Se bo zamrznjena Acta vrnila pod drugim imenom? Se lahko v Sloveniji zgodi takšen računalniški čudež, kot se je v Estoniji Skype? Kaj je narobe z izobraževalnim sistemom? To in še več smo novega glasnika digitalne tehnologije Aleša Špetiča povprašali v intervjuju, katerega prvi del smo objavili v četrtek.

Vabljeni k branju.

Je odprtokodni princip ključ do čim širše dostopnosti?

Nisem prepričan, da je to edini princip, zagotovo pa zelo pomaga. Odprtokodni princip je vzpodbudil komercialna podjetja, ki so imela na nekaterih področjih monopol, da se začenjajo obnašati bolj tržno in do končnega uporabnika bolj prijazno.
Zakaj pa trdim, da ni samo odprtokodni princip ključ? Tudi pri komercialnih uporabah lahko dobite zelo, zelo dobre rešitve, ki širijo uporabo e-tehnologij. Dober primer je Google. Elektronska pošta na Googlu je komercialna storitev in hkrati zastonj. Odprtokodne rešitve za e-pošto so obstajale tudi prej in so bile tudi zastonj, pa to še ni pomenilo, da bi ljudje na veliko uporabljali recimo lastne odprtokodne strežnike, ker so zadeve prezapletene. Vendarle mora biti en hibrid, ki dramatično poenostavlja uporabo in zmanjšuje omejitve za uporabnike.
Veliko politikov za zgled postavlja Silicijevo dolino - češ, takšna naj bo tudi Slovenija. Pa je poslovno okolje za računalniške podjetnike temu primerno? Se pri nas da uspeti? Z uspehom ne mislim na izdelovanje programov za lokalni s. p., temveč: se v Sloveniji lahko zgodi Skype?
No, saj se že. Skype pri nas je recimo Outfit7, trenutno najuspešnejše slovensko podjetje. Sicer deluje mislim da večinoma s Cipra, pa vendar so ga ustanovili slovenski podjetniki in večina ekipe je slovenske. Podjetje, ki sem ga vodil, Zemanta, je slovensko podjetje. Poslovne smo preselili v Ameriko, ker je tam večina naših kupcev, razvoj pa se dogaja tukaj, v Tivoliju. Ravno zaradi e-tehnologij lahko podjetje uspe.
Kot na drugih področjih tudi tukaj obstajajo središča, ki so bolj pomembna za nekatere panoge. Če bi se želel ukvarjati z modo, bi šel v Pariz, Milano ali kaj podobnega. Če bi se želel ukvarjati z avtomobili, bi verjetno šel v Nemčijo ali na Japonsko. Za tiste, ki hočejo biti močni in v središču dogajanja na področju spletnih tehnologij, je cilj zahodna obala ZDA ravno zato, ker se tam največ stvari dogaja. Kar pa ne pomeni, da se v Sloveniji ne da marsičesa narediti.
Kar pa je še pomembnejše: na zahodni obali Amerike se dogaja največ za angleška govorna področja. Za španska in za kitajska govorna področja so središča drugje. Jasno je, da bodo nekatere storitve svetovne uspešnice in razširjene po celem svetu. Ampak tiste, ki so pa lokalnega značaja, bodo ostale omejene. Recimo: Slovenci še dolgo ne bomo imeli nič od nekaterih storitev, ki obstajajo v svetu, ampak so v angleščini. Sam sicer res uporabljam večino storitev v tem jeziku, ampak predstavljam zelo majhen odstotek slovenske populacije. Če bi imeli več storitev slovenščini, bi bilo e-uporabe bistveno, bistveno več. Tako da je odgovor nekoliko dvoznačen.
Je slovenski sistem univerz in raziskovalnih institutov dovolj razvit, daje dovolj podpore pri tem?
Ne. Mislim, da je sistem slovenskih razvojnih institutov in univerz vsaj za področje računalniških podjetij, ki razvijajo storitve, enostavno zastarel.
Enostavno in radikalno: zastarel je?
Da. Slovenske univerze verjetno dobro izšolajo bazična znanja za inženirje - govorimo o matematiki itn. Žal pa, po tistem, kar poznam, so daleč od tega, da bi tisti inženirji, ki pridejo z ljubljanske, mariborske ali katere koli druge univerze, bili konkurenčni zaradi znanj, ki so jih pridobili na univerzi. Poudarjam, govorim o računalniških inženirjih. Konkurenčni so zato, ker so se morali sami zraven še marsikaj učiti. Če dam primer najbolj znane univerze Stanford: ta daje predmete, ki jih poučuje, tudi v javno uporabo. Gre za tečaje in predmete, ki proizvedejo zelo konkurenčne inženirje. Uporabljajo moderne tehnologije, se posvečajo tabličnim računalnikom, novim spletnim tehnologijam itn. Tega pri nas žal ni.
Bi morali storiti korak nazaj in uvesti poučevanje računalništva - bodisi kot predmet bodisi kot kakšno drugo obliko pouka - že v osnovne šole?
Osnovnošolci so že zdaj na medmrežju. Ni problem v tem, da ljudje ne bi bili željni znanj ali pa da ne bi bili sposobni znanja pridobiti. Tu me lahko kdo obtoži vtikanja v samostojnost univerze, ampak, jaz sem študiral v Ameriki in vem, kakšen je tam osnovni princip. Glejte, dokler študentje nimajo vpliva na to, kateri profesorji jih bodo učili, se ne bo spremenilo nič.
V ZDA smo učitelja ocenili po koncu predmeta in pred izpitom. Šele po tem, ko je on ocenil naše izpite, je dobil lastne izide ocenjevanja. To pa še ni dovolj. Če je dobil oceno, slabšo od B (v uporabi je bil abecedni sistem od A do F, F je negativno), torej manj kot štiri po naših kriterijih, naslednje leto ni smel več učiti. Zadeva se je tako zelo hitro rešila. Ocenjevalni vprašalnik ni bil zapleten. Imel je štiri vprašanja: je bila tema relevantna, je učitelj snov primerno podajal in podobno. Poleg tega imajo Američani - in tu so voditelji, kar se tiče univerzitetnih študijev - veliko predmetov prostovoljnih in selektivnih. Če je predmet dober, se ti nanj prijaviš. Ne prijaviš se zato, ker je enostaven, temveč zato, ker je dober.
S svojega študija na računalniški fakulteti v Ljubljani se spomnim profesorja, ki je bil izjemno priljubljen, dober pri sodelovanju s študenti, ampak zanič pedagog. Čisto ničesar ni naučil. Imeli smo pa še nekega drugega, ki je imel svoje drakonske metode učenja, vključujoč zaklepanje vrat in po 20 letih se vsi bivši študentje strinjamo, da je največ naučil. Dokler študentom ne bomo toliko zaupali, da lahko učitelja izberejo in ocenjujejo, se to ne bo spremenilo.
Katero državo bi izpostavili kot zgled pri elektronski vključenosti? Še pomembneje, kaj ta država ima, mi pa nimamo?
Glede na raziskavo je ena takih naprednih držav Nizozemska. Sam mislim, da je to precej povezano tudi z njihovo državljansko kulturo, drugačno od naše, celinske. Po celinski Evropi precej bolj velja princip, da nekdo pač vlada in nekdo določi kaj in kako se stvar uporablja. Nizozemska je precej naprednejša pri uporabi novosti, državljani pa med seboj bistveno bolj sodelujejo in pomembneje prispevajo k temu, kako se bo država obnašala.
Kaj pa kultura stika med vladami, med vladarji in ljudstvom? Vemo, da so ne le desetletja nazaj, temveč skoraj skozi celotno človeško zgodovino vrhovi družbe navadno precej nad vladanimi, od njih oddaljeni in skoraj nedosegljivi. Dandanes pa imaš kot navadni smrtnik, praktično skoraj kadarkoli, le klik stran od sebe politike, poslance, ministre, pomembne funkcionarje. Osebno. To je ogromen preskok. Omogočila ga je ravno digitalna tehnologija. Kako ga ocenjujete - kot nekaj pozitivnega ali negativnega?
Seveda kot nekaj pozitivnega. Zelo pozitivnega. Ima pa to eno slabost in to je moja kritika, ki leti tudi na novinarje. Včeraj sem med brskanjem po spletu ugotovil, da je glavna novica dneva na tehničnih straneh poroka Marka Zuckerberga. To je bizarno. Ne razumem, kako bi to lahko bilo kakor koli pomembno za katero koli tehnološko stran.
Zelo podobno in to je negativni del te odprtosti - za katero mislim, da je absolutno koristna in da mora biti - se potem izbere eno nepomembno podrobnost. Še slabše je, če je negativna, na to se zelo obeša. S te podrobnosti se za posameznega človeka - pa naj bo politik ali kdo drug - naslika sliko, kakšen naj bi ta človek bil in kaj naj bi počel. Pa gre lahko za lapsus, za banalno podrobnost.

Na koncu koncev, ljudi zelo motijo zgodbe o tem, kako je nek politik na Twitterju nekaj napisal ali pa nekaj podpisal, pa na dan podpisuje in obdela nekaj sto strani. Ta kritična distanca nekoliko trpi za ceno tega, da imamo dostop do vsega. Poudarjam, da je to moj oseben pogled in se od vsega tega poskušam držati stran.
V vsakem primeru pa mislim, da je zelo, zelo koristno, da so sploh v zadnjem letu politiki začeli sami, neposredno komunicirati. Če se spomnimo, je bila v prejšnjem mandatu na Twitterju relativno aktivna Katarina Kresal, v tem mandatu je njen naslednik, minister Vinko Gorenak precej aktiven, vsaj na blogu, minister Žiga Turk na Twitterju. Jaz mislim, da je to zelo pozitivno. Je pa tudi res, da ravno zaradi različne razporejenosti e-pismenosti po generacijah zaenkrat naslavljajo predvsem mlajše in bolj računalniško izobražene.
Tudi v mednarodni primerjavi je tukaj Slovenija kar v dobrem položaju. Ne le, da je veliko politikov na nek način dostopnih prek spleta, temveč v večini komunicirajo v prvi osebi. V tujini je precej bolj razširjeno to, da v imenu pomembnežev tvitajo in tipkajo njihove službe za odnose z javnostjo.
To je res in to je pri nas zelo pozitivno. Ne morem se spomniti skoraj nikogar, ki bi mu Twitter upravljal njegov PR-sodelavec. Če že, gre večinoma za Twitter entitete, kot je tista od Vlade Republike Slovenije. Za recimo Žigo Turka vem, da sam tvita. To je zelo koristno.

Ampak ravno zaradi tistega voyeurizma, ki smo ga prej omenili, ravno zaradi tega pride do zelo negativnega pojava v razvitih državah, ko račune na socialnih omrežjih prevzamejo PR-službe. Ravno zato, da se ne bi komu kaj zareklo, ker se potem vsi na to obesijo.

Če se spomnete pogajanj s sindikati. Ko je kakšen minister napisal nekaj, kar je očitno bil njegov osebni komentar, je bil deležen zelo hudih kritik. Mislim, da je to nepotrebno in negativno. Res pa je, da je vendarle tudi v neki vlogi. Situacija je nekoliko nedefinirana, imamo pa to srečo, da se teh skrivalnic v Sloveniji zaenkrat še ne gremo in da sporočila pišejo ljudje neposredno.
Ste glasnik digitalne tehnologije, pismenosti in jo poskušate razširiti. Kakšni so pa negativni vidiki širitve digitalnega?
Negativni učinki nastanejo predvsem takrat, ko je nekdo polpismen. Ko je nekdo ravno toliko že na spletu, da nekaj poskuša, hkrati pa se še ne zaveda vseh posledic. Še hujši primer je relativno enostavno ustvarjanje lažnih identitet na spletu in kraje identitet. Na tak način - še posebej pri e-polpismenih - hitro pride do zavajanj, zlorab.

To je podobno kot pred 300 leti, ko so govorili o nevarnostih pismenosti. Pismenih ni bilo veliko. Potem so prišli tisti, ki so bili pismeni, goljufi in so nekomu, ki se je znal samo podpisati, v podpis ponudili nek papir. Ker ga ni dobro razumel do konca in v vseh potrebnih podrobnostih, je lahko zaradi tega utrpel hude, hude posledice. Danes je v elektronski obliki povsem enako. Nekdo, ki je zelo vešč uporabe računalnika, lahko zlorabi nekoga, ki ni tako izkušen. Ampak to je že področje, ki gre preko meja zakonskih omejitev.
Pri slabši spletni pismenosti je po moji oceni zelo problematična odsotnost zavedanja, da medmrežje neusmiljeno zabeleži skoraj vse. Kar se znajde na internetu, ostane na internetu. Ljudje so se v desetletju vzpona spleta "spustili z verige", ker so verjeli v varno anonimnost in pozabo. Ta vera je bila na majavih temeljih. Zdaj pa počasi prihaja v splošno zavest, da Google, Facebook, državni organi in še gomila podobnih dobro pomnijo in zelo dobro profilirajo. Tisti čuden zapis iz leta 2005 bo lahko zelo škodoval leta 2025. To je po moji oceni premalo izpostavljen del e-pismenosti. Vaš komentar?
Seveda. Ampak to je tako kot če bi rekel, da gremo protestirat na nek shod v mesto, kjer je vsak lahko slikan. Enostavno, s tem zavedanjem grem tja. Če bi se hotel skriti, ali ne bi šel tja ali pa bi si dal krinko na obraz. Enako je z medmrežjem. To je javna storitev in ja, ljudje se tega premalo zavedajo.

Ampak glejte, takšna je tudi elektronska pošta. Nekdo je nekoč rekel, da je najboljša analogija z njo dopisnica. E-pošta ni pismo, ker je pismo naslovljeno in zaprto. Če ga nekdo odpre, ga zlorabi. Elektronska pošta pa je dopisnica, saj so podatki niso skriti, pravzaprav lahko vsak, ki dopisnico vidi, prebere, kaj je na njej. E-pošta je varna šele takrat, ko se zavestno odločiš, da boš varno pošiljal. Pošta namreč potuje čez mnogo strežnikov in potuje nezavarovana. Pa vendar smo jo sprejeli kot nekaj zelo zasebnega in intimnega. Nekdo, ki niti ni tako zelo vešč, lahko e-pošto brez hujšega napora prestreže. Seveda je to zakonsko prepovedano in se mora nekdo pač odločiti, da bo kršil zakon.
Po drugi strani se na ravni držav in mednarodne skupnosti pojavlja vse več pobud, s katerimi bi si države tak nadzor zakonito omogočile. Je državni nadzor nekaj, s čimer se bomo morali soočiti, da ne rečem sprijazniti?
Domnevam, da govorite o Acti ...
Tudi in le deloma o Acti. Vpogled v vsebino elektronske komunikacije ter državni nadzor osebnih in drugih podatkov na spletu je nekaj, kar ni omejeno na Acto, poskusi so številni.
Poglejte. Policija na voljo institut hišne preiskave. Ne obstaja pa institut tajne hišne preiskave in to je bistvena razlika. To je nekaj, kar države oziroma državni uradniki pogosto ne razumejo. Noben državljan ne nasprotuje institutu hišne preiskave. Če se pojavi utemeljen sum in če sodišče to odobri, se osumljenca nekih kriminalih dejanj po nekih kriterijih pač preišče. Pokliče se odvetnika, priče in se izvede hišno preiskavo. Ni narobe, da državo tako možnost pri e-pošti ima. Ampak bi morala biti podvržena povsem enakim ali višjim kriterijem, kot jih imamo pri hišni preiskavi.

Paradoksalno, v hišni preiskavi policija dobi pooblastilo, da pregleda tudi vašo elektronsko pošto. Pregleda jo ob vaši prisotnosti oz. sname podatke na vašem računalniku ali pa pridobi sodno odločbo in to opravi na strežniku ob prisotnosti vašega odvetnika. Jaz nimam nič proti temu, kot ni imel nihče nič proti pred dnevi, ko so bile odmevne hišne preiskave po vsej Sloveniji .
Problem, ki se je pojavil z Acto in podobnimi pa leži v ureditvi. Države namreč suvereno upravljajo z zakonodajo znotraj svojih ozemelj. Internet se je zgodil tako, da teh mej ni več. Acta je zelo neroden poskus, da se to neskladje uredi. Sicer mislim, da je Acta slabo zastavljena, hkrati pa tudi sam nimam pravega odgovora. Povsem jasno je, da bomo to stvar prej ali slej morali nasloviti.
Recimo, če vzamemo primer, ki se je zgodil s slovenskimi osumljenci v Avstriji v zvezi s preprodajo steroidnih anabolikov. Na koncu koncev so morali Američani, ki imajo to področje relativno slabo urejeno - kar pomeni, da si lahko bistveno več privoščijo - opraviti preiskavo in zahtevati izročitev osumljencev. Tukaj pa je vprašanje. Očitno so prodajali strup in s tem obogateli, vendar skoraj ni bilo možnosti za preiskavo ne v Sloveniji ne v Avstriji. To pomeni, da če bi lahko izbiral, ali je boljše, da imamo trenutno obstoječe mehanizme ali pa več svobode, bi raje izbral več svobode.

Kljub vsemu pa se zavedam, da je tem primeru na dolgi rok treba nekaj narediti. Konec koncev, če tega ne bomo imeli in če se bodo pojavljale zlorabe in jih nihče ne bo mogel sankcionirati, bo to zelo podaljšalo pot e-vključenosti.