4,7 milijarde kilometrov stran od Zemlje lebdi za manjši klavir velika kovinska škatla, polna zapletenih znanstvenih instrumentov. Po devetih letih in pol potovanja je dosegla, obletela in zapustila pritlikavi planet Pluton.
Najbližji oblet je New Horizons opravil natanko ob 13.49 po našem času. Od površja je bil oddaljen 12.430 kilometrov. Za primerjavo: navigacijski sateliti Galileo so od Zemlje oddaljeni 23.200 kilometrov.

Sonda je opravila meritve Plutona in njegovih pet lun, pri tem pa pridobila najboljše podatke o sistemu, kar jih bo imelo človeštvo na voljo v prihodnjih desetletjih.
Vprašljivo je namreč, kdaj – in če sploh v za zdajšnji rod oprijemljivem času – bo katera vesoljska agencija spet poslala sondo po tej poti ... pa četudi je na tiskovni konferenci po dosežku prvi mož misije Alan Stern napol v šali dejal, da "na skrivaj" že razvija pristajalnik.

Konec neke dobe ...
Pluton je prvič po letu 1930, ko je bil odkrit, dobil svoje mesto v albumu planetov, s čimer je konec prve, velike ere raziskovanja Osončja. Človeštvu je naposled uspelo obiskati vse (znane) planete oziroma vse, kar se je še do nedavnega uvrščalo med planete. Pluton je sicer danes uradno – po klasifikaciji Mednarodne astronomske zveze – pritlikavi planet, vendar ga Stern še vedno obravnava kot planet. In prav on je tisti, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sploh prišel na dan z domislico "pritlikavi".
Znanstveniki in inženirji na Nasi so dosežek sprejeli z glasnim ploskanjem in vzkliki. Stern je vzdušje opisal kot "elektreče". "Čas je za praznovanje. Končano je prvo obdobje razgledovanja po Osončju. Začelo se je s Kennedyjem, končuje se z Obamo. Ponosni smo na to, kar je ZDA uspelo doseči, in ponosni smo, da je ekipa NH-ja lahko del tega," je povedal.
"Gre za prelomnico v zgodovini človeštva," je izjavil eden glavnih ljudi agencije, John Grumsfeld. "Navdušen sem. In poudariti moram, da je bil ključ do dosežka skupinsko delo. To je odlika Nase," je dodal. Z videnim je zadovoljen. Planet bi bil lahko meglen in zelo oblačnat, in znanstvena skupina bi se "praskala po glavi", kaj lahko s tem naredi. Ampak najnovejša fotografija (na vrhu desno) kaže, da gre za "zelo kompleksen in zanimiv svet".

Nazadnje je sonda obiskala kak planet leta 1989 – protagonista pa Voyager in Neptun.

Izjemna natančnost
Na voljo je Nasina aplikacija, ki v živo prikazuje pot in delo sonde – tudi v videu na dnu novice. Očitno so trajektorijo načrtovali izjemno natančno, saj je NH – tako Nasa – ciljni čas prihoda zgrešiil le za 72 sekund (prezgodaj), in za 70 kilometrov bližje planetu od načrtovane točke. Nasin administrator Charles Bolden je zahtevnost podviga primerjal z golfskim udarcem z ene obale ZDA v luknjo na drugi obali Amerike.

Hipnih izsledkov ne bo
Sonda je bila večji del torka povsem zaposlena z meritvami. Dragocena je bila vsaka sekunda približevanja. Ko je namreč NH prešel na drugo stran planeta, se je Sonce v njegovi perspektivi preselili za Pluton. Od 15. ure naprej NH gleda le oddaljeno, temno stran, ki za opazovanja ni več kaj prida. Kvečjemu za kakšno eksperimentalno fotografijo južnega pola v "mesečini" lune Haron.
NH je tako rekoč vse zmogljivosti osredinjal v opazovanje Plutonovega sistema. Komunikacijska antena ni bila usmerjena proti Zemlji, zato obilice podatkov in fotografij danes, v torej, ni bilo.
Šele okoli 22.20 bo sonda spet obrnjena proti domu in poslala pozdravni ping. Če je sonda še cela in funkcionalna, bo ping prejet sredi noči na sredo.

Dež fotografij v sredo
Nasa je že objavila ponedeljkovo fotografijo. A tudi ta je namenjene predvsem hitri informaciji, zadovoljitvi radovednosti znanstvenikov in javnosti po podobi planeta, zato je precej pomanjšana in podatkovno stisnjena.

Obilica visokokakovostnih posnetkov bo nazaj na Zemljo curljala še dolgo. A Stern obljublja, da bo glavna pošiljka "začela deževati" že jutri, v sredo.
Vsi zbrani znanstveni podatki pa bodo na domačih trdih diskih precej kasneje. "V naslednjih 16 mesecih pričakujte neprekinjen slap podatkov," je povedal prvi mož NH-ja.
Hitrost prenosa znaša ob šibkem signalu, ki ga lahko lovijo le posebne 70-metrske antene, najmanj 125 bajtov na sekundo, največ pa pol kilobajta na sekundo, so pojasnili na tiskovni konferenci po obletu.

Vsekakor se bo pravo znanstveno delo – analiza in interpretacija meritev – po končanem prvem obisku šele začelo. Tako je torek začetek plaza ugotovitev o tem pritlikavcu. Do zdaj smo o njem vedeli zelo malo, večina podatkov je bila iz nenatančnih, oddaljenih opazovanj izpeljana špekulacija.
Uradno: Največji v Kuiperjevem pasu
Denimo, sama velikost Plutona. O tem so astronomi desetletja dolgo in na široko razpravljali, in komaj zdaj je ta popolnoma osnovni podatek zanesljiv. Kot so sporočili z Nase, Plutonov premer znaša 2370 kilometrov – nekoliko več od dozdajšnjih ocen, z mogočo napako do 20 kilometrov.

S tem je Pluton trdno zasedel tron največjega poneptunskega objekta – nebesnega telesa, krožečega po orbiti Neptuna na 30 AU-jih (AU je astronomska enota, približna razdalja med Soncem in Zemljo). "Velikost Plutona je predmet razprav vse od leta 1930. Vprašanje smo z zadovoljstvom pospravili v zgodovino," je povedal NH-jev znanstvenik Bill McKinnon.

Nekoliko večji obseg pomeni, da je Plutonova gostota še nekoliko manjša od dozdajšnjh izračunov. V modelu sestave planeta je najbrž še več vodnega ledu; in nižji deli atmosfere (troposfera) so plitvejši. Ravno atmosfera je kot moteči dejavnik povzročala preglavice pri meritvah z Zemlje. Ker Haron nima plinskega ovoja, je lahko NH le potrdil obstoječi izračunani premer: 1208 kilometrov.

Pluton po masivnosti ostaja na drugem mestu – pred njim je še naprej pritlikavi planet Erida.

Kaj pa preostale štiri lune? Na Nasi zagotavljajo, da se je visokoločljivostna kamera LORRI že uspešno osredinila na Niks in Hidro. Fotografije še pridejo, velikosti so že tu: premer Niksa znaša 35 kilometrov, Hidre pa 45. Znanstveniki iz teh podatkov sklepajo, da sta površji precej svetli (odbijata veliko svetlobe) – bržkone zaradi ledu.

Zadnj par lun, Kerber in Stiks, je precej manjši in temnejši. Njuna natančna velikost bo znana pozneje, s časovno bolj oddaljenimi pošiljkami podatkov, še napovedujejo na Nasi.

Atmosfera
Po poročanju Planetary Society je NH že pred dnevi zaznal dušik, ki se iz Plutonove atmosfere razliva v vesolje. Takšno zaznavo so pričakovali kvečjemu na dan obleta, zato sklepajo, da je hitrost erozije atmosfere precej večja od dozdajšnjih modelov. Razžira in izpihuje jo sončni veter, podobno kot tisto na Marsu. Po enem izmed modelov naj bi na tak način erodiralo celo površje Plutona. Na najnovejši fotografiji atmosfera sicer ni vidna (saj naj bi bila prosojna), prav tako ni vidnih oblakov. A to še ne pomeni, da jih ni, pravi Stern. Počakati je treba na boljšo ločljivost.

Površje
Zadnje meritve z oddaljenosti okoli milijon kilometrov omogočajo prve domneve o površinskih značilnostih (galerija desno). Infrardeči spektrometer je potrdil domnevo, da je Plutonov severni pol prekrit z metanovim in dušikovim snegom in da so temnejše lise zagotovo sestavljene iz neke druge snovi, poroča Planetary Society.

Optični posnetki nekaj povedo o oblikovanosti površja, pečinah in kraterjih. Na osnovi teh fotografij bodo geofiziki sklepali, kakšna je geološka preteklost planeta ter ali je morebiti še danes aktiven. Neaktivni planeti, kot je npr. Merkur, so namreč polni kraterjev. In če je teh na Plutonu malo, potem se mora njegovo površje sproti razobličevati. Najbrž tudi s procesi tektonike in klime.

Vsekakor pa kraterjev ne manjka na Haronu. Največji, 100-kilometrski, je blizu ekvatorja. Nastal naj bi v zadnji milijardi let. Sveže fotografije še kažejo, da je luna razrvana, polna vdolbin in prepadov. Največji med njimi je daljši in več kilometrov globlji kot Veliki kanjon na Zemlji. Severni pol lune je prekrit z nenavadno, 320-kilometrsko črno liso. Njen izvor je neznan.

Portal v svet pritlikavcev
In kaj bo po obletu Plutona? Potrjenih pritlikavih planetov je za zdaj pet, s kopico kandidatov na čakalni listi. Na Nasi menijo, da bi se jih lahko v Kuiperjevem pasu, katerega del je Pluton, in v širšem razpršenem disku lahko skrivalo na tisoče. Če vključimo še precej večji Oortov pas, ki naj bi se raztezal do oddaljenosti 100.000 AU-jev od Sonca, bi lahko bili pritlikavci najštevilnejša "družina" objektov Osončja. In s tem zajeten seznam ciljev za nadaljnje raziskovanje.
Prvi obisk pritlikavega planeta v zgodovini je sicer letos opravila sonda Dawn. Pristala je na Cereri, ki je v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom.

Po Voyagerjevih stopinjah
New Horizons bo v naslednjih letih predvidoma odbrzel do enega izmed teh temačnih objektov v Kuiperjevem pasu. Energije in pogonskih kemikalij za preusmeritev ima še dovolj.
Po Sternovih besedah bo sonda delovala nekje do srede tridesetih let tega stoletja in šele takrat naj bi ji zmanjkalo elektrike za delovanje najpomembnejših instrumentov. Električno energijo zagotavlja izotop plutonija. Ta razpada, oddaja toploto, in posebna naprava jo pretvarja v elektriko – trenutno 202 vata. In mimogrede, element plutonij so poimenovali prav po planetu ... Pluton.
Stern upa, da bo sonda še pred ugasnitvijo dosegla vsaj 100 astronomskih enot oddaljenosti od Sonca in da bo s precej boljšimi instrumenti kot Voyager 1 merila mejo heliosfere.

Pluton in Haron v nenaravnih barvah. S pomočjo različnih barvnih filtrov je NH razkril različno kemično sestavo površja obeh teles. Foto: NASA/APL/SwRI
Prejšnji posnetek skupaj z luno Haron. Foto: NASA-JHUAPL-SWRI
12. julija z razdalje 2,5 milijona kilometrov. Stran s "srcem" se polagoma obrača proti sondi. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI
Zdaj poznamo natančni velikosti Plutona in Harona: primerjava z Zemljo. Foto: Nasa


Značilnosti površja postajajo vse bolj izrazite. Prevodi: "Bright heart coming into view" – Svetlo srce prihaja v vidno polje. "Dark area rotating into view" – temna obla prihaja v vdino polje. "Circular feature (possible crater) – kroglasti pojav (možni krater). "Possible cliffs" – možne pečine. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI
Luna Haron 11. julija. Na površju je vidna kopica kraterjev ter nepojasnjena temna lisa na severnem polu. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI

Povečava Harona s površinskimi značilnostmi. Prevodi: "Dark north polar region" – temni severni pol. "Probable impact craters" – možni kraterji, posledica trkov. "Possible chasms" – možne vdolbine. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI

Primerjava perspektiv: tole fotografijo, znamenito Modro frnikulo, so posneli z razdalje 45.000 kilometrov. Foto: Nasa

New Horizons še na tleh, pred izstrelitvijo: z zlato folijo prevlečena naprava v ozadju. V ospredju je črna naprava, v kateri je skrit plutonij. Ta razpada, pri čemer oddaja toploto, ki se nato pretvarja v električno energijo. Foto: Nasa

Čas je za praznovanje. Končano je prvo obdobje razgledovanja po Osončju Začelo se je s Kennedyjem, končuje se z Obamo. Ponosni smo na to, kar je ZDA uspelo doseči, in ponosni smo, da je skupina NH-ja lahko del tega. Alan Stern, New Horizons