Posnetek kometa je nastal v soboto, ravno takrat, ko se je Philae oglasil. Foto: Esa
Posnetek kometa je nastal v soboto, ravno takrat, ko se je Philae oglasil. Foto: Esa

Tu v Kölnu smo še vedno zakopani v analizo poslanih podatkov. A lahko že rečem, da vsi podsistemi pristajalnika delujejo nominalno. Več kot pol leta skrivanja na zamrznjenem površju kometa jih ni nikakor okrnilo.

Stephan Ulamec, vodja projekta Philae
Rosetta, 67P/Čurjumov - Gerasimenko, komet
Regije kometa. Foto: ESA/Rosetta/MPS OSIRIS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA

Sonda Rosetta je danes ponovno vzpostavila stik s pristajalnikom na kometu 67P/Čurjumov-Gerasimenko, so sporočili z DLR-ja (Deutsches Zentrum für Luft). Zveza je sicer tokrat bila šibka, med drugim tudi zaradi velike oddaljenosti, ki znaša več kot 200 kilometrov.

Sveže zbrani podatki kljub temu potrjujejo, da je laboratorij v dobrem stanju in pripravljen na nadaljevanje znanstvene misije.

Misija se je morda razpletla še bolje od prvotno načrtovane. Če bi Philae novembra lani trdno pristal na načrtovani točki v regiji Agilka, bi se njegove operacije končale marca letos. Takrat bi zanj postalo celo prevroče, na tisti lokaciji bi bila sončna svetloba preintenzivna za to napravo.

Hlad omogočil podaljšanje misije
Tako pa je končal na neznani točki, predvidoma nekje na 16 x 160 metrov veliki zaplati grobega, zelo razgibanega terena v regiji Abidos (zemljevid kometa na sliki desno). Klifi so Sonce učinkovito zastirali od pristanka lani in Philaeu onemogočali, da bi si prek sončnih celic zadostno napolnil rezervne baterije in se ogrel. S tem so sicer povezane nevarnosti, med drugim to, da bi hlad naprave v notranjosti ohišja nepovratno poškodoval, kot se je denimo zgodilo ponesrečenemu kitajskemu roverju na Luni. A se to očitno ni zgodilo. Še več, senca omogoča, da bo Philae "živ" še veliko dlje od prvotno načrtovanega marca. Človeštvo bo imelo svojo kamero na hrbtu kometa na poti okoli Sonca, očitno prav zaradi nenačrtovanega, skoraj ponesrečenega pristanka.

Tri ure svetlobe na dan
Ohišje se je medtem ogrelo na minus pet stopinj Celzija, so sporočili z Evropske vesoljske agencije. Philae na kometov dan (ki znaša 12 ur) prejme tri ure sončne svetlobe, kar je še bolje od pričakovanj. Inženirji so do zdaj menili, da je dnevno osvetljen le za 1,3 ure.

Skladno s tem se proizvodnja električne energije poveča s 13 vatov v senci na 24 vatov na soncu. Najmanj 19 jih je potrebnih, da se zažene komunikacijski oddajnik, in to se je očitno zgodilo v soboto pozno zvečer, ko je nekje v bližini Darmstadta dežurnemu inženirju zazvonil telefon.

Prilagajanje orbite
Philae je torej pripravljen, Rosetta in ekipa na Zemlji pa še ne popolnoma. Najprej bo treba zagotoviti dolgoročno stabilno komunikacijo med orbiterjem in pristajalnikom in šele potem lahko na Esi računajo na zanesljivo upravljane desetine znanstvenih instrumentov na prašnatih tleh kometa.

So se pa že odločili, da bodo v nadaljevanju znanstvene misije najprej na vrsto prišli tisti instrumenti, ki ne vključujejo mehaničnega delovanja. Torej tisti, ki ne vrtajo ali tolčejo v tla. Prednost imajo manj energetsko, pa tudi informacijsko požrešna orodja. Pa tudi tista, katerih delovanje novembra ni obrodilo sadov.

Na Esi bodo imeli tudi veliko dela s prilagajanjem orbite Rosette. Ta se je od repatice precej oddaljila zaradi aktivnosti, torej prahu in vseh drugih delcev, ki jih 67P vedno intenzivneje bruha navzven. Ti lahko Rosetto ali poškodujejo ali pa jo preusmerijo, saj 32-metrski paneli s sončnimi celicami delujejo kot jadra. Upravljavska ekipa mora tako iskati kompromis med varnostjo sonde, ki zahteva oddaljenost in ogibanje, ter znanstvenimi operacijami skupaj s komunikacijo s Philaejem, kar zahteva približevanje.




Tu v Kölnu smo še vedno zakopani v analizo poslanih podatkov. A lahko že rečem, da vsi podsistemi pristajalnika delujejo nominalno. Več kot pol leta skrivanja na zamrznjenem površju kometa jih ni nikakor okrnilo.

Stephan Ulamec, vodja projekta Philae