Beli medved je precej podoben rjavemu medvedu, a se je telesno prilagodil življenju v specifičnem okolju pri nizkih temperaturah, hoji po snegu, ledu in plavanju.

Če so bili znanstveniki do zdaj prepričani, da sta se rjavi in severni medved evolucijsko ločila v obdobju pred od 600.000 do pet milijonov let (tako so namreč kazale prejšnje študije), pa zdaj ugotavljajo, da se je to, gledano s stališča evolucije, zgodilo "precej nedavno", v zadnjih 500.000 letih. Tako vsaj pravi študija, objavljena v znanstveni reviji Cell.

V raziskavi so primerjali zaporedje genomov 79 severnih medvedov z Grenlandije z 10 genomi rjavih medvedov iz Švedske, Finske, Montane in treh otokov ob obali Aljaske. Ugotovili so, da sta se vrsti ločili od 479.000 do 343.000 let nazaj. To pomeni, da je severni medved precej mlajši, kot so strokovnjaki menili do zdaj.

Čas, ki je minil od ločitve vrst, so določili tako, da so sekvencirali njune genome in primerjali določena zaporedja DNK, ki so ohranjena tako pri rjavih kot pri severnih medvedih. Ta zaporedja se krajšajo, lomijo in spreminjajo, ko se vrsta razmnožuje in razvija. Daljša in bolj podobna ohranjena zaporedja torej kažejo poznejšo ločitev vrst. Pri tem je treba upoštevati tudi vplive na genom, ki so posledica upada števila osebkov v populaciji, ozkih grl, selitev, medsebojnega parjenja in podobnih dogodkov. Rjavi in severni medvedi se lahko parijo med sabo in imajo plodne potomce, kar govori v korist ne tako davni ločitvi med vrstama.

Obdobje ločitve polarnega medveda od rjavega medveda sovpada s toplejšim obdobjem med ledenima dobama, ko so rjavi medvedi poselili tudi severnejša in višje ležeča območja. Ob vrnitvi ledene dobe so ostrejše vremenske razmere onemogočile njihovo selitev v nižine, zato so se bili prisiljeni prilagoditi na nove življenjske razmere. Kaže, da sta predvsem v obdobjih toplejšega vremena rjavi in polarni medved prihajala v stik ter se tudi parila med sabo.

Večina rjavih medvedov vsebuje okoli dva odstotka genoma severnega medveda, določene populacije, pri katerih so bili stiki pogostejši, pa tudi od pet do deset odstotkov. Zaradi občasnega medsebojnega parjenja so si dovolj podobni, da imajo lahko plodne mladiče. Vseeno pa gre za dve različni vrsti, saj nobena ne more dolgo preživeti v okolju druge, imata tudi različno telesno zgradbo, metabolizem, obnašanje in druge posebnosti.

Rjavi medvedi jedo predvsem rastline, medtem ko je prehrana polarnih medvedov izredno bogata z maščobami, njihova glavna hrana pa so predvsem tjulnji. Tudi mleko, ki ga pijejo mladiči severnega medveda, vsebuje kar 27 odstotkov maščobe. Poleg okoljskih razmer je to največja sprememba, ki se je zgodila v manj kot 20.500 generacijah (ob predvideni povprečni življenjski dobi 11,35 leta).

V tem za evolucijo zelo kratkem času so se razvile nekatere bistvene genetske razlike med obema vrstama. Geni, ki so bili pri polarnih medvedih pod največjim selekcijskim pritiskom (so se najbolj spremenili glede na enake gene pri rjavem medvedu; kar tudi pomeni, da so bili zelo pomembni za preživetje), so povezani s presnovo maščobe in razvojem srca in krvožilja.

Polarni medvedi imajo zelo visoko raven holesterola v krvi, kar glede na njihovo hrano ni presenetljivo. Posebej izstopa gen APOB, ki zapisuje lipoprotein, ki je del holesterola LDL ("slab" holesterol) in sodeluje pri sprejemu maščobe iz krvi v celice.

Pri rjavih medvedih obstaja veliko različnih variant tega gena, medtem ko so pri vseh 79 proučevanih severnih medvedih našli isto varianto – kaže, da ima njihov APOB-protein specifično funkcijo ter da je ta oblika proteina zelo koristna pri prehrani, bogati z maščobo, in jim verjetno tudi omogoča preživetje ob taki hrani. Pri ljudeh, ki uživajo zelo mastno hrano, se namreč poviša holesterol in se zamašijo žile.

Dr. Mojca Jež, univ. dipl. biotehnologinja