"Težko razumem človeka, ki vse v življenju počne v enem jeziku," je med drugim dejal Goran Vojnović, slovenski pisatelj, ki poleg slovenščine pri svojem pisanju uporablja tudi jezik svojih staršev.

Te dni Goran Vojnović končuje montažo dokumentarnega filma o slovenski pravljici v Carigradu – ko je pred skoraj štirimi leti slovenska košarkarska reprezentanca premagala srbsko in postala evropski prvak. Premiera bo 17. septembra. Na občinstvo v kinematografih že nekaj časa čaka tudi njegov nov igrani film Nekoč so bili ljudje.

Leta 1980 rojeni Vojnović je avtor uspešnic Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, trikratni kresnikov nagrajenec, prejemnik drugih slovenskih in mednarodnih priznanj, med drugim prestižne poljske literarne nagrade angelus (2020). Prvenec Čefurji raus! je postal knjižna uspešnica in kmalu doživel prevod v številne tuje jezike. Pred kratkim je izšlo njegovo nadaljevanje Đorđić se vrača. Romani Gorana Vojnovića so doživeli uspešne gledališke postavitve in filmske ekranizacije.

Rojeni ste v Sloveniji, pišete v slovenščini in ob njej uporabljate tudi jezik svojih staršev. Je to svojevrstna ustvarjalna shizofrenija?
Ne, tako delam že od rojstva. Največ pišem v slovenščini, pa tudi v maternem jeziku. Pisal sem kolumne za hrvaški Telegram, zdaj to delam za srbsko Vreme. Pred kratkim sem napisal svojo prvo kratko povest v tem … srbohrvaškem, našem …

BHS-jeziku (bosanskem, hrvaškem, srbskem, op. a.)?
Da, jeziku BHSČ. Zame je to popolnoma naravno. Težko razumem človeka, ki vse v življenju počne v enem jeziku.

Vi dokazujete, da človek, ki je odrasel na Fužinah, lahko uspe. Ali je režiserjem, pisateljem, ki izhajajo s Fužin, lažje kot programerjem, čistilkam in drugim, ki živijo npr. na Fužinah, ali pa je prav vam težje, ker se je težje prebiti med intelektualno elito?
Po mojem mnenju ni posebnih težav za človeka, ki izhaja s Fužin, na katerem koli področju. Fužine v tem pomenu niso nobena ovira v življenju. Seveda so ljudje, ki jih opredeljujejo bolj kot druge, v resnici pa lahko na katerem koli družbenem področju najdete nekoga s Fužin. K sreči te niso geto, kot jih poznamo iz ameriških filmov, v katerih so ljudje, ki so tam rojeni, nekako obsojeni, da tam tudi ostanejo.

Beseda "čefur" je zaradi vas postala celo sprejemljiva, morda celo kul. Toda zelo hitro lahko postane tudi žaljivka. Od česa je to odvisno?
Od konteksta, pa predvsem od človeka, ki jo izgovarja. Večina ljudi besedo čefur uporablja seveda zelo previdno, prav zato, ker se zavedajo, da je v osnovi to žaljivka. Seveda jo čefurji med sabo uporabljajo veliko bolj sproščeno ... Verjetno tudi zaradi mojega pisanja, pa tudi zaradi pesmi Magnifica so jo tudi drugi začeli uporabljati veliko bolj sproščeno, ampak še vedno nekje v celotni družbi obstaja neko zavedanje, da gre za žaljivko, s katero ni ravno pametno opletati, če seveda človeka, s katerim se pogovarjaš, ne poznaš in ne veš, kakšen je njegov odnos do čefurjev in čefurstva.

Treba je biti previden?
Vljudno je biti previden. (smeh)

"Še čefurju ne smeš več reči, da je čefur," pravi vaš stari novi junak Marko Đorđić. Kaj še ugotovi Marko, ko se po treh letih iz Bosne vrne v Slovenijo? Kako zelo smo se spremenili?
On predvsem ugotovi, da je ta njegov fužinski svet izginil. Fužine so danes precej običajno blokovsko predmestno naselje, te čefurske ulične kulture je manj oziroma se je spremenila, predvsem je njegovih prijateljev tam manj. Manj je ljudi, s katerimi lahko deli izkušnjo. To ugotovi. Veliko bolj urejeno je, zelenice niso več neki zapuščeni prostori, na njih so zrasli koloparki, otroška igrišča, domovi za ostarele, vse je nekako urejeno, osmišljeno ...

In politično korektno?
Seveda, in politično korektno, tudi jezik je postal veliko bolj uglajen.

Z vprašanjem nacionalizma, ki je privedel tudi do vojne in vojnih zločinov, ste se ukvarjali v romanu in gledališki predstavi Jugoslavija, moja dežela. Še vedno se narodi niso pripravljeni soočiti z lastnimi zločini. Zakaj?
Res je. Pred kratkim smo pri načrtovanju predstave, ki naj bi se zgodila v Banjaluki že lani, naleteli na močno oviro, in sicer da se je tamkajšnjim kulturnim oblastem zdelo, da je ta tekst protisrbski. Ugotovili smo, da je to zgolj ime za nezaceljene rane za to nesoočanje s tem, kar se je dogajalo v 90. In seveda, v Republiki Srbski je ta težava morda še toliko očitnejša, prisotna pa je v bistvu povsod. Nihče ni v resnici pripravljen na soočanje z lastnimi zločini. Že zločini, ki so jim tem narodom povzročili drugi, so seveda boleči in z njimi se je veliko lažje soočati. Soočati se z lastnimi grehi pomeni tudi nekako pokazati s prstom na svoje družinske člane, na sosede, prijatelje, na lastni narod, kar je v bistvu za številne ljudi zelo zelo težko. Številni ljudje sami sebe – če se seveda imajo za Srbe, Hrvate, kar koli – ločijo od preostanka naroda, vsega tega, kar spada pod ta narod, in to je težko sprejeti, če rečejo, da so Srbi zagrešili genocid, večina Srbov to težko sprejme, večina težko same sebe izvzame.

Da, to je bilo storjeno v imenu Srbov, nihče jih glede tega ni nič vprašal, ni bilo nobenega referenduma, volitve so sicer bile …
Večina ljudi seveda tega ne podpira, ampak ima težavo, da se od tega distancira. Ima težavo reči, to je bilo napačno, s tem se ne strinjam, ne podpiram, sem pa še vedno Srb.

Čeprav se lotevate družbeno angažiranih tem, se niste lotili izbrisa neposredno. Sicer je prisoten v vseh vaših romanih. Zakaj ne?
Zdi se mi, da je v Figi zelo močno obdelan. Imel sem pa določene zadržke zato, ker nimam osebne izkušnje. Nihče od mojih bližnjih ali prijateljev ni bil izbrisan. Seveda poznam veliko ljudi, ki so bili, a te težave nisem bliže spoznal. Mogoče sem zato čakal, da najprej spregovorijo tisti, ki se jim je to zgodilo, o tem sem veliko pisal o svojih kolumnah, drugih besedilih. Potem se mi je v Figi zdelo, da je tukaj treba spregovoriti tudi o tem. Mislim, da je to še vedno neki tragični dogodek, ki še vedno precej zaznamuje našo družbo in nas nekako potiska med narode, ki se niso sposobni soočiti s svojimi grehi. Seveda so ti grehi neprimerljivi s tistimi, ki so se dogajali v času vojne na Balkanu, ampak še vedno je neki greh, še vedno je ta država povzročila veliko krivico številnim svojim prebivalcem.

Področje, ki neverjetno pomaga zdraviti rane nacionalizma, je šport. Zlasti košarka je pomembna. Pravkar končujete montažo dokumentarnega filma o slovenski košarkarski pravljici v Carigradu. Zakaj ste izbrali prav ta dogodek?
Košarka zato, ker sem sam košarkar, še pred tem sem sodeloval s košarkarsko zvezo in se jim je potem zdelo logično, da bi bil jaz ta človek, ki bi pomagal zgraditi tak filmski spomenik temu izjemnemu dosežku. Seveda takrat nisem vedel, kaj vse bo ta zgodba odprla. Med drugim je odprla tudi eno temo, ki jo obdeluje tudi vaša oddaja, o tem, kako je domoljubje lahko zelo raznoliko. V tem filmu je veliko govora o ljubezni, o žrtvovanju, o tem, koliko vsakemu od nastopajočih, igralcev, ta domovina pomeni in kako jim srce zaigra vsakič, ko slišijo himno, hkrati pa niso vsi na enak način Slovenci. Nekateri iskreno priznavajo, da so pravoslavci, drugi, da imajo srbske prednike, imamo srbskega selektorja, imamo Američana, ki je zaigral za slovensko reprezentanco. Skratka, njihovo doživljanje Slovenije je zelo različno, hkrati pa vsi zelo poudarjajo to domoljubje. S tega vidika bo ljudem, ki jim veliko pomenijo teme, o katerih se midva zdaj pogovarjava, zelo zanimiv.

Kdaj bo premiera?
Premiera bo 17. septembra 2021, štiri leta po osvojitvi naslova v Carigradu.

Vi ste končali tudi igrani film Nekoč so bili ljudje. O čem govori?
Nekoč so bili ljudje je film, ki govori o migrantski krizi, končali smo ga že konec lanskega leta, nastal je po že deset ali več let stari italijanski gledališki predstavi. Žal je še vedno aktualen – govori namreč o našem donosu do beguncev, o tem, kako nas je vsa ta migrantska kriza spremenila, kako počasi iz neke človečnosti prihajamo do tega, da smo sposobni sočloveku storiti marsikaj, kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo. Čeprav se vsi še ukvarjamo s pandemijo in smo nekako pozabili na prebežnike, je to še kako aktualna problematika. Niso izginili, še vedno so tukaj, še vedno so vse njihove težave in naše težave z njimi – tukaj; tako da mislim, da ta film, če bo pač moral počakati – leto, ne bo izgubil svoje aktualnosti. Upam, da bo že letos poleti, najpozneje jeseni, le prišel v kinematografe.