Dojemanje žensk v športu je bilo pred dobrim stoletjem enako predstavi o ženskah v vsakdanjem življenju. Odvisne naj bi bile od moških in neaktivne, posledično je bilo torej udeleževanje žensk v športu oteženo. Prav tako so menili, da žensko telo ni ustvarjeno za telesne napore, in tudi Pierre de Coubertin, ki je konec 19. stoletja znova oživil olimpijske igre, je zapisal, da je največji dosežek žensk v športu ta, da k njemu spodbuja sinove. A vendar je s postopno emancipacijo tudi ta svet začel dobivati enakopravnejše zastopstvo.

Med obema vojnama na slovenskih tleh izstopajo predvsem zgodba in uspehi dveh neustrašnih alpinistk – Pavle Jesih in Mire Marko Debelak. Bili sta članici TK Skala, kluba, ki je stremel k razvoju plezalstva, zimskega alpinizma in smučanja. "Želeli so si dejanj, ki zahtevajo telesni napor, premagovanje in spoznavanje samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti," glavno idejo članov tega kluba opiše zgodovinar s Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Peter Mikša. Preden je posameznik postal član, se je moral izkazati z delovanjem in priporočili, tudi nato je bilo za ohranjanje članstva treba dosegati določene dosežke. Vpliv, ki so ga imeli skalaši na razvoj slovenskega alpinizma, so pred kratkim orisali v prvi izdaji zbirke Perspektive 'K višku kakor skala vodi naša pot'. Uredilo jo je Združenje za promocijo kulturne dediščine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive, ki izdaja znanstveno revijo Retrospektive, v kateri objavljajo prispevke predvsem mlajši raziskovalci.

Sorodna novica Skala, ki je postala temelj vrhunskega alpinizma

Sourednik te izdaje zgodovinar Peter Mikša v pogovoru o značilnostih slovenskega športnega udejstvovanja ter izjemnih uspehih, ki sta jih v 'burnih dvajsetih' dosegli dve slovenski plezalki in skalašici:

Zgodovinar športa Tomaž Pavlin je v intervjuju za to rubriko opisal, da je večjo težo v času Avstro-Ogrske imela telovadba, medtem ko so šport na splošno razumeli bolj negativno, kot zabavno igračkanje. Vzporedno je bilo organizirano planinstvo. Kako torej gledati na pojem šport, kot ga razumemo danes, in njegov razvoj pri nas v teh skoraj 150 letih?
Šport je kompleksen družbeni pojav – že od začetka predstavlja pomemben vidik posameznikove socializacije in hkrati kolektivne imaginacije. Je globoko družbeno in kulturno zakoreninjen in ima pomemben del v našem vsakdanu, ki bi ga lahko primerjali z religijo, glasbo, umetnost politiko. Lahko ga razumemo na različne načine: kot zabavo, razvedrilo, sredstvo za doseganje dobre fizične pripravljenosti, po drugi strani pa je lahko tudi sredstvo vzora, vzgoje, tudi vzgoje za obrambo. Po letu 1945 se je na primer zelo spodbujala t. i. fizkultura, saj je bila Jugoslavija do leta 1953 v vojnem stanju zaradi tržaškega vprašanja in je bilo pomembno, da je populacija telesno dobro pripravljena. Šlo pa je tudi za gradnjo narodne in danes nacionalne identitete. Šport in športni uspehi so danes točka, ki brezpogojno združujeta Slovence.

V zgodovinskem razvoju pa moramo ločiti med telovadnimi in drugimi športnimi društvi. Danes šport ne pomeni enako kot pred 150 leti. Telesna dejavnost se do konca medvojnega obdobja deli na telesno vzgojo in šport. Telovadba in planinstvo sta bila del prve. Po drugi svetovni vojni pride do spremembe pojmovanja, dobimo fizkulturo in danes je za vse to uporabljan termin šport.

Sorodna novica Povojna leta v športu: sokolska vzgoja, vzpon nogometa in ženska hazena

Kdaj pa se začne organizirano ukvarjanje s športnimi panogami?
V Evropi se v 19. stoletju začno pojavljati nova telovadna in športna društva, kar pride tudi v slovenske kraje. Leta 1863 je pri nas ustavljeno prvo takšno telesnovzgojno društvo Južni Sokol. Prvi kolesarski klub je ustanovljen leta 1887, prvo planinsko društvo 1893, 1903 pa prvi nogometni klub Nafta Lendava. Večina društev goji le eno telesno dejavnost, medtem ko športno društvo goji več panog in prvo je ustanovljeno pri nas v Mariboru leta 1900, kjer se ukvarjajo s telovadbo, kegljanjem, turistiko (stara beseda za gorništvo), streljanjem, kolesarstvom. Planinstvo je bilo v samem začetku v letu 1893 predvsem dejavnost posameznikov, a se je v sklopu narodnoobrambnega boja prijelo in kmalu preraslo v množičnost.

