Že nekaj časa so jih plakati, nastali izpod rok Božidarja Jakca, vabili na dogodek, ki je v mesto prinesel pravo praznično slavje, v kulturno zgodovino pa se retrospektivno zapisal kot prvo dejanje slovenske zgodovinske avantgarde.

Prav danes mineva stoletje od dogajanja, ki je zagnalo novomeško pomlad, daljnovidno in vplivno umetniško gibanje, v katerem se je povezalo ducat sorodnih duš, kot je to ubesedil Rihar Jakopič, ti so se našle na hodnikih novomeške gimnazije. Vendar preden se posvetimo k napredni mladini, ki je vse skupaj začela, se vrnimo k dnevu, ki ga zaznamujemo.

Danes se zdi skoraj nepredstavljivo, da je bilo vse mesto na nogah in v prazničnem pričakovanju prireditve, ki je v središče postavljala umetnost. Pravzaprav tri umetniške zvrsti, ki pa jih pobudniki dogodka in začetniki gibanja niso dojemali kot ločene, saj so menili, da so likovna, literarna in glasbena zvrst umetnosti preveč prepletene, da bi jih smeli deliti. Vse tri so torej združili v dogajanje tiste slavnostne nedelje, ko je, kot se je pozneje spominjal Božidar Jakac, vrelo vse mesto. To je bilo okrašeno z zelenjem, celo župan je dal razglas, naj se meščani pražnje oblečejo in pridejo na prireditev. In so tudi prišli: zbralo se je ogromno ljudi, ki so si ogledali Prvo pokrajinsko umetniško razstavo in prisluhnili recitalu Antona Podbevška in koncertu Marija Kogoja.

Stoletje po prelomni manifestaciji, ki je v slovensko umetnost vnesla avantgardno misel, odločeno, da pomete z zastarelimi umetniškimi koncepti, se mu v Novem mestu poklanjajