1. Vrtiljak zvezdnega četverčka na poti k neobičajni supernovi

Mednarodna raziskovalna skupina, v kateri sodelujeta slovenska znanstvenika, je preučila zgradbo in razvoj sistema s štirimi zvezdami ter napovedala, da se bo v njem najbrž zgodila posebej zanimiva eksplozija supernove, piše v sporočilu za javnost fakultete za matematiko in fiziko.

HD 74438 je bil odkrit leta 2017. Je v razsuti zvezdni kopici IC 2391 476 svetlobnih let stran od nas. Odkritju so sledila večletna opazovanja, pa tudi arhivski podatki, kar so zagotovili sistemi Gaia-ESO, Hipparcos, Zelo velik teleskop (VLT) in južnoafriški SALT, pa novozelandski MJO. Tako vemo, da je HD 74438 pravzaprav sestavljen iz štirih zvezd, ki krožijo okoli skupnega masnega središča. Razporejene so v dva para, ki krožita vsak po svoji ravnini. Če bi živeli na zamišljenem planetu pri eni izmed njih, bi najbrž uzrli zanimive nebesne prizore, menjavanje dneva in noči bi bilo zapleteno.

S pomočjo lokacije so starost sistema določili na zgolj 43 milijonov let. S tem je najmlajši znani zvezdni četverček. Za primerjavo: Sonce je staro 4,6 milijarde let, vesolje pa 13,8 milijarde. Dvojni zvezdi skupno središče obkrožita na zgolj šest zemeljskih let, kar je za četverčke zelo kratko.

Astrofiziki so ugotovili, da sistem ni povsem stabilen. Zunanji par namreč opazno vpliva na tirnice notranjega oziroma jima povečuje izsrednost. Ko so to simulirali v računalniku, pa so prišli do še enega sklepa. Spremembe v tirnicah bi lahko dolgoročno privedle do ali trkov ali prenosov mase znotraj parov in kasneje eksplozije supernove tipa la.

Supernova tipa la je pomembna za astronomijo, gre za t. i. standardni svetilnik. Ker eksplozija odjekne pri približno enaki masi, se lahko dokaj natančno izračuna razdalja in pripomore tako k merjenju oddaljenosti različnih delov vesolja kot k izračunom hitrosti njegovega širjenja.

Je pa dejansko malo neposrednih opazovanj predhodnikov supernov tipa la. Če lahko četverček zvezd (2+2) pripelje do tega, potem bo opazovalnega časa na predhodniku tukaj na pretek.

Sorodna novica Prehitra širitev vesolja bega znanstvenike, kaže na še neznano fiziko

Večina sistemov ima vsaj dve zvezdi. Samotarji, kakršno je Sonce, so redki. A tudi štiričlanski sistemi niso ravno pogosti, predstavljajo zgolj nekaj odstotkov večzvezdnih sistemov.

Podrobneje v sporočilu za javnost fakultete za matematiko in fiziko. Znanstvena objava je v reviji Nature Astronomy. Prvopodpisani je belgijski astrofizik Thibault Merle, v ekipi pa sta tudi Tomaž Zwitter in Gregor Traven z ljubljanskega FMF-ja.

In mimogrede, prav ta teden je Nasa objavila nove rezultate merjenja razdalj v vesolju in s tem oceno hitrosti širjenja, ki deloma temeljijo prav na supernovah la. Več tukaj.

2. Starliner opravlja popravni izpit

V petek ob 00.54 po našem času je s Cape Canaverala (Florida, ZDA) poletela raketa Atlas V (ULA). Do višine 180 kilometrov je pognala vesoljsko ladjo CST-100 Starliner (Boeing), ta pa se je z lastnim pogonom odpravila proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Nanjo se je priklopila po enodnevnem potovanju, v soboto ob 0.54 po našem času, sporoča Nasa. Loputo med vesoljskima ploviloma bodo odprli predvidoma ob 17.45, prenos v živo bo na voljo tu spodaj.

V tretje gre rado?

V Starlinerju sicer ni posadke, saj gre za popravni izpit prvega poskusa, ki je bil še pred epidemijo decembra 2019. Takrat je polet spodletel. Po ločitvi od rakete je Starliner nekoliko pobezljal, se začel nenačrtovano obračati in pri tem potrošil preveč goriva, da bi lahko nadaljeval pot proti MVP-ju, zato je predčasno pristal. Pozneje so ugotovili, da je za zaplet kriva ura, ki je bila nastavljena na napačen čas in tako vplivala na zaporedje izvajanih dejanj. Ne le to: sodeč po analizi bi se lahko misija končala katastrofalno. Boeing je namreč želel nekoliko prihraniti pri preizkušanju programske opreme in ni izvedel predhodnega celovitega testa misije kot celote. Tako je v programu ostal ukaz, da kapsula za posadko in podporni modul po ločitvi poženeta drug proti drugemu in trčita. To se ni zgodilo, ker so napako odkrili tik pred zdajci. Boeing je nato izvedel popravila in Starlinerja na izstrelišče vrnil avgusta lani. Tudi tedaj ni šlo, saj so bili ventili pogonskega sistema zataknjeni, izstrelitev posledično odpovedana. Napravo so vrnili v delavnico in odkrili, da so ventili nekoliko puščali, pogonsko sredstvo pa se je spajalo z vlago v zraku in onemogočilo delovanje ventilov. Boeing je nato zamenjal podporni modul, in kot kaže, v tretje gre rado. Počakati je sicer treba na uspešen konec misije, ki bo predvidoma prihodnjo sredo s pristankom v Novi Mehiki (ZDA).

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Posnetek priklopa

Video 3: Odprtje lopute v živo predvidoma od 17. naprej

Avdio: Novinarska konferenca

Starliner je bil razvit v okviru Nasinega programa za pridobitne polete s posadko (Commercial Crew). Nasa je plačala omejeno vsoto denarja (5,1 milijarde dolarjev) in povedala, kaj si želi, Boeing pa je plovilo razvil in ohranil tudi vse pravice zanj, kar je prelom z dolgo desetletno tradicijo Nase. Starliner sicer krepko zamuja in golta prah SpaceX-ovega Crew Dragona iz taistega programa, a Nasa si ga vseeno želi, da lahko izbira in ima alternativo v primeru prizemljenosti enega ali drugega. Še posebej je zadovoljna, ker ima po desetletju od upokojitve Space Shuttlov znova lastne kapacitete in se ob vojni v Ukrajini ne zanaša več na ruske Sojuze.

CST-100 Starliner je širok 4,6 metra, ima maso 13 ton, 11 kubičnih metrov uporabne prostornine in lahko teoretično dostavi do sedem ljudi. Uporaben naj bi bil do desetkrat. To bo sicer preverila praksa.

Na vidiku so težave z raketo. Altas V se bo namreč v nekaj letih poslovil, nadomestil ga bo novi Vulcan, ki pa ni potrjen kot primeren za izstrelitve z ljudmi na krovu. Nekdo bo moral to plačati, vsi vpleteni pa se za zdaj morebitnega računa otepajo. Starliner je sicer kompatibilen tudi s Falconi 9 ...

3. Dolgi pohod treh komunikacijskih satelitov

V petek ob 12.30 po našem času je bila z izstrelišča Džjučuan na severozahodu Kitajske izstreljena raketa Dolgi pohod-2C, piše kitajska državna agencija Šinhua (Xinhua). Tovor: trije komunikacijski sateliti. Utirili so se v načrtovane orbite in že izvajajo preizkuse prototipne komunikacijske opreme.

42 metrov visoki in dvostopenjski Dolgi pohod-2c zmore v nižjo Zemljino tirnico ponesti dobre štiri tone tovora. Ženeta ga tekoči hidrazin in dušikov tetraoksid. Od leta 1982 je poletel 62-krat in le enkrat zatajil. Gre za nadgrajeno medcelinsko balistično raketo.

To je bil 421. polet raketne družine Dolgi pohod.

4. Artemis I morda avgusta

Nasa je na svetlo dala seznam mogočih datumov izstrelitve misije Artemis I, začenši s 26. julijem in končavši z junijem 2023, piše v sporočilu za javnost. To so mogoči datumi glede na tehnične omejitve, denimo položaj Meseca, čas vesoljske ladje v Lunini senci in mesto pristanka; ter cilje misije. Datumov je skupno 158, dostopni so tukaj.

