Območje Alp se srečuje z novimi modeli priseljevanja. Na Ljudski univerzi Jesenice se zavedajo, da raznolikost bogati, samo če se priseljenci integrirajo v okolje. Da bi jim po prihodu pomagali, imajo zaposleno osebo, ki albansko, makedonsko in bosansko govorečim priseljencem pomaga pri vsakodnevnih opravilih, dokler se v novem okolju ne znajdejo sami. Po besedah direktorice Ljudske univerze Jesenice Maje Radinovič Hajdič je takšna pomoč neprecenljiva: "Povezali smo vse javne zavode na Jesenicah in tam naša sodelavka nudi pomoč. Ko pride priseljenska družina na Jesenice in želi vpisati otroka v vrtec ali v osnovno šolo ali morajo starši iti na roditeljski sestanek in ne znajo jezika, ne še, ker so ravno prišli, in v takšnem primeru mi nudimo pomoč pri sporazumevanju. Pomagamo, denimo, v bolnišnici Jesenice pri porodu, ko pride Albanka, ki ne zna slovensko. Včasih ni tako enostavno, zato naša sodelavka pride in pomaga. Ali recimo, ko pride priseljenec v lekarno, tam pa mu morajo razložiti, kako naj uporablja zdravila. Takrat pokličejo našo sodelavko."

Program učenja slovenščine na razgiban način
Po priselitvi je na vrsti socializacija. Na Ljudski univerzi Jesenice v sklopu projekta PlurAlps izvajajo delavnice, katerih osnovni cilj je, da se priseljenci naučijo slovenski jezik. Od njih se po navadi pričakuje, da čez noč spregovorijo slovensko, to pa ne gre. Majo Radinovič Hajdič jezi predsodek, da se priseljenci ne želijo naučiti slovenščine: "Priseljenci si močno želijo naučiti slovenskega jezika, ampak od danes na jutri ne gre, pa samo po klasičnih metodah tudi ne gre. Če hočemo, da se socialno vključijo, jih moramo učiti slovenskega jezika na drugi način. To pomeni, da jih učimo tako, da se z jezikom srečujejo v praksi in predvsem da se srečujejo z večinskim prebivalstvom, ker to pomeni socialna vključenost."

In kaj priseljencem najbolj dela preglavice? Po navadi so to vsakdanja opravila, s katerimi se spopadajo iz dneva v dan ‒ odhod v trgovino, banko, lekarno … Zato so metode učenja na delavnicah drugačne, kot so jih vajeni. Po opravljenem klasičnem tečaju odhajajo udeleženci na teren in v trgovinah kupujejo živila, v lekarnah zdravila, v kavarni naročajo kavo, naročajo se pri zdravniku, v restavracijah naročajo hrano.

Organizatorka izobraževanja odraslih, Majda Suljanović Hodžić je s tem pristopom poučevanju zelo zadovoljna: "Ko jih enkrat spodbudiš k temu, da se učijo slovenščine, imajo to željo. Spodbudimo jih na malo drugačen način, tako da jih odpeljemo na teren in vse gre veliko lažje. Same osnove so sicer spoznavali v učilnici, večji del učenja pa je potekal na terenu. Učiteljica jih je na primer odpeljala v trgovino, kjer so morali vzpostaviti dialog s prodajalkami, enako so v restavraciji sami izvedli naročilo. Učiteljica jih je vedno sproti popravljala. To učenje na terenu se je izkazalo za zelo dobro, tudi zato ker se lažje vzpostavi prijateljski odnos." Lea Zlodej kot vodja pogovornih uric poudarja, da udeleženci tečaja slovensko razumejo, ampak se ne upajo spregovoriti: "Vsakič smo izbrali eno temo in smo se o tej temi pogovarjali. To so bile čisto vsakdanje stvari, otroci, kuhinja, potem smo besedišče prilagajali vsakič sproti. Vadili smo različne situacije, recimo da se pokvari avto ali da avto dobimo na rent a car in povemo, kakšnega želimo. Tako da jih spodbujamo, da res govorijo slovensko."

Prijateljstva v novem okolju
Na delavnicah so se sklepala tudi prijateljstva in prijateljstva so prav tisto, kar običajno priseljencem v tuji sredini manjka. Na delavnicah so večinoma ženske, katerih možje so v službah. Emsada Šehić se je preselila iz Bosne in Hercegovine prav zaradi združitve družine: "Ko sem prišla na Jesenice, sem bila vedno zaprta v stanovanju, nikamor nisem mogla, ker nisem poznala nikogar, bila sem sama. Zelo je bilo težko. Zdaj je lažje, zdaj smo se dosti naučili pogovarjati. Najhujša težava je jezik. Ko gremo k zdravniku, ne razumeš. Sprva je bilo zelo težko. Na delavnice grem, da bi se bolje pogovarjala slovensko."
Dobre volje udeleženkam projekta PlurAlps in delavnic Dom gradi spomine ne manjka. In če smo včasih kritični do njihovega znanja slovenščine, je poudarila direktorica Ljudske univerze Jesenice Maja Radinovič Hajdič, se lahko spomnimo, koliko časa smo se denimo učili angleško.