"Ko hitro tečeš, poslušaš dobro glasbo in si v naravi, začutiš, kako dobro je biti zdrav. Moraš biti hvaležen svojemu telesu in življenju. To mi vlije novih moči. Ko tečem, vedno vržem vse slabo s sebe in začutim zdravo hvaležnost za življenje, telo, mišice," pravi predavateljica sociologije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Tamara Pavasović Trošt.

Odraščala je v Srbiji in ZDA. Pri svojem znanstvenem delu se veliko posveča vprašanju nacionalizma in identitetnih politik. Študirala je mednarodne odnose, magistrirala iz političnih ved in doktorirala iz sociologije na Harvardu, kjer so jo zaradi raziskovalnih metod razglasili za najboljšo asistentko na sociologiji – kar se je zgodilo prvič v zgodovini sociologije te prestižne univerze. Lani je Londonska šola za ekonomske in politične vede nagradila njen znanstveni članek.

Njena vez s Slovenijo se je začela v Pragi, kjer je na Mednarodni poletni šoli za mednarodne odnose in ekonomijo spoznala Roka Trošta. Poročila sta se in zaživela v Švici. Zaradi zdravljenja moža se je družina po nekaj letih vrnila v Slovenijo. V tem obdobju je Tamara tudi začela teči. Še intenzivneje se je teku posvetila, ko je mož dokončno izgubil boj proti raku. "Imeti zdravo telo je privilegij," je prepričana znanstvenica, ki skupaj s hčerko pet let živi v Ljubljani in se veseli jutrišnjega teka na Ljubljanskem maratonu.

Katere okoliščine so vas pripeljale v Ljubljano?
Poročila sem se s Slovencem in to je najpomembnejši razlog, da sem tu. V ZDA sem živela 16 let, nato sva z možem štiri leta živela v Švici, potem pa je žal zbolel in sva prišla sem zaradi njegovega zdravljenja. V Sloveniji sem se znašla po naključju, pred petimi leti.

Ko ste živeli v ZDA, ste študirali na Harvardu. Tam so vas razglasili za najboljšo asistentko na študiju sociologije, lani pa je ugledna Londonska šola za ekonomske in politične vede nagradila vaš znanstveni članek. Pisali ste o nacionalizmu na območju nekdanje Jugoslavije, o tem, kako se preliva iz teorije v prakso. Kaj ste ugotovili?
Ta članek mi je najljubši med vsemi, ki sem jih napisala. Nastajal je skoraj petnajst let. Zanimalo me je, kako so učbeniki od 90. let do danes počasi spreminjali zgodovino leto za letom in kako so z majhnimi koraki skupno zgodovino spremenili v štiri ali pet popolnoma različnih zgodovin. S tem sem se najdlje ukvarjala. Za doktorski študij sem se odločila zato, ker sem hotela ugotoviti, kdaj in kako se otroci naučijo stereotipov, kot sta sovraštvo in nacionalizem. Taka sporočila dobivajo od staršev in drugih, mene pa je zanimalo, kakšna je vloga šole pri učenju stereotipov o narodni identiteti. Članek je rezultat mojega zanimanja za to temo.

S kakšno vrsto nacionalizma ste se srečali v Sloveniji?
Ne vem, ali bi temu rekla nacionalizem ali stereotipi. To seveda najdemo povsod, vendar gre bolj za večvrednostni občutek v primerjavi z nekaterimi drugimi skupinami. Sama nisem imela veliko težav s tem, ker sem, ko sem prišla, že imela doktorat s Harvarda in bila profesorica na fakulteti. Zato so me ljudje kljub mojemu srbskemu naglasu in polomljeni slovenščini lepo sprejeli, vendar kot profesorico, in ne kot Srbkinjo.

Kakšne pa so vaše izkušnje, ko ste imeli opravke na upravni enoti in ste tja odhajali sami ali pa v spremstvu družinskih članov svojega pokojnega moža?
Upravna enota je nam vsem povzročala hud glavobol. Moje izkušnje z njo so res neprijetne kljub razkošju, da me ljudje sprejemajo drugače. Slišati je bilo komentarje v slogu "vaši zlorabljajo sistem", potem pa si moral spraševati, kdo so to "naši". Vladajo stereotipi, že v čakalnici je čutiti pritisk, ker veš, da ko boš prišel na vrsto … Govorim o oddelku za tujce. Veš, da bo neprijetno. Vsi smo pripravljeni, skupaj bomo morali to prestajati. Že v čakalnici čutimo nekakšno …

Solidarnost?
Da.

Še vedno ni uradnika, ki zna angleško?
Nekateri znajo … Večina pa ima že od začetka negativen odnos. To je zame kot sociologinjo najzanimivejše. Slovenija potrebuje tujce, profesorje … Na vseh ravneh, od fizičnih do drugih del. Zato se mi zdi zelo čudno, da je prva izkušnja, ki jo doživimo na upravni enoti, tako neprijetna. Slovenija resnično potrebuje tujce.

Smrt vašega moža Roka Trošta za vas ni tabu. O tem ste že večkrat javno spregovorili, in sicer tako, da ste slavili njegovo življenje. Zakaj?
Mislim, da se vsi, ki smo izgubili bližnjega, vsak dan zavedamo, da je to dan, ki ga ta človek ni mogel doživeti. Zato je življenje zate darilo, nekaj, v čemer je treba uživati. Sama se tega zelo dobro zavedam. Opažam, da je ljudem, kadar koli omenim njegovo smrt, neprijetno. To je ostanek preteklih časov – črna oblačila, dolgotrajno žalovanje. V Sloveniji je že na pogrebih drugače. Mi smo poslušali skupino Queen, My Way Franka Sinatre in druge skladbe, ki slavijo življenje. Tudi smejali smo se in se pogovarjali, kako čudovit človek je bil. Nismo prišli jokat, ker tudi on tega ne bi hotel. Ljudje, ki umrejo, nočejo, da bi žalovali za njimi, ampak želijo, da še naprej živimo polno življenje.

Tako je. Tudi na Facebooku imate stran Rok's Final Journey. Za kaj gre?
To je bila ena njegovih redkih želja, da bi pepel raztrosili. Ni nam uspelo, a to je daljša zgodba. Želel je, da bi njegove ostanke, njegov pepel raztrosili v državah, v katerih še ni bil. To imamo zdaj v načrtu, pri katerem sodelujejo vsi njegovi prijatelji. Tisti, ki potuje kamor koli, vzame s seboj to ovojnico in se fotografira z njo. Tako slavimo njegovo življenje in se ga spominjamo.

Zelo lep način za ohranjanje spomina na ljubega človeka. Kakšno vlogo v tej zgodbi o življenju in smrti pa ima tek?
Joj, tek … (smeh) Zame je to nekakšna terapija. Ko hitro tečeš, poslušaš dobro glasbo in si v naravi, začutiš, kako dobro je biti zdrav in da moraš biti hvaležen svojemu telesu in življenju. To mi vlije novih moči. Ko tečem, vedno vržem vse slabo s sebe in začutim zdravo hvaležnost za življenje, telo, mišice.

Na to pogosto pozabljamo. Jutri je Ljubljanski maraton, za vas 47. polmaraton. Pretekli ste tudi en veliki maraton. Kako se pripravljate?
Zelo dobro. Ljubljanski maraton je moj najljubši. Na njem vidiš vse, od otrok iz vrtca do prijateljev, kolegov in sosedov. Res je čudovito teči po mestu, v katerem živiš.

Kaj pa menite o življenju v Ljubljani, v Sloveniji?
Super je. Slovencem kar naprej ponavljam, da je v primerjavi s Švico življenje tukaj normalnejše, ljudje se več družijo, vlada ravnovesje med kapitalističnim sistemom. Narava, morje, hribi, vse je tu, tudi šole so dobre.

Kaj pa v primerjavi z ZDA?
S hčerko sem bila tam, na Princetonu, eno leto. Bilo je zelo težko. Dolgo se dela, otroci so ves dan v vrtcu, tukaj pa je najpomembnejša družina, in ne služba. To še vedno zelo cenim. Za mojo kariero bi bilo bolje, da bi bila v ZDA, za družinsko življenje pa je Slovenija nedvomno boljša.

To dvoje je res težko uskladiti. Hvala za pogovor.