna zanimive paritvene sisteme, preučujejo jih na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Kot nam je pojasnila doc. dr. Meta Virant Doberlet, ljubezenskih napevov žuželk, razen nekaterih izjem, ljudje ne moremo slišati, saj gre za vibracijski tip komunikacije. Pri škržatih, manj kot centimeter velikih žuželkah, ki jih je vse polno po travnikih, samec oddaja vibracijske signale. Samica nanje odgovori s svojim signalom, ustvarita duet, samec pa jo nato poišče tako, da sledi njenim odgovorom. "Zanimivo pa je, da nekateri samci lahko parazitirajo na vibracijskih napevih drugih samcev. Ti samci so tiho, ne oglašajo se, a samico lahko najdejo prej in jo tako ukradejo svojim glasnim tekmecem, ki zaradi napora ob oglašanju pogosto tudi prej poginejo."

Prakse vsiljivcev pa so pogoste tudi med pticami. Al Vrezec je spomnil na primer togotnika. Ta se pari na rastiščih ali lekih, kjer se samci bohotijo in pretepajo. Ob običajnih bohotnih samcih pa so po njegovih besedah raziskovalci na rastiščih opazili tudi parjenje med samicami. Naknadno so ugotovili, da ne gre za dve samici, ampak da se s samicami pari svojstven tip samcev, ki so jih poimenovali samičji samci. "Ti samičji samci igrajo mimikrijo, pretvarjajo se, da so samice, dopustijo celo homoseksualno parjenje z glavnimi samci in ko rasteči samci gledajo stran, ukradejo samice."

Lep primer ptičev, ki se parijo na rastiščih, so tudi divji petelini in ruševci. Ruševec je znan po ritualu dvorjenja, ki poteka zgodaj spomladi. Samci se zberejo na gozdni čistini, kjer samicam z našopirjenim vratom in povešenimi perutmi razkazujejo bela podrepna peresa, zraven pa značilno grulijo in pihajo. Pravimo tudi, da vozijo kočijo. "Na rastiščih poteka intenzivna spolna selekcija. Le deset odstotkov samcev opravi kar 80 odstotkov parjenj," še dodaja Vrezec.

Kjer so glavne samice

Primer poliandrije, pojava, ko se ena samica pari z več samci, so galapaške kanje, kjer "tipično paritveno skupino sestavlja ena samica, ki ji v gnezdu delajo družbo dva ali trije, včasih pa celo do osem samcev. Vsi člani gnezda skrbijo za prehrano zaroda. Samica se enakomerno pari z vsemi samci, medtem ko se samci ne parijo s samicami iz drugih gnezd," opisuje Gregorič.
Pri sesalcih so skupnost, kjer poznajo osrednjo samico, surikate. "Živijo v krdelih, razmnožuje se le vodilni par, pri čemer ima lahko samica celo več testosterona kot samci. Njena naloga je, da koti mladiče, za mladiče pa skrbijo varuške, ki so tudi odgovorne za njihovo preživetje," pojasnjuje Barbara Mihelič iz ljubljanskega živalskega vrta.

Spomnila je tudi na primer ptičev tekačev, kjer na jajcih sedijo očetje. "Nanduja populistično uvrščamo med super očete. Samci se parijo z različnimi samicami, samice z različnimi samci, na koncu pa vsak samec v svojo kotanjo dobi jajca različnih samic. Zanimivo je, da za zarod skrbi le samec, zvalijo do 60 jajc, po izvalitvi pa nato mladiči hodijo za njim."

Prav vsak paritveni sistem je povezan z okoliščinami, v katerih ostaja specifična živalska vrsta, prilagojena točno določenemu času in prostoru, dodaja Miheličeva. Živali z njim lažje zasedejo svojo nišo v naravi, prav vsak paritveni sistem, naj bo še tako nenavaden, ima natančno določeno vlogo in vzrok.

Oboroževalna tekma med spoloma

Parjenje vključuje veliko tekmovalnosti med obema spoloma. Tako samci kot samice imajo v sebi gon po ustvarjanju potomstva, ki bo preživelo in se bo razmnoževalo naprej, a se tega lotevajo na povsem drugačen način, zelo pogosto tako, da ogrožajo namere drugega spola. Kar je dobro in smiselno za samca, ni nujno dobro za samico in obratno. Gre za tako imenovani spolni konflikt interesov med samcem in samico iste vrste, ki je zelo zapleten in vodi do različnih oboroževalnih tekem med spoloma, pojasnjuje dr. Göran Arnqvist z Univerze Uppsala na Švedskem, ki velja za vodilnega svetovnega strokovnjaka pri preučevanju spolnih konfliktov med živalmi.

