"To, da naš Marko Perković Thompson prihaja sèm z zloglasnim pozdravom Za dom spremni, je drezanje v rano, staro 70, 80 let, in to ni OK. Če nekogaršnja glasba povzroča nekomu bolečino, si kot glasbenik drznem reči, da to ni prav, in mi to zavračamo," pravi dolgoletni predsednik Hrvaškega kulturnega društva Maribor, operni pevec Mariborske opere, filozof in religiolog Marko Mandir.

Hrvaško kulturno društvo Maribor, Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru in Matica hrvatska v Mariboru so namreč izrazili odklonilno stališče do koncerta, za katerega v Sloveniji sicer ni več pravnih ovir. Marko Mandir je v studiu oddaje NaGlas! spregovoril tudi o številnih kulturnih dogodkih, ki jih je sprožil med svojim predsednikovanjem Hrvaškemu kulturnemu društvu Maribor: ustanovitev klape Dalmari, koncerti, likovne razstave, šahovski turnirji. Motor številnih dejavnosti je bil rojeni Zagrebčan, ki ga je na Štajersko pripeljala ljubezen.

Gospod Mandir, Hrvaško kulturno društvo Maribor deluje že 30 let. Vi ste ga vodili zadnjih deset let, vajeti zdaj prevzema Koraljka Čeh. Kaj pa so bili vaši cilji, izzivi, ali ste jih uresničili?
Takoj po prihodu v Maribor sem se zavedel, da je morda zaradi dnevnopolitičnih razmer, v katerih živita naši mladi demokraciji, hrvaška manjšina potisnjena ob rob in da se je hrvaštvo umikalo. Govorimo o razvpiti asimilaciji. Zato smo sklenili, da bomo pripravili programe in hrvaško dediščino predstavili čim prijazneje, s kulturnimi prireditvami in programi kot nekakšnimi vzvodi mehke moči za izboljševanje odnosov med sosedama.

Koliko Hrvatov živi v Mariboru?
Približno 5000, v društvo jih je vpisano okrog 500, 50 jih plačuje članarino, pet pa nas dela. (smeh)

Kako ohranjate hrvaško kulturo in jezik?
Lahko se pohvalimo. Posebej bi rad omenil likovno sekcijo. Naš akademski kipar Marijan Mirt je prejel zlato medaljo na pariškem salonu lepih umetnosti, pred kratkim je dobil tudi najvišjo slovensko nagrado za kiparstvo (Riharda Jakopiča, op. a.) Zelo je uspešen, njegova kariera se vzpenja. Sklenili smo, da bomo s to sekcijo, poimenovano po Mileni Lah, ajdovski kiparki, ki je v Zagrebu naredila bleščečo mednarodno kariero, tudi Zagrebčani v Mariboru poskušali ponoviti ta dobrososedski sinergijski učinek.
Po poklicu ste operni pevec. Zaposleni ste bili v HNK-ju in to, da ima Maribor opero, je olajšalo odločitev o preselitvi. Kako so vas sprejeli v mariborski operi?
Neka Štajerka me je poiskala v Zagrebu, dejstvo, da je v Mariboru opera, pa je bilo olajševalna okoliščina. Zato sem se odločil, da bom poskusil. V mariborski operi se počutim res dobro in tudi dobro delamo. To je največji kulturni zavod. Trikrat smo gostovali na Japonskem, bili smo v Singapurju in na Tajvanu. Z zagrebško opero pa smo prišli najdlje do Berlina – z avtobusom.

Pozneje ste v Gradcu magistrirali iz koncertnega petja in v svojem društvu ustanovili Dalmarje. Pojasnite to skrivno vez Maribora z Dalmacijo.
To je besedna igra Dalmacija v Mariboru. Ne gre za nikakršno prilaščanje ozemlja, temveč za kulturno ofenzivo. Znano je, da Slovenci cenijo petje klap in da so zvesti obiskovalci hrvaške obale. Ko se vrnejo na mrzli sever, jim pesmi klap budijo spomine na lepe počitniške trenutke. Sem edini Hrvat v klapi in potrudil sem se, da sem slovenske prijatelje naučil tisto, kar sem se v Zagrebu naučil v klapi Jelsa, in gre nam prav dobro.

Nastopali ste tudi z Oliverjem Dragojevićem.
To je nekaj najlepšega v moji glasbeni karieri, da smo z njim nastopili v Križankah in v dvorani Tabor. Zdaj, ko ga ni več, zija velika praznina, ohranili pa so se tudi lepi spomini in čast, da smo bili z njim na odru.

V zadnjem času se veliko govori in piše o nekem drugem koncertu v Mariboru, Thompsonovem, za katerega ni več pravnih ovir. Vaše Hrvaško kulturno društvo Maribor, Konzulat RH v Mariboru in Matica hrvatska v Mariboru pa so izrazili odklonilno stališče do koncerta. Zakaj?
Ne smemo pozabiti, da je v Mariboru največje množično grobišče Hrvatov po drugi svetovni vojni. Ustaši in njihovi družinski člani, kvizlingi, kolaboracionisti so bili tu usmrčeni kot poskus povračila morda za Jasenovac. Najprej moramo upoštevati kronologijo. To, da naš Marko Perković Thompson prihaja sèm z zloglasnim pozdravom Za dom spremni, ki ga vsi poskušajo braniti, je drezanje v rano, staro 70, 80 let, in to ni OK. Če nekogaršnja glasba povzroča nekomu bolečino, si kot glasbenik drznem reči, da to ni prav. Kot ste rekli, mi to zavračamo. To ni moja vrsta glasbe, pa vendar moramo biti v pluralizmu in demokraciji strpni do vsega, razen do nestrpnosti.

Kakšen je sicer položaj Hrvatov v Sloveniji? Ali se zavzemate za priznanje statusa manjšine?
Naj se navežem na prejšnje vprašanje. Na Hrvaškem je pokojni Tuđman sredi vojne priznal več kot 20 manjšin in tako hotel dokazati, da ni fašistoiden, temveč da smo odprti in upoštevamo druge. Ta nesrečna vojna se je končala, a v Sloveniji ni bilo recipročnosti, morda zaradi pragmatičnosti slovenske politike ali strahu, da bi 10 odstotkov slovenskega prebivalstva, to smo mi, "jugoviči", razblinilo narodno bit. Glede pravic manjšin zaostajamo. Nekatere evropske listine in obveznosti so res podpisane, a so zgolj smernice. V to se ne moremo in nočemo politično vmešavati. S kulturo pa vedno znova sporočamo svojemu občinstvu in vsej javnosti, da smo tu in da imamo dobre namene.