V javnosti sta v zadnjem času precej pozornosti pritegnila odslužena satelita Uars in Rosat, ki sta iz orbite nenadzorovano padla na Zemljo. Kljub preplahu so ostanki obeh satelitov naposled pristali v morju, in niso predstavljali nevarnosti za človeško življenje. Tudi sicer je nevarnost padajočih ostankov iz zemeljske orbite precej nizka. V vsej zgodovini so namreč ugotovili zgolj en primer, ko je kak vesoljski ostanek zadel osebo. Zgodilo se je leta 1997 v Oklahomi, ko je delec rakete Delta II zadel Lottie Williams, ki pa ni bila poškodovana, poroča portal dnevnik.si.

Ostanki brez funkcije, vendar nevarni
Vesoljski ostanki so predmeti, ki smo jih ustvarili ljudje, a, medtem ko krožijo okoli Zemlje, ne opravljajo nobene koristne funkcije. Med njih sodijo porabljene pogonske rakete in odsluženi sateliti, pa tudi delci, ki so nastali zaradi eksplozij, erozije ali trkov v vesolju. Ker se orbite vesoljskih ostankov pogosto prekrivajo in sekajo, obstaja možnost, da trki ostankov z ustaljenimi orbitami ustvarijo nove. Le-te imajo nepredvidene orbite; če temu dodamo še večjo gostoto ostankov v orbiti, se poveča tudi nevarnost za še delujoča vesoljska plovila, od satelitov in vesoljskih plovil s posadko, do Mednarodne vesoljske postaje.

Whipplov "odbijač meteorjev" uspešen vse do začetka t. i. vesoljske tekme
Že pred prvimi poleti v vesolje je Fred Whipple leta 1946 raziskoval pojav majhnih magnetnih delcev, ki so bili premajhni, da bi zgoreli med padanjem skozi zemeljsko atmosfero. Whipple je nestaljene vesoljske prašne delce, ki so padli na Zemljo, poimenoval mikrometeoriti. Vsako leto naj bi v atmosfero padlo od 10 do 20 tisoč ton mikrometeoritov.

Whipplovo odkritje in nadaljnje raziskave so bile ključnega pomena za varnost vesoljskih programov. Izkazalo se je, da je bila nevarnost trka vesoljskega plovila ob dovolj velik meteor, da bi uničil plovilo, izredno majhna, bi pa ob plovilo skoraj neprestano trkali mikrometeoridi velikosti prašnih delcev. Rešitev pred to nevarnostjo je prav tako ponudil Whipple, njegov "odbijač meteorjev“ pa je znan kot Whipplov ščit, ki je uspešno zaščitil plovila pred številnimi prašnimi delci v orbiti. Potem pa je svoj pečat pustila vesoljska tekma.

Gostota ostankov že presegla kritično maso
Zaradi povečanega števila ostankov v zemeljski orbiti so v osemdesetih letih v ZDA opravili raziskave, s katerimi so želeli preučiti, kaj bi se zgodilo, če bi ostanki trčili ob satelite ali druge ostanke. Izkazalo se je, da so rezultati takih trkov povsem drugačni od trkov mikrometeoridov. V trkih naj bi namreč nastali novi delci, ki bi naposled tudi sami predstavljali nevarnost za nove trke.

Nova ugotovitev je pripeljala tudi do neljubega spoznanja, da gostota ostankov v orbiti lahko narašča, tudi če v vesolju ne odlagamo novih ostankov, če se stari ostanki pred trkom z drugimi ostanki ne vrnejo nazaj v atmosfero. Razmere, ko gostota doseže kritično točko in sproži verižno reakcijo, ki vse predmete v orbiti sčasoma spremeni v nekaj centimetrov velike delce, bi bile precej nevarne za vse nadaljnje vesoljske odprave, ameriški raziskovalni svet pa je letos opozoril Naso, da je gostota vesoljskih ostankov v orbiti že presegla kritično maso. Nasa je v letošnjem poročilu razkrila, da v orbiti sledijo že kar 22 tisočim vesoljskim ostankom. Še več pa je takšnih, ki jim ne morejo slediti.