"Eden od najpogostejših konfliktov med partnerjema se nanaša na vzgojo potomcev. Bolj kot eden od staršev sodeluje pri vzgoji potomcev, manj je drugi od staršev nujen in vpet. S tem ima ta partner več možnosti za varanje, po drugi strani pa skuša prevarani partner z najrazličnejšimi manipulacijami vplivati nanj, da bi več vlagal v skupne potomce. To vpliva na vrsto vedenjskih vzorcev."

Samci so razvili vrsto taktik, s katero omejujejo ali prelisičijo samičino izbiro. Nekateri se samic lotijo na silo, nekateri jim obsesivno sledijo, nekateri samci samicam zapirajo reproduktivni kanal in tako dalje, toda samice so v odgovor razvile nasprotne strategije, da spet dobijo zadnjo besedo. Temu se reče oboroževalna tekma. "Oboroževalna tekma se po navadi začne s tem, da samci tekmujejo eden z drugim za oploditev samice. Včasih to vodi do sprememb v morfologiji in vedenju samcev, s čemer povzročajo škodo samicam. Samice se odzovejo tako, da skušajo to škodo čim bolj zmanjšati. Razvijejo svoje mehanizme, s katerimi se upirajo samcem. Stvar pa se tu ne ustavi, saj samci odgovarjajo s še močnejšimi prijemi, nanje pa samice znova odgovorijo z zaostritvijo na svoji strani."

Narava pozna ogromno primerov tovrstnih oboroževalnih tekem. "Lep primer so bodičasti spolni organi pri nekaterih vrstah žuželk, ki prej spominjajo na srednjeveške mučilne pripomočke. Z njimi lahko samci močno poškodujejo samice. Dolgo časa smo se spraševali o njihovi vlogi v evoluciji. Ugotovili smo, da organi teh oblik samcem povečajo reproduktivni uspeh, toda kot odgovor na to so samice razvile drugačno, bolj odporno notranjo anatomijo. Gre za precej dramatično oborožitveno tekmo," pojasnjuje Arnqvist. Primer so tudi spolni organi nekaterih rac, pri katerih imajo samci izjemno dolg penis, samice pa so v odgovor razvile labirintu podoben razmnoževalni organ.

Poseben primer so pajki, opozarja Matjaž Gregorič. "Med evolucijo so razvili vrsto mehanizmov, kako monopolizirati samico, kot so na primer genitalni čepi, s katerimi začepijo samičine spolne odprtine. Samci si celo odgriznejo svoje spolne organe, postanejo evnuhi in s tem agresivnejši. Samice maskirajo tudi kemijsko, da bi jih tako drugi samci težje našli. Samice pa so v odziv razvile spolni kanibalizem. S tem nadzirajo dolžino parjenja in število paritev."

Je monogamnost stvar kemije v možganih?

Raziskovalci zadnja leta monogamnost med drugim povezujejo s hormonoma vazopresin in oksitocin, ki naj bi imela vlogo pri tem, ali živali razvijejo monogamno obnašanje. Primer za to so ameriške prerijske voluharice, miškam podobne živali, pri katerih se med parjenjem izloča hormon oksitocin. Če ga je dovolj, samec in samica ostaneta skupaj vse življenje in tvorita močno socialno monogamno skupnost.

Zanimivo pri tem pa je, da ima ta tip voluharja sorodnika. Gre za tako imenovano gorsko voluharico, ki živi povsem nasprotno, zelo promiskuitetno življenje. Gre za edinstven primer v naravi, da sta si dve tako sorodni vrsti tako različni. Obe vrsti voluharjev sta raziskovalcem tako zdaj v izziv pri iskanju kemijsko-genske narave ljubezni. "Če pri samčkih, ki so večinoma monogamni, blokirajo delovanje oksitocina, ti ne ostanejo s samico, po paritvi odidejo drugam in iščejo nove samice. Obratno pa so ugotovili, da lahko s spremembo gena za vazopresinski receptor iz poligamnih samčkov ustvarijo monogamne. Dejansko samo dva gena vplivata na poli- oziroma monogamnost pri teh živalih," je pojasnil endokrinolog dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete v Ljubljani.

AVDIO: Epizoda Frekvence X o paritvenih sistemih pri živalih

V novi seriji Frekvence X “Vse živo” smo na sledi življenju na planetu … Odstiramo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek? Je človek res krona stvarstva?