Artemis I bo prva izstrelitev nove rakete SLS skupaj z vesoljsko ladjo Orion. Namenjena bo preizkusu sistemov, zato ljudi na krovu ne bo. Orion bo okoli Meseca krožil med 26 in 42 dnevi ter se nato vrnil na Zemljo. Dolžina bo odvisna tudi od dejanskega datuma izstrelitve.

Nasa meni, da bo izstrelitev najverjetneje avgusta. A glede na predpostavke in dozdajšnjo gomilo zamud tudi ta mesec ni povsem zanesljiv. SLS namreč še ni opravil t. i. mokre vaje, postopka, ko raketo pripeljejo na izstrelišče, jo napolnijo z gorivom in izvedejo odštevanje do zadnjih 10 sekund pred izstrelitvijo, s čimer preverijo delovanje rakete in talne infrastrukture. Nazadnje so to poskusili aprila, a nazadnje bili prisiljeni raketo vrniti v delavnico zaradi številnih odkritih napak. Zdaj jih odpravljajo in pravijo, da bo mokra vaja prihodnji mesec. Če bo šlo vse kot po maslu, bi lahko obveljal avgust. Veliko čejev. Po strokovnih medijih je brati, da je vse verjetnejša jesen. Pri tem se utegne zaplesti z rokom trajanja dveh stranskih potisnikov na trdo gorivo. To skozi čas izgublja učinkovitost in Nasa bo morala preveriti, ali potisnika še ustrezata ciljem in pogojem misije.

5. Na Marsu rover posnel "vhod vesoljcev"

Nasin rover Curiosity je v desetletju, ko je raziskoval rdeči planet, ujel na tisoče fotografij, a ena od njih je trenutno deležna posebne pozornosti, saj se zdi, kot da bi ujela zlovešč vhod v neznano, je pisal MMC.

Fotografija je bila posneta 7. maja, iz Nase pa je še niso komentirali, pišejo pa pri Viceu, da morajo žal razočarati bralce in da skoraj zagotovo to niso vesoljska vrata v podzemno svetišče Marsovcev, ampak je verjetneje, da je to manjša skalna formacija naravnega izvora.

Curiosity se trenutno vzpenja na Sharp, goro, ki se dviga do višine 5486 metrov od vznožja kraterja Gale, kjer je rover pristal avgusta 2012.

Posnetek nenavadne odprtine je nastal na pobočju, imenovanem Greenheugh timpanon, ki je posejan s formacijami, ki spominjajo na luske plazilcev.

Rover že mesece previdno obdeluje to območje v prizadevanju, da bi se počasi vzpel na starodavno marsovsko goro, čeprav ni kaj dosti verjetno, da bi mu dejansko uspelo osvojiti vrh, navaja Vice.

Formacija v obliki vrat je zgolj zadnja v seriji čudnih nezemeljskih formacij, ki so jih v tem desetletju opazili raziskovalci in burijo domišljijo opazovalcev.

Pred dnevi so tako precej pozornosti pritegnili novi posnetki več sto kilometrov dolgih raz na zahodni polobli Marsa, ki spominjajo na praske orjaških krempljev, je še poročal MMC.

6. Še ena napaka na Voyagerju 1

Nasin Voyager 1 na Zemljo pošilja napačno telemetrijo, sporoča JPL. 44-letna sonda sicer še vedno dokaj dobro deluje, a zaplet nakazuje, da je konec na obzorju.

Napačna telemetrija izhaja iz podsistema za nadzor usmerjenosti (AACS – attitude articulation and control system). Če bi njegovi podatki držali, potem bi Voyagerjeva antena molela drugam in bi signal ali ošibel ali izginil, a to se ni zgodilo. Nekaj je torej narobe v drobovju, kjer podatki nastajajo. Kar koli že to je, ni sprožilo zaščite pred napakami in sonde vrglo v t. i. varni način delovanja. Inženirji Nasinega instituta JPL so zagrizli v težavo, toda analiza in popravila bodo najbrž dolgotrajni. Signal med Zemljo in Voyagerjem namreč potuje 20 ur in 33 minut, torej sta za pošiljanje ukaza in povratno informacijo potrebna skoraj dva dneva. Pripravljeni so na tri scenarije. Po prvem bodo našli vzrok in ga odpravili, po drugem bodo vključili rezervne sisteme (redundanca), po tretjem bo napaka ostala, delovanje Voyagerja bo temu prilagojeno.

Voyager 1 je bil izstreljen leta 1977, obletel je Jupiter, Saturn in njegovo luno Titan, leta 2012 pa je vstopil v medzvezdni prostor. Od Sonca je oddaljen 23,4 milijarde kilometrov, iz Osončja hiti s hitrostjo 61 tisoč kilometrov na uro.

Električno energijo mu zagotavljajo trije plutonijevi elementi. Na začetku so zagotavljali okoli 470 vatov, a proizvodnja zdaj letno upade za približno štiri vate, kar pomeni, da bo elektrike z letom 2025 premalo.

7. Vesolju se lahko prilagodimo

Sorodna novica V Planici odprli Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo

Vesolje, torej prostor nad 100 kilometrov nadmorske višine, je za človeka smrtonosno. Kozmični žarki in visokoenergijski fotoni nas poškodujejo na mikroskopski ravni, manko težnosti manjša mišično maso in gostoto kosti, slabša se vid ... učinkov je preveč za naštevanje in sploh jih še ne dobro poznamo. A če naj se človeštvo poda zunaj nizke Zemljine orbite – česar ni storilo že celih 50 let –, potem mora učinek vesolja na človeško telo, pa tudi um, dobro spoznati. S tem se že 20 let ukvarja slovenski znanstvenik Igor Mekjavić, z njim pa sodelujeta tudi Nasa in Esa. V skoraj dve uri dolgi epizodi podkasta ApolloLajka njegovih pojasnil ni manjkalo. Vabljeni k poslušanju!

8. NA KRATKO:

9. FOTO: Senca črne luknje v središču Galaksije

Mednarodni konzorcij Event Horizon Telescope (EHT) je objavil drugo fotografijo črne luknje v zgodovini – tudi tokrat ob veliko drobnega tiska in pojasnilih.

Sorodna novica Središče Galaksije naj bi preplavljalo več 10.000 črnih lukenj

Dosežek ni mačji kašelj. Ustvarili so navidezni teleskop v velikosti Zemlje, tako da so tarčo koordinirano opazovali z več radijski teleskopi, ki so na različnih koncih planeta. Usmerili so jih proti središču domače Galaksije, kjer je črna luknja Strelec A*. Vsak je prispeval majhen košček velike slike. Znanstveniki pa so morali učeno sklepati, kaj je vmes. To so storili na računalnikih instituta Max Planck v Nemčiji, kamor so zbrane podatke dostavili fizično, na diskih. Pognali so računalnike in računali, kateri scenariji oblike črne luknje – oziroma njene sence – so teoretično mogoči. Na koncu so objavili povprečje na tak način izgotovljenih podob. Teleskopi so torej navrgli nekaj koščkov sestavljanke, preostalo sliko so dorisali algoritmi. To je torej računalniško poustvarjena podoba na podlagi in modelov in dejanskih opazovanj v radijskih valovih. Ali to ustreza definiciji fotografije, pa je vprašanje za strokovnjake fotografije in jezikoslovce.

Vsekakor je jasno, da to ni fotografija črne luknje same. Črnih lukenj se že po definiciji ne da fotografirati. Svetlobo požirajo, ne oddajajo*. Je pa podoba akrecijskega diska, torej svetlobe in razžarjene snovi, ki krožita okoli okoli črne luknje (rdečo-rumena barva); in sence, torej osrednje potemnitve, ki jo meče črna luknja.

Kaj je noter? Nihče ne ve. Črna luknja je tako masivna, da je ubežna hitrost višja od svetlobne, prostorčas pa tako ukrivljen, da vse poti za dogodkovnim obzorjem vodijo samo proti njej. Črni luknji ne uidejo niti fotoni. Ne moremo je videti. Tako še danes ne vemo, ali je znotraj kepa mase z občutnim, nam predstavljivim premerom. Ali pa je nemara zdruznjena v singularnost, neskončno majhno točko? Se prostorčas tako zlomi, da gre za prehod v druga vesolja? Samo upamo lahko, da bo trud znanstvenikov nekoč te orehe strl.

Sorodna novica Veliki preboj: prva fotografija črne luknje

Strelec A* je verjetno črna luknja

Seveda je dobra znanost pri podajanju ugotovitev previdna. V članku ves čas trdilno pišemo, da je Strelec A* črna luknja. V resnici je to hipoteza, nova objava pa govori njej v prid – oziroma je prvi neposredni vizualni dokaz o njenem obstoju.

Strelec A* je sicer opredeljen kot vir radijske svetlobe, ki je 27.000 svetlobnih let stran od nas, iz njegovih lastnosti in vpliva na okoliško snov pa sklepajo, da vsebuje dobre štiri milijone mas Sonca.

Prva tovrstna fotografija je bila objavljena že pred leti

Objava prihaja tri leta po prvi. Leta 2019 je namreč EHT objavil podobno delo, le da je nastalo na črni luknji v središču galaksije Messier 87, ki je kar 57 milijonov svetlobnih let stran. Kako pa so lahko takrat posneli črno luknjo, ki je dvatisočkrat bolj oddaljena? Ker je večja, masivnejša in predvsem ker je okoli nje precej več materiala, torej akrecijskega diska, ki močno sveti.

EHT sicer nadgrajujejo, tako da si v prihodnosti lahko obetamo še boljše posnetke.

Več podrobnosti v EHT-jevem sporočilu za javnost.

^{*Izjema je Hawkingovo sevanje, ki ga še niso zaznali.}

Video: Primerjava velikosti Strelca A* in M87*

10. FOTO: Lunin mrk

Sorodna novica V mrk majske "superlune" očarani zrli v velikem delu sveta

Marsikje po svetu, pa tudi v Sloveniji so ljubitelji astronomije v ponedeljek zjutraj po našem času zrli v nebo in opazovali popolni lunin mrk. Ker je Luna v naših krajih v času mrka že zahajala, je bil mrk videti kot delni, je pisal MMC. Mrk so lahko najlepše opazovali v Južni Ameriki, v vzhodnem delu Severne Amerike, v večjem delu Atlantskega oceana in v jugovzhodnem delu Tihega oceana.

Posebnost luninega mrka je sicer tudi njena "krvava" barva – ker je Luna poravnana v navidezni črti med Soncem in Zemljo, se svetloba od nje ne more odbijati, ampak se modra razprši zaradi kisika in ozona v ozračju, Mesec pa je zato videti rdeče barve. Posebnost tokratnega mrka je tudi to, da je v tem obdobju Luna bližje Zemlji in je zato videti večja. Za tokratni mrk so tako ljubitelji astronomskih pojavov že skovali oznako "mrk krvave superlune".

MMC-jev bralec je z javnostjo prijazno delil tri posnetke. (Če želi to storiti še kdo, bomo to objavili v galeriji prihodnji teden).

Precej več fotografij v tej galeriji z vsega sveta.

11. SKOK V ZGODOVINO: Eno leto kitajske prisotnosti na Marsu

Sorodna novica Na Marsu pristal kitajski rover

Pred enim letom, 14. maja 2021, je kitajski rover Žurong (Zhurong) s pomočjo pristajalne platforme uspešno dosegel tla Marsa. To je bil velik uspeh za porajajočo se vesoljsko velesilo, saj je v svoji prvi marsovski robotski odpravi utirila satelit, pristala z nepremično platformo, z nje pa se je v rdeči prah zapodilo robotsko vozilo. To nikomur ni uspelo v prvem poskusu. Kitajci so gradili na desetletju uspešnega robotskega raziskovanja Meseca, je pa res, da je Žurong nekoliko podoben starima Nasinima Spiritu in Opportunityju. Rover je opravil vse načrtovane raziskovalne in znanstvene naloge in še vedno vandra po neprijaznem sosednjem planetu, kar kaže na kakovost tehnologije. Nekaj več v tej objavi agencije Šinhua.

Video: Kratek posnetek vožnje z zvokom

NA VIDIKU:

Sreda, 25. maj – CST-100 Starliner – vrnitev na Zemljo

Sreda, 25. maj – Falcon 9 – Transporter 5