V telovadnih in planinskih društvih so merili moči z Nemci. Je šlo predvsem za moško dejavnost?
Telesnovzgojna in planinska društva so imela pri nas pomembno vlogo pri krepitvi narodne identitete. Telovadci Južnega Sokola so bili simbol, ki ga je slovenska družba lahko videla in telovadba je veljala kot rodoljubno dejanje. Mišičasti moški telovadci so predstavljali moč slovenskega naroda.

V začetku je bilo to telesnovzgojno gibanje izključno moško, ženske so bile tiste, ki so pripenjale trakove in kitile moške z venci. A že leta 1871 v sklopu Ljubljanskega Sokola, ki ga ustanovijo, ko je oblast zaradi pretepa med slovenskimi in nemškimi telovadci prepovedala Južni Sokol, se že organizira ženski telovadni krožek. Viktor Murnik pa leta 1897 ustanovi ženski odsek v sklopu Sokola, leta 1901 pa je organizirano prvo žensko telovadbo društvo.

Kdo pa so bile ženske, ki so se želele športno oziroma telovadno udejstvovati?
Prva predsednica je bila Franja Tavčar, ki sicer ni telovadila, a je bila pomembna osebnost tistega časa. V začetnem obdobju tega razvoja so bile ženske vpete v narodno gibanje, tam so bile dovoljene – biti zraven in podpirati svoje "mišičaste" može – hkrati pa je že prihajalo do emancipacije. In tukaj pride do soočenja tradicionalnega in modernega ženskega gibanja, ki je želelo na vseh področjih konkurirati z moškimi. To prihaja tudi v telesno vzgojo. A konec 19. stoletja je dojemanje žensk v športu še vedno enako predstavi o njihovi vlogi v vsakdanjem življenju. Bile naj bi odvisne od moških, pasivne. To vseprisotno razmišljanje je ženskam onemogočalo, da bi se vključevale v športna društva.

Šport so si moški na neki način ustvarili zase, za svoje krajšanje časa. Društva so na ženske reagirala različno – liberalni Sokoli so ženske vključili že zelo kmalu, katoliški Orli pa so še v začetku 20. stoletja nasprotovali ženskam v telovadbi.

Kateri športi pa so bili – ob telovadbi – dostopni ženskam v tem času?
Najodmevnejša je bila zgodba žensk v kolesarstvu. V Ljubljani je prvi slovenski kolesarski klub začel že zgodaj vključevati tudi ženske. Seveda so se ob tem pojavljali pomisleki. Anton Aškerc pod psevdonimom Antikolesarjevič piše o zadržkih glede morale, estetike, zdravja in tudi fizične podobe kolesark. Vseeno pa se je na splošno prav kolesarstvo zdelo najprimernejše za ženske, ker naj bi bili učinki kolesarjenja koristni za žensko telo. Kolo so promovirali tudi kot idealno sredstvo za utrjevanje psihičnega zdravja žensk, saj so govorili, da preprečuje histerijo, hipohondrijo, melanholijo, muhavost itd. Največ vprašanj je sicer vzbujal pritisk na medenico, saj kolesarski sedež in pritiskanje na pedale naj ne bi bilo dobro za rodila. A po drugi strani je bilo sedenje za šivalnim strojem z istim principom – poganjanja pedale – videno kot idealna sprostitev za ženske. Zgodba, ki je pripeljala do tega, da poznamo danes ženski in moški sedež, pa je, da je prvotni sedež, ki je bil na koncu zavihan navzgor, vzbujal ideje, da se ženske med kolesarjenjem samozadovoljujejo. Čeprav raziskave v to smer niso ničesar potrdile, pa so vseeno začeli izdelovati sedeže, ki so bili namenjeni damam in so bili širši ter niso imeli privzdignjenega sprednjega dela.

Ženske torej najprej začnejo telovaditi in kolesariti, tudi plavati, v planinstvu jih tedaj skoraj ni. Sicer je prva Slovenka na Triglavu že leta 1870 – Rozalija Škantar, domačinka iz Bohinja. Slovenskih alpinistk ni bilo do medvojnega obdobja, ko pa lahko govorimo o pravem alpinističnem matriarhatu pri nas. Če govorimo o slovenski ženski športni zgodbi na svetovni ravni, nimamo primerjave, ker ta tako izstopa.

Kakšne so bile značilnosti razvoja planinstva pri nas? Omenili ste narodnoobrambno funkcijo, nato prva svetovna vojna pusti v slovenskem visokogorju globoke sledi, sledijo spremembe političnega ustroja, nove meje, izguba dela slovenskega ozemlja, kar je vse vplivalo na celotno družbeno dogajanje.
Julijske Alpe so bile bojišče in hkrati zaledje prve svetovne vojne, redke planinske koče, ki so tedaj že zrasle tam, so bile namenjene vojaški sferi in bile tudi uničene. Ključna težava po vojni je rapalska meja, ki preseka Julijske Alpe, saj imamo na Triglavu naenkrat mejo. Vsa južna pobočja Julijskih Alp pripadajo Italiji. Pred vojno je imelo Slovensko planinsko društvo podružnice v Trstu, Beljaku, v Sušku pri Reki, v Pragi itd., imeli so zelo razvejano mrežo. Ves primorski del zdaj odpade. Glavna planinska organizacija se zato osredotoči na obnavljanje koč, poti, stremi k temu, da bi omogočila množičen obisk gora. Planinstvo se razvija v smislu množičnosti. Posledica narodnega boja v gorah, ko se tekmuje, kdo bo postavil koče – ali Nemci ali Slovenci ali nato Italijani – je, da smo po 2. svetovni vojni imeli tako dobro razvejano infrastrukturo, da smo se lahko šli množični gorski turizem.

S športnega vidika pa se v medvojnem času pojavi alpinizem – Turistovski klub Skala je klub mladih, ki nimajo več kompleksa planinskega nacionalnega boja, temveč se po športnem duhu zgledujejo po nemških turističnih klubih. Turisti so bili tisti, ki so šli na turo v gore, osvojili vrh in obirali nove poti. Zdaj je šlo za to, da naši alpinisti pred tujci markirajo slovenske stene s svojimi prvenstvenimi vzponi. Kdo bo prvi priplezal na vrh ali pa splezal najtežji del stene. In v to zgodbo prideta dve ženski, ki po rezultatih – številu in težavnostih vzponov – "razturita" dogajanje.

Kako sta se vključili v zgodbo osvajanja prvenstvenih smeri? Gre le za medvojno obdobje, ko se položaj žensk v družbi ni pretirano spremenil, še vedno niso bile videne kot enakopravne.
V tem času še ne gre za množičnost žensk v alpinizmu, so navzoče – podobno kot v telovadnih odsekih, hodijo plezat s svojimi fanti, prijatelji. A Pavla Jesih in Mira Marko Debelak sta zelo izstopali. Pavla Jesih je bila iz bogate ljubljanske družine, postala je velekapitalistka z mrežo kinodvoran po Dravski banovini in bila je močna osebnost. Zato ni imela težave s tem moškim okoljem. Enako velja tudi za Miro Marko Debelak, ki je bila prav tako iz pomembne družine, saj je bil njen oče Janko Debelak leta 1918 postavljen za prvega ravnatelja (vodja) Pošte. Obe sta torej imeli močno podporo v izobraženih družinah in sta bili zelo emancipirani. Mira Marko Debelak je bila po današnjih standardih vrhunska atletinja, medtem ko Pavla Jesih ni imela takšnih telesnih predispozicij, si je pa znala dobro izbirati cilje in si zanje vzela čas. Mira Marko izstopa z vzponom v severni steni Špika, ki je bil za tisti čas tako izjemen, da bi danes zanj verjetno prejela npr. zlati cepin. Obe plezalki sta v tem moškem svetu plezali kot prvi, vodilni plezalki v navezi. Če plezaš prvi, iščeš prehode, ko še ni bilo zabitih klinov, in s tem varovanja, je to "drugi svet", kot če si drugi v navezi. Po mojem mnenju je težko na ženskem športnem področju najti tako izstopajoči osebi v svetovnem merilu – glede na dosežke - vse do 80. let in kolajn Mateje Svet.

Za prvenstvene vzpone v Špiku so si prizadevali mnogi veliki alpinisti, presenetljivo pa je, da so prve tri smeri medvojnega obdobja izpeljale ženske oz. so sodelovale pri vzponih. Kateri so bili torej najodmevnejšii vzponi obeh medvojnih odličnih alpinistk?
Pri Miri Marko je glavna zgodba severna stena Špika, pri Pavli Jesih pa je najbolj znan vzpon v severni steni Triglava, danes je linija znana kot Čopov steber. Špikova stena je v tem osrednjem delu predstavljala enega največjih alpinističnih težav Vzhodnih Alp. Sem so hodili italijanski plezalci iz Dolomitov, torej iz okolja, kjer so plezali najboljši. Angelo Dibona, sloviti italijanski gorski vodnik, je poskušal v tej liniji, pa mu ni uspelo. Tudi plezalci dunajske, graške in münchenske šole so poskušali, a neuspešno. Pride Mira Marko Debelak in prva prepleza to smer, s svojo oceno zgorne pete stopnje je veljala za najtežjo preplezano smer pri nas. Po drugi strani pa Pavla Jesih mesec dni po drugi svetovni vojni, stara 44 let, in potem ko devet let zaradi hudega padca sploh ni plezala, z Jožo Čopom, starim 52 let, pride v triglavsko steno malo na ogled in se "zakadi" v glavno težavo medvojnega slovenskega alpinizma. Smer, kjer so poskušali najboljši tuji plezalci, a niso zmogli. Pavla sicer zaradi pomanjkanja hrane in pijače tretji dan omaga in Joža Čop najtežji del spleza sam. Gre po reševalce, ki Pavli pomagajo, a tudi ona nato sama izpleza iz stene. Danes pa se smer imenuje Čopov steber, čeprav naj bi bilo med njima najprej dogovorjeno, da linijo poimenujeta Skalaški steber. Pavla je bila namreč znana, da je večino svojih najboljših preplezanih smeri poimenovala po klubu Skala, ki mu je bila zelo pripadna. Po vojni pade Pavla Jesih v nemilost, odvzamejo ji premoženje, čeprav je sodelovala z OF-om in je tudi Italijane nagnala iz svoje kinodvorane, ker niso kupili vstopnic ipd. Izgubi ime te prvenstvene smeri, kar je odsev tistega časa. Joža Čop je bil delavec iz železarne in je bil zelo primeren, da dobi veljavo, da ga izpostavijo, medtem ko ženska buržujka za tisti čas ni bila primerna.

Če se ustaviva še pri Miri Marko Debelak, ki je ob številnih prvenstvenih vzponih o gorah in smereh veliko pisala in izdala celo vodnik za angleško govoreče obiskovalce.
Da, izdala je vodnike, pa tudi prvi plezalni učbenik. Ne le, da je plezala v naših stenah, ima tudi prvenstveno smer na Škotskem v Ben Nevisu. Potovala pa je lahko zato, ker je bila prva ženska alpinistka, ki so jo sprejeli v elitni plezalni klub – Avstrijski akademski klub. Govorimo seveda o medvojnem času, tridesetih letih, ko alpinizem in šport pomenita tudi prikaz nadvlade nemškega naroda. S športniki se je nacizem rad kitil, še posebej z alpinisti – pravimi junaki, ki premagujejo nemogoče stene. Ko še ni bilo druge svetovne vojne, se je bíla vojna za osvojitev t. i. zadnjih treh problemov Alp – severne stene Matterhorna, Grandes Jorasses in Eigerja, ko so alpinisti različnih narodov tekmovali, kdo jih bo prvi preplezal. Nemški alpinisti v tej plezalni vojni zmagujejo in nato hodijo na avdience s Hitlerjem. In v tem ozračju, da je ženska in tujka sprejeta v tak klub, je bila resnično velika stvar.

Koliko se je o teh uspehih tedaj vedelo v širši slovenski družbi?
Mira Marko, predvsem pa Pavla Jesih, sta bili na nek način zvezdi. Težko sicer primerjamo z današnjim časom, a časopisje ju je zelo zaznavalo. Mira Marko je sicer pozneje prišla v spor in se umaknila, saj je napisala poročilo o padcu svojega partnerja Eda Držaja na enem od njunih vzponov, a so ji očitali senzacionalizem, saj da takega padca ne bi mogel preživeti. Ker mnogi niso verjeli razlagi nesreče, se je Mira Marko spustila v sodne tožbe, z Edom sta bila tudi izključena iz Skale. Danes so analize jasne, da zapisano drži. Konec 20. let se zato umakne iz javnosti. Pavla Jesih pa od leta 1926 do 1933 ves čas pleza težke smeri in o njih piše v Planinskem vestniku. To potem povzema tudi časopisje, saj so bile vsebine o gorah in nesrečah ter uspehih popularno čtivo. V teh letih svojega intenzivnega plezanja sta obe plezalki skupaj preplezali prvenstveno okoli 35 odstotkov vseh smeri tistega časa.

A že kmalu po vojni se ta omenjeni matriarhat nekako pozabi. Leta 1949 so se na primer odločili za izvedbo tečaja, ki bi bil prilagojen ženskam, saj so menili, da ne bodo sposobne plezanja na ravni moških tečajnikov. To je na neki način protislovno.
Lahko rečemo, da se je situacija vrnila na staro raven, v normalo. Moškost športa se znova vrne v alpinizem. Še danes živeča alpinistka Danica Blažina, ki je prva ženska po Pavli Jesih , ki je preplezala Čopov steber, je opisala, da je po enem od opravljenih vzponov o tem informirala svoje plezalne kolege. Eden od tedanjih vidnih alpinistov je to komentiral, da 'če je baba to preplezala, že ne more biti težka smer'. Vse do 80. let je to znova zgodba 'ženske, ki je zraven'. Če idejo alpinizma danes prenesemo v športno plezanje, pa na Slovenskem danes spet dominirajo ženske.