1. Starship naposled uspešno pristal
Vabilo bralcem
Prototip vesoljske ladje Starship (SN15) je naposled poletel do 10 kilometrov in pristal, ne da bi eksplodiral. Težko pričakovani uspeh je prispel malo po izjemno pomembni novici za SpaceX.
Trije motorji raptor so se prižgali v četrtek pozno zvečer po našem času in dvignili 50-metrski Starship nad ravnice Boca Chice (Teksas, ZDA). Malo pred najvišjo točko poleta so drug za drugim ugasnili, naprava se je po kratkem lebdenju prevrnila "na bok" in začela prosti padec, v katerem je stabilnost ohranjala s štirimi zakrilci.
Malo pred pristankom se je SN15 vrnil v navpični položaj, prižgal dva raptorja in se nadzorovano dotaknil tal. Nekaj napetosti je dvignil ogenj, ki se je razplamtel izpod vznožja. Namreč, pri poletu SN10 (poglavje 1) je bilo podobno: plovilo je pristalo, vnel se je ogenj, čez nekaj minut pa je sledila eksplozija. Tokrat se je bolje izteklo. Bo pa SpaceX težavo neželenega gorenja metana očitno še moral rešiti.
Pravzaprav so vsi dozdajšnji prototipi, ki so šli do 10 kilometrov, končali v plamenih (SN8, SN9, SN10, SN11). Prvi uspeh je SpaceX-u tako prišel v roke ob pravem času. Ravno pred nekaj tedni je namreč Nasa izbrala Starship za svoj ključni lunarni pristajalnik.
Video: Posnetek dogodka
Za Luno prilagojen Starship bo uradni del Nasinega programa Artemis. Po več kot petih desetletjih bo vrnil človeka na Luno.
Nasa z izborom precej tvega; nakopala si je jezo ameriškega kongresa, poleg tega gre za nekonvencionalen, z Muskovimi besedami kar "nor" projekt. Nadaljnje eksplozije bi bile voda na mlin kritikom, ki si prizadevajo, da Nasa odločitev spremeni in se odloči za konvencionalnejši pristajalnik t. i. Nacionalne ekipe pod vodstvom Blue Origina, ki je precej bolj podoben lunarnim modulom iz časa programa Apollo.
Prelomni časi
Morda smo bili tokrat priča dejanskemu začetku revolucije na področju poletov v vesolje. Še tako zagrizen podpornik konvencionalnega pristopa bo opazil hudo neskladje, ko bo 5-metrska vesoljska ladja Orion do lunarne orbite pripeljala tri astronavte, ti pa se bodo prekrcali v 50-metrski "lunarni modul", teoretično zmožen prevoza za red velikosti več ljudi. Zadeva bo "strigla" že vizualno. Kmalu bo šinila misel, da lahko Starship prepelje veliko več ljudi in tovora neposredno na Luno, saj bo izstreljen na Super Heavyju. Na kratko: jasno bo postalo, da sta SLS in Orion odveč, kakor tudi preostale "konvencionalne" rakete ter vesoljske ladje.
Seveda ob predpostavki, da bo Starship (skupaj s Super Heavyjem) deloval, da bo dejansko poceni in da bo vsaj tako varen. Do vsega naštetega je še trnova pot.
2. Še 60 Starlinkov na nebu
Nov teden, nova izstrelitev SpaceX-ovega Falcona 9. S Cape Canaverala (Florida, ZDA) se je dvignil v torek ob 21.03 po našem času. V nižjo Zemljino tirnico je pritovoril 60 satelitov Starlink.
Konstelacija zdaj šteje 1565 od načrtovanih več deset tisoč.
Prva stopnja je pristala na robotski ladji. Skupno je opravila devet misij, načrtovana je za deset. A SpaceX je po 10. misiji ne bo zavrgel, temveč bo izvedel temeljito preverjanje vseh sistemov in jo bo uporabljal za izstreljevanje Starlinkov, kjer škoda v primeru odpovedi ne bo prehuda.
Starlinki bodo ponujali satelitski dostop do medmrežja. Po navedbah portala SpaceNews se je do zdaj prednaročilo pol milijona ljudi. Vodja SpaceX-a Elon Musk pravi, da bo s Starlinkom zasluženi denar namenjal za razvoj odprav na Mars. Astronomi in astrofiziki pa opozarjajo, da bo nebo polno migetajočih pik, kar bo otežilo njihovo delo ter okrnilo našo naravno dediščino, nočno nebo.
Video: Posnetek dogodka
3. Drugi poskusni polet največjega letala na svetu
Prejšnji teden so v ameriški puščavi Mojave opravili drugi poskusni polet največjega transportnega letala na svetu, katerega glavna naloga bo transport hiperzvočnih zračnih plovil bližje stratosferi, poroča MMC.
Letalo, ki so ga pri družbi Stratolaunch poimenovali Roc, je izdelano iz ogljikovega kompozita in se lahko dvigne do višine 11 kilometrov, torej skoraj do spodnjega "roba" stratosfere. Kot načrtujejo v omenjeni družbi, bi letalo uporabljali predvsem kot nekakšno "nosilko" za vesoljska plovila, kot je njihov Talon-A, ki je sicer še v povojih, a naj bi njegov prototip že izdelovali, in ki bo po trditvah družbe dosegel hiperzvočno hitrost (šest machov).
Če bi plovila lahko v vesolje poslali z letala, ki je že na določeni višini, in ne z Zemljine površine, bi se s tem npr. izognili vzletnim težavam, povezanim z vremenom, pravijo v Stratolaunchu in dodajajo, da bi morebiti tako lažje zagnali potovanja v vesolje za širšo javnost.
V družbi, ki jo je leta 2011 osnoval soustanovitelj Microsofta, milijarder Paul Allen, po njegovi smrti pa so jo prodali zasebnemu investicijskemu skladu, so sicer najprej načrtovali, da bi Roc v vesolje nosil satelite in pozneje tudi ljudi, zdaj pa so ugotovili, da bo to vseeno prevelik zalogaj, in ga spremenili v "dostavnika".
Na prvem poletu, ki so ga opravili leta 2019, je Roc sicer dosegel le slabo polovico tokratne višine, okoli 5000 metrov, zdaj pa se mu je, kot omenjeno, uspelo dvigniti na dobrih 10 km, so navedli v Stratolaunchu.
Sočasno v Stratolaunchu razvijajo tudi več vesoljskih letal, enega izmed njih, ki so ga poimenovali Black Ice, bi ga lahko uporabljali večkrat, še pravijo.
4. Kdor ima kup novcev odveč, lahko postane Blue Originov astronavt
Ameriško zasebno podjetje Blue Origin je po letih razvoja začelo ponujati polete v vesolje. Sicer parabolične, torej "skoke" čez 100 kilometrov in nazaj – in ne v orbito – a vendarle. Novico so sporočili točno na 60. obletnico prvega Američana v vesolju, Alana Sheparda, ki je prav tako opravil parabolični polet v kapsuli Mercury. Prav po omenjenem astronavtu je poimenovan Blue Originov sistem rakete in kapsule New Shepard.
Polet bo 20. julija letos. Blue Origin eno samo vozovnico ponuja na dražbi. Kot je razvidno, se lahko prijavljajo tudi Slovenci. Izklicna cena ni znana. Pred leti so sicer napovedovali, da bodo najbrž zaračunavali po 250.000 dolarjev na potnika.
Video: Kako je videti polet iz kapsule
5. Prvi nočni pristanek Nasinih astronavtov na vodi po letu 1968
Kapsula Crew Dragon ameriškega zasebnega podjetja SpaceX s štirimi astronavti na krovu je pristala v Mehiškem zalivu.
Kapsula ameriškega zasebnega podjetja SpaceX je v morje padla ob 2.56 po krajevnem času (8.56 po srednjeevropskem) v Mehiškem zalivu pred obalo Paname. Polet je trajal približno šest ur in pol, je sporočila ameriška vesoljska agencija Nasa. To je bil prvi nočni pristanek Nasine posadke na morju po letu 1968 oziroma odpravi Apollo 8.
"V imenu posadke 1 in naših družin bi se vam radi zahvalili (...). Izjemno je, kaj je mogoče doseči, ko ljudje stopimo skupaj. Vi vsi spreminjate svet. Čestitke," je poveljnik odprave Michael Hopkins (Nasa) po pristanku zapisal v Nasinem tvitu.
Predtem se je pred odcepitvijo od vesoljske postaje sedmerici astronavtov, ki je ostala na Mednarodni vesoljski postaji (MVP), zahvalil za gostoljubje. "Se vidimo na Zemlji," jim je še dejal.
Novembra lani je bila četverica, ki je tokrat pristala na Zemlji, del prve "operativne" odprave na MVP-ju na plovilu podjetja Elona Muska (poglavje 3).
Predtem sta maja dva Američana z njim poskusno poletela na vesoljsko postajo in na njej ostala dva meseca. To je bila prva izstrelitev na MVP z ameriških tal po letu 2011 in prva odprava s posadko, ki jo je opravilo zasebno podjetje.
Podrobneje o odpravi Crew-1 tukaj.
Nasini astronavti so se sicer pogosto domov vračali ponoči v dobi raketoplanov Space Shuttle, a so pristajali na kopnem.
Video 1: Odklop z MVP-ja
6. Četrti polet Ingenuityja z zvokom, peti (za zdaj) brez
Prejšnji petek je Nasin helikopterček Ingenuity opravil četrti polet na Marsu. Dvignil se je na pet metrov, premeril 133 metrov južno in se nato vrnil na mesto vzleta, za vse skupaj pa potrošil 117 sekund. Vmes je snemal, fotografiral, tako kot tudi rover Perseverance, ki je 80 metrov stran. Tokrat je rover posnel tudi zvok. Sicer komajda, zato so morali posnetek obdelati in iz njega izvleči vijakarjeve frekvence, a vendarle.
Video: Posnetek poleta z zvokom vred
To soboto pa je Ingenuity poletel še petič, tokrat enosmerno, s čimer je končal testno fazo delovanja. Povzpel se je na 10 metrov, odletel 129 metrov južno in pristal, sporoča Nasa. Tam bo počakal na roverja, ki se tudi odpravlja proti jugu. Posnetki s tega poleta pa še sledijo.
Zdaj Nasa ve, da je Ingenuity sposoben osnov. V prihodnosti bo začela bolj tvegane operacije, s katerimi bo testirala, do kam lahko vijakarja še prižene in kako točno bo lahko koristil roverju.
7. Slovenski fizik in kozmolog Uroš Seljak prejel prestižno nagrado
Gruberjeva fundacija z ameriške univerze Yale je letošnjo Gruberjevo nagrado s področja kozmologije podelila tudi slovenskemu fiziku, kozmologu in profesorju astronomije na Univerzi Kalifornija v Berkeleyju Urošu Seljaku, poroča Slovenska tiskovna agencija. Nagrado si je prislužil za bistven prispevek k metodam, ki so ključne za raziskave nastanka vesolja.
Seljak je dobil zlato medaljo in si bo razdelil 500.000 dolarjev s kolegoma Marcom Kamionowskim z Univerze Johnsa Hopkinsa in Matiasom Zaldarrigo z Inštituta za napredne študije. Nagrade bodo podeljene na 24. mednarodni konferenci o fiziki osnovnih delcev in kozmologiji (COSMO'21), ki bo avgusta potekala na univerzi Illinoisa in na spletu.
Delo nagrajencev se osredotoča na kozmično mikrovalovno sevanje ozadja oziroma prasevanje (CMB). Gre za svetlobo, ki se je odbila s površine zadnjega sipanja 379.000 let po velikem poku, ko se je prvič lahko rešila vroče prajuhe delcev. To je najstarejša slika, ki jo lahko še vidimo.
Nagrajenci so iznašli matematični pomen uporabe sevanja CMB nazaj do prvega delčka sekunde obstoja vesolja, čemur rečejo polarizacija. Ugotovitve so bile objavljene že leta 1997 v reviji Physical Review Letters in odmevajo še naprej. Z opazovanjem polarizacije so kozmologi lahko določili starost vesolja pri 13,8 milijarde let in to, da vesolje tvori pet odstotkov materije, 26 odstotkov temne materije in 69 odstotkov temne energije.
Njihovo delo je dalo navdih za nove generacije raziskovalnih programov, ki nameravajo odkriti še zadnji del kozmološkega modela, to je inflacijo ali teoretični začetek vesolja oziroma velikega poka. Gruberjevo nagrado so potem prejeli nekateri drugi znanstveniki s tega področja, zdaj pa je šla tistim, ki so dali podlago.
Odkritja Kamionowskega ter Seljaka in Zaldarriage so identificirale značilnost v polarizaciji CMB, ki bo odločila o obstoju prvobitnih gravitacijskih valov, kar je ključni del inflacijske teorije. Nagrada priznava tudi njihove življenjske dosežke na področju kozmologije.
Seljak in Zaldarriaga sta že pred člankom iz leta 1997 ustvarila kodo, ki je pospešila preučevanje določenih vidikov CMB tisočkrat hitreje, kar sta poimenovala CMBfast. Kodo sta dala znanosti na voljo zastonj.
Pozneje sta skupaj in posebej izvajala vplivne matematične analize in ustvarjala nove teoretične interpretacije na področju inflacije, gravitacijskih valov in uporabi splošnih relativističnih učinkov svetlobe iz oddaljenih virov, da ugotovita značilnosti temne materije v avreolah galaksij kot tudi velikih struktur galaktičnih formacij.
Gruberjeve nagrade častijo posameznike s področja kozmologije, genetike in nevroloških znanosti, ki so s svojim delom privedli do temeljnih premikov v znanju in kulturi. Peter in Patricia Gruber sta spomladi leta 2011 skupaj z univerzo Yale ustanovila fundacijo, ki ima sedež na univerzi, njuna fundacija pa je delovala že prej in nagrade za kozmologijo podeljujejo že od leta 2000. Od leta 2001 jo sponzorira tudi Mednarodna astronomska zveza.
Nagrada za kozmologijo časti vodilne kozmologe, astronome, astrofizike in znanstvene filozofe za njihova teoretična, analitična in konceptualna odkritja, ki vodijo do ključnih napredkov na teh področjih.
Uroš Seljak se je rodil 13. maja 1966 v Novi Gorici. Po študiju in diplomi na ljubljanski univerzi je leta 1991 opravil magisterij, doktorat pa je dobil leta 1995 na MIT-ju v ZDA. Po podoktorskem študiju v Centru Harvard-Smithsonian za astrofiziko se je zaposlil na Univerzi Princeton, Univerzi v Zürichu in Mednarodnem centru za teoretsko fiziko v Trstu. Od leta 2008 je profesor na Berkeleyju v Kaliforniji.
Avdio: Dva radijska pogovora s Seljakom
8. Testiranje evropske sonde, namenjene k Jupitrovim lunam
Evropska sonda Juice, namenjena raziskovanju ledenih lun Jupitra, je že narejena; zdaj je v fazi testiranja. Ta teden so jo pritovorili v center ESTEC na Nizozemskem, kjer jo bodo izpostavili vročini in hudemu mrazu, kakršnega bo morala prestati pri plinskem velikanu. V ESTEC-u bo do julija, nakar jo bodo preselili v Toulouse v Franciji, kjer sledijo poslednja preverjanja. Nato jo bodo prepeljali v Francosko Gvajano. Izstrelitev je predvidena prihodnje leto, prihod k Jupitru pa šele leta 2029. Preučevala bo Jupitrovo magneto polje, posebej pa se bo posvetila lunam Kalisto, Ganimed in Evropa. Zadnji dve zelo verjetno imata ogromen podledni ocean tople vode, zato znanstvenike zanima, kakšne so razmere v notranjosti in ali bi lahko omogočale razvoj nečesa migotajočega.
Prav tako konec desetletja bi morala v Jupitrov sistem dospeti Nasina sonda Europa Clipper in početi podobne stvari.
9. FOTO: Z dragulji posejana meglica
Lepše za oči
Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo meglice Ogrlica (PN G054.2-03.4). Nahaja se 15.000 svetlobnih let stran v ozvezdju Puščice. Strukturo sta ustvarili dve zvezdi, podobni Soncu. Pred približno 10.000 leti se je ena izmed njiju napihnila in z odvrženimi zunanjimi plastmi zajela še sosedo. Manjša zvezda je med kroženjem pospešila izgubo materiala pri večji, kar ustvarja nam lepo vidno meglico. Gostejši oblački so še posebej svetli in dajejo vtis, da je meglica posejana z dragulji.
Drugi slovenski viri za vesolje
Forum Vesolje
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune (nova epizoda)
Revija Življenje in tehnika
Astronomska revija Spika
Revija Obramba
Zavod Cosmolab
10. SKOK V ZGODOVINO: Prvi Američan v vesolju
Pred 60 leti je Nasa poslala prvega Američana v vesolje, le 23 dni po Sovjetih z Jurijem Gagarinom (poglavje 8).
5. maja 1961 je bila na raketi Mercury-Redstone izstreljena kapsula Mercury z imenom Freedom 7. V njej je bil Alan Shepard. Med paraboličnim poletom je dosegel višino 187 kilometrov in največjo hitrost okoli 8300 kilometrov na uro, kar je premalo za vstop v tirnico, zato je kapsula padla nazaj in se tal dotaknila 15 minut pozneje, a v vesolju (nad 100 kilometri) pa je bila.
Dosežek ni bil primerljiv s sovjetskim, saj je Gagarin že v prvem poskusu dosegel orbito. Toda ZDA so kljub temu praznovale in si za trenutek oddahnile, saj so začele zmanjševati zaostanek v vesoljski tekmi.
Tedanji vodja astronavtov Deke Slayton pa je do smrti zatrjeval, da bi lahko Sovjete prehiteli, če ne bi vodja razvoja raket vztrajal pri dodatni, testni izstrelitvi rakete pred dejansko odpravo s posadko.
Shepard je postal ameriški junak in desetletje pozneje hodil po Luni v okviru odprave Apollo 14. Pozneje je ugotavljal, da je postal bolj znan po svojem igranju golfa (poglavje 9) na Mesecu kot po dejstvu, da je bil ameriški vesoljski pionir. Umrl je leta 1998 zaradi raka – tako kot pred tedni umrli Michael Collins (poglavje 9).
Video: Posnetek dogodka z nekaj dodanimi animacijami
Video 2: Poslednji Shepardov intervju (1998)
NA VIDIKU:
Nedelja (predvidoma) – prva stopnja Dolgega pohoda-5B – nenadzorovan padec na Zemljo
Nedelja – Falcon 9 – Starlink
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje