Cesta, ki se od Dravograda vije v bližini reke Drave, vodi skozi zaselke vse do zadnje vasi, za katero je jasno označena državna meja. Ta zadnja vas so Libeliče, kot podkev vkovane pod Libeliško goro in s pogledom na prostrana polja, ki segajo tja čez "na drugo stran". Del te druge strani so bili dve leti tudi Libeličani, saj je njihova vas spadala pod plebiscitno cono A. In čeprav so v vasi večinsko glasovali za priključitev h Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji, kot je pisalo na glasovalnem lističu, je bil po izidih glasovanja mejni kamen postavljen pod njimi. Kot del celotne cone A so bili priključeni k avstrijski državi.

"Libeliški mežnar Ivan Ridl nam je otrokom pripovedoval, da je izide občutil kot najhujšo gripo, bolelo ga je celotno telo, zato se je zaprl v sobo in dva dni samo strmel v strop," pove zgodovinar Marjan Kos. Rojen Libeličan je bil s svojo rojstno vasjo povezan tudi skozi svojo profesionalno kariero v Koroškem pokrajinskem muzeju in je eden najzaslužnejših, da lahko zgodbo o vaščanih in plebiscitnem obdobju tudi danes podoživimo med ogledom stalne razstave. Postavljena je v župnijski hiši, veliki obokani zgradbi z debelimi zidovi, ki je desetletja vaščanom nudila duhovno, kulturno in tudi družabno zatočišče.

Pred župniščem danes stoji kip župniku Antonu Vogrincu, ki je bil zaveden Slovenec. Duhovniki in učitelji so takrat zelo vplivali na mnenje ljudi. Libeliče so bile od začetka nastajanja občin sredi 19. stoletja središče večje občine. "Ves čas so bili župani in izvoljeni občinski svetniki Slovenci, ne spomnimo se, da bi bil kdaj izvoljen kak avstrijski Nemec. Šlo je torej za izrazito slovensko vas," med sprehodom do cerkvice sv. Martina, ki stoji na začetku vzpetine in se dviga nad okoliškimi kmetijami, razloži Kos.

Pritisk ponemčevanja

Ljudje strnjeno tukaj živijo že stoletja, o čemer priča dobro ohranjena kostnica. Zgradili so jo že v 12. stoletju, vanjo pa so ob razsajanju smrtonosnih bolezni, ko je pokopališče ob cerkvi postalo premajhno, pokopavali kosti umrlih. Naselje se v virih prvič pojavlja leta 1201. Podatki iz 17. stoletja kažejo, da je na območju Libelič živelo 25 družin in takrat so se pojavila poimenovanja domačij, ki se jih kot domača imena držijo še danes: Pšeničnik, Karbon, Norec, Lužnik … Ko je bilo sredi 19. stoletja izvedeno štetje prebivalstva, je bilo v Celovški kotlini kar 90 odstotkov prebivalstva slovenskega.

A na tem delu habsburške monarhije je bil pritisk ponemčevanja najmočnejši. 19. stoletje je namreč stoletje industrijske revolucije, Trst postane okno v svet za nemški nacionalni prostor, slovensko govoreči ljudje pa ovira na tej poti. "Slovenščina je bil jezik malih kmetov, dekel, hlapcev, z njo si se lahko pogovarjal od ene do druge hiše, kakor koli pa si želel kaj več, si moral govoriti nemško. Tudi v dvojezičnih utrakvističnih šolah so le v nižjih razredih učili v slovenščini in nemščini, da so lahko v višjih razredih slovenščino izključili," poudari Marjan Kos.

Ko so leta 1910 znova izvedli popis prebivalstva, je bil delež Slovencev v Celovški kotlini uradno le še 45-odstoten. A takrat so uporabili drugačno merilo: ne, kaj si po narodnosti, ampak kateri jezik uporabljaš v vsakdanjem življenju. Ker je bil nemški jezik jezik vladajočega razreda, je vsak, ki je želel napredovati, moral uporabljati nemščino.

Slovenščina se ohranja prek kulture

Slovenci so se na tem območju ohranili le zaradi razvite kulture – s čitalnicami, taborskim gibanjem, ljudskim petjem in delom duhovnikov. "Vse slovenske koroške narodne pesmi so počasne in otožne in to je odraz duše koroškega človeka," slikovito doda naš sogovornik.

Večina Libeličanov se je preživljala s kmetijstvom, družine so bile številne. Na šoli, zgrajeni leta 1906, je bilo tudi 150 otrok.

Boj za meje novih držav

V skrbi za zemljo in preživetje so Libeličani pričakali konec prve svetovne vojne, ki je globoko zarezala in pustila sledi v skoraj vsaki družini tudi na Slovenskem. In če so se ob sklenitvi premirja novembra 1918 ljudje po svetu veselili novega življenja v miru, se na severnem delu slovenskega narodnega ozemlja boji še niso končali. Nekdaj velik skupni imperij je razpadel, začel se je boj za meje novonastalih držav. Na Koroškem, kjer se je slovenski živelj prepletal z nemškim, se je v splošni negotovosti vsak postavil na svoje okope.

V Libeličah je nastala slovenska narodna straža pod vodstvom župnika Antona Vogrinca, a to ni bilo tisto, kar bi se pričakovalo za obrambo tega ozemlja. Novonastala slovenska narodna vlada pa ni imela na razpolago dovolj vojaštva. Med boji za severno mejo so bile Libeliče bombardirane in večkrat izropane, tudi župnišče je zato po Kosovih besedah še danes brez prave opreme.

Ko se v letu 1919 zmagovalne sile sestanejo v Parizu na mirovni konferenci, se začne kupčkanje z razdelitvijo nove podobe Evrope. Del teh iger in merjenja moči postane tudi koroško vprašanje. Tedanji libeliški župnik je v župnijsko kroniko zapisal: "Libeličani so dobri verniki, toda Bog jim odpusti, da se vedno nekaj puntajo. Hudo leto nas čaka. Iz Celovca prihajajo čudni glasovi o nekem glasovanju. Nemci so začeli propagando, da je v Avstriji bolje, toda v Libeličah jih nihče ne posluša. Če bo res prišlo do tega plebiscita, kot mu pravijo, potem bo samo hudir vesel, ljudi pa čaka žalost ..."

Plebiscit in negotovost

Končno potezo potegne ameriški predsednik Woodrow Wilson in določi, da se bo o usodi Koroške odločilo na plebiscitu. Libeliče postanejo del cona A, kjer bo glasovanje izvedeno najprej.

"Župnik Anton Vogrinec je prebivalcem rekel: glasujte za Jugoslavijo. Režimi se spreminjajo, narod pa ostaja. Če boste izločeni iz svoje matice, boste izumrli kot narod," o dogajanju pred glasovanjem pove Marjan Kos. V župnišču kot del razstave visi meglena fotografija, na kateri je zamrznjen trenutek na dan plebiscita pred libeliško šolo: na vozičku pripeljejo možaka z ene izmed višje ležečih kmetij, ki je bil hrom, a je vseeno želel oddati svoj glas.

In prav odročne hribovske kmetije postanejo kraj tajnih srečevanj slovensko zavednih Libeličanov, ki se na dan razglasitve izidov plebiscita znajdejo v neželeni resničnosti. Meja je zakoličena pod vasjo, postanejo del avstrijske države. Kljub drugačnim obljubam med avstrijsko propagandno kampanjo se razmahne revanšizem. Dogajajo se požigi slovenskih kmetij, poveča se pritisk na slovenske izobražence. Členi v mirovnih pogodbah o varovanju manjšin so le mrtva črka na papirju.

Libeličani hočejo na svoje

Tudi v Libeličah se takoj pojavijo narodnostni konflikti. Ko orožniki zapustijo vas, nemško usmerjeni domačini obračunajo z nekaj projugoslovanskimi posamezniki. Sankcij ni bilo. In Libeličani so sklenili, da se z novo realnostjo ne bodo sprijaznili. "Ker je meja potekala točno pod vasjo, so čutili, da lahko še kaj spremenijo. Višje na avstrijski strani to ni bilo več mogoče," poudari zgodovinar Kos. Že prvo noč, ko je bila postavljena meja, je nekaj fantov iz vasi izruvalo mejne kamne in prerezalo žico.

Začel se je 'libeliški punt'. Marjan Kos nam opiše, da so se domačini na skrivaj dobivali in peli slovenske in slovanske pesmi. Shodi so bili iz tedna v teden bolje obiskani. Izogibali so se nemških trgovin – v Libeličah je bilo tedaj šest gostiln in tri trgovine, vsaka je imela svojo klientelo in nemški trgovec je le s težavo preživel. Avstrijska stran je začutila, da se tukaj nekaj dogaja, zato so začeli obljubljati, da bo občina postala gospodarsko močna. A Libeličani niso sprejemali ponujenih posojil in nepovratnih sredstev. Obrtniki so nehali trgovati s tradicionalnimi odjemalci na avstrijski strani. Orožniki so imeli veliko dela s postavljanjem novih in novih mejnikov, ki so jih ponoči izruvali. Popolna neposlušnost.

Pomoč so iskali tudi na jugoslovanski strani. Po aktivizmu so izstopali župnik Anton Vogrinec, šolski upravitelj Janko Gačnik in šolski nadzornik Rudolf Mencin. Župnik Vogrinec se je leta 1921 moral izseliti čez mejo, saj so mu grozili z ubojem.

Prve mesece jugoslovanska stran Libeličanov ni razumela in ni podpirala. Ko pa je za določitev natančne meje na terenu na Koroško prišla mednarodna razmejitvena komisija, se je odnos Jugoslavije začel spreminjati. Komisija je hodila od hiše do hiše in anketirala ljudi. "Če bi na slovensko-hrvaški meji delali podobno, bi jo verjetno hitreje določili," se posmeje Kos. Prišli so tudi v Libeliče in nadzorniku Mencinu je uspelo, da si ji je pridružil. Znova so pregledali tudi izide glasovanja in konstanten upor domačinov je privedel do odločitve: meja se premakne za vas.

Libeliče pridejo pod Jugoslavijo v zameno za hribovito območje levo od Drave, ki je bilo redko poseljeno, prebivalci pa so bili izrazito nemško usmerjeni.

29. septembra 1922 vas zapustijo nemški orožniki, odseli se tudi okoli 150 nemško usmerjenih domačinov. Sem vkoraka jugoslovanska obmejna straža, vrnejo se izgnani domačini. V vasi priredijo veliko slavje. "Zavedali so se, da bodo gospodarsko nazadovali, da bodo izgubili avstrijski trg, ker so gravitirali proti Pliberku in manj proti Dravogradu, a so kljub temu praznovali, saj so uresničili svoje želje," doda Kos. Gre vendarle za redek primer, da si je peščica krajanov izborila izključitev iz mednarodno pravno priznane države in priključitev k matičnemu narodu.

Za odločitev jim ni žal

Ta zgodba živi v podzavesti Libeličanov še danes. Marjan Kos pomisli: "Ne spomnim se, da bi se kdaj v gostilni pogovarjali o plebiscitu. Šlo je za tako pomembno zadevo, da se niso o njej pogovarjali ob pijači." In ko jih turisti povprašajo, ali jim je kaj žal za to odločitev, vsak vaščan resno odbije, da ne. "Včasih so ljudje hodili delat na graščakovo zemljo, danes hodijo delat čez mejo v Avstrijo – spremenilo se glede tega ni kaj veliko, a vas je ostala slovenska."

Turisti, izletniki in šolarji so pred koronakrizo Libeliče redno obiskovali. Okoli 600 domačinov se namreč še danes rado poveže in s skupnimi močmi skrbi za vas s posebno zgodovino. Lokalni vodniki vas tako popeljejo od kostnice do treh dobro založenih zgodovinskih zbirk: o plebiscitu, razvoju šolstva in po obnovljenem skednju, kjer hranijo obsežno zbirko starega kmečkega orodja. V župnišču je ohranjena črna kuhinja, kjer so nekdaj nastajale lokalne dobrote, ki so danes zapisane in izdane v Libeliški kuharici. Med njimi je tudi posebna pogača ali trenta. "Ko so pekli kruh, jim je ostalo nekaj testa, 'potrentali ' - potolkli so ga in ga nadevali z domačimi ocvirki, skuto ali medom. To je bila poslastica za otroke," se spominja Marjan Kos.

Posebna pozornost pa je namenjena stari gasilski brizgalni, ki stoji pred vaškim gasilskim domom. Njega zgodba je tesno povezana z obmejnim povojnim dogajanjem in Kos jo obnovi: ko so oktobra Avstrijci zapuščali vas, so brizgalno odpeljali s seboj. Nato so se norčevali iz libeliških gasilcev, češ kakšni so gasilci brez brizgalne. Te pa je to začelo vse bolj jeziti. Junija 1923 so sklenili, da nekaj ukrenejo. Ponoči so se po polju odtihotapili čez mejo in odpeljali brizgalno. Domačini iz sosednje avstrijske vasi Potoče so jih opazili in nastavili zaporo na cesti, a so jih Libeličani prevarali in brizgalno odvlekli po polju, ker so jim na roko šle suhe junijske noči. Zamera je bila velika, a ko je čez nekaj mesecev izbruhnil požar, so libeliški gasilci pripeljali brizgalno in pomagali gasiti, zato so se napetosti umirile. Več kot sto let stara gasilska črpalka pa je še danes lep dokaz čezmejnega sodelovanja: pojavlja se na gasilskih proslavah na obeh straneh meje.

Nekdaj precej neprepustna meja se je v zadnjih desetletjih povsem sprostila. Po osamosvojitvi Slovenije so bile znova očiščene stare gozdne poti, obnovljene so ceste, ljudje se sprehajajo kot nekoč. Desetletja ločenosti od nekdaj skupnega koroškega prostora pa so pustila tudi svoj davek. V Libeličah danes obratuje le še ena trgovina, osnovna šola je štiriletna, gostilne pa sploh nimajo več. Kljub temu se vas pomlajuje in izročilo stoletja stare uporniške zgodbe vaščanov se predaja naprej.