"Zelo dobro je, da je vlada vzpostavila urad za oskrbo in integracijo migrantov, a je preozko usmerjen v tiste, ki prosijo za mednarodno zaščito. Morali bi vzpostaviti medvladni urad zunaj MNZ-ja, kjer bi delali strokovnjaki za integracijo, ne pa za varnost," pravi strokovnjakinja za migracije in vključevanje priseljencev v družbo, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja Marina Lukšič Hacin. "Področje vključevanja mora biti kulturno, ne pa varnostno obravnavano," je opozorila v oddaji NaGlas! TV Slovenija.

Slovenija je imela lani najvišji selitveni prirast v desetih letih – skoraj 15 tisoč ljudi. Samo lani se je k nam priselilo dobrih 24 tisoč tujcev. Vlada je julija sprejela prvo strategijo na področju migracij, s katero zaradi staranja prebivalstva spodbuja "priseljevanje delovne sile". Kako ocenjujete strategijo?
Osebno mislim, da je pot spodbujanja priseljevanja zaradi staranja slovenske družbe, pa tudi gospodarskega stanja pravilna. Sicer pa je strategija znotraj samostojne Slovenije korak naprej, pa vendar še ne zadosten. Temu moramo posvetiti še ogromno pozornosti, če res želimo vzpostaviti pogoje za spoštljivo življenje za vse ljudi.

Z delavci pridejo tudi njihove družine. Kdo bi moral poskrbeti za njihovo vključevanje v družbo?
Ne samo za njihovo, ampak tudi za vključevanje delavcev – moramo vedeti, da k nam prihajajo ljudje. Torej, ljudje živimo kompleksna življenja in za vključevanje v družbo bi morali poskrbeti vsi družbeni, politični, ekonomski akterji – od lokalne skupnosti do zvezne ravni, vključno z večjo soodgovornostjo delodajalcev.

Kakšna pa bi morala biti vloga Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov?
To, da se je vzpostavil urad, je zelo dobro, vendar bi potreboval veliko več pristojnosti in veliko več finančne podpore. Hkrati pa je preozko usmerjen v populacijo, ki prosi za mednarodno zaščito. Tukaj bi morali resno vzpostaviti neki urad, medvladni, zunaj ministrstva za notranje zadeve, ki trenutno večinsko skrbi za integracijsko problematiko. Na ministrstvu za notranje zadeve imajo vrhunske strokovnjake za varnost, ne pa za integracijo. In če daš samo strokovnjake za varnost na integracijo, potem na neki način sekuritiziraš integracijsko področje, ki pa mora biti kulturirano, ne pa varnostno obravnavano.

Kako so se vključevanja tujcev lotili na Švedskem?
Na Švedskem so se pravzaprav na tak način, ki ga opisujem, lotili že v 70. letih, kjer so v parlamentu sprejeli tri glavne predpostavke: to je spoštljivost, pravica do izbire, enakost in partnerstvo. To so bile zahteve, ki so bile zavezujoče za vse družbene, politične in gospodarske akterje – od lokalne skupnosti do zvezne. In potem se je zadeve veliko bolj decentralizirano urejalo, kot pa se jih pri nas.

Tudi slovenski državni zbor je soglasno leta 2011 sprejel deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ustanovljen je bil svet pri vladi za te skupnosti, ampak nobene pomembnejše odločitve ni sprejel. Torej od 2011 do danes se ni nič zgodilo – navkljub najširši politični volji – tako levih kot desnih političnih sil. Kako to razumete?
Osebno bi rekla, da vidim konflikt med tem pristopom k manjšinam s klasičnim pristopom, ki manjšine pravzaprav ne veže na človeka, ampak na prostor. Mi imamo manjšinske prostore, medtem ko se je znotraj teh poskusov manjšinstvo dodeljevalo posamezniku.

Je treba razlikovati t. i. stare priseljence, tiste, ki so v Slovenijo prišli v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in imajo zdaj tukaj že vnuke, od t. i. novih priseljencev, ki so k nam prišli v zadnjih desetih letih?
Z vidika poznavanja dediščine, zgodovine, slovenske dinamike da. Z vidika določanja pravic pa je pomembno, da imamo vsi prebivalci enake pravice – ne glede na to, kako smo si različni in katerim skupinam pripadamo. Znotraj tega ne bi smelo biti pomembno.

Toda zaradi spremenjenega zakona statistični urad že leta ne sme več spraševati prebivalcev po njihovi narodnostni pripadnosti. Posledično sploh ne poznamo narodnostne strukture in natančnega števila priseljencev, vlado na to opozarjajo tudi Združeni narodi. Je zdajšnja ureditev torej dobra ali slaba?
Z vidika demokratične družbe to ni pomembno, ker tudi če je človek eden, mora imeti zagotovljene enake pravice. S stališča odkrivanja morebitnih diskriminacij pa so takšne baze podatkov še kako pomembne, ker za to, da dokazuješ, da je neka populacija diskriminirana, moraš imeti podatke o njeni številčnosti oziroma kje živi.

Ali pa če želiš voditi resno integracijsko politiko?
Natančno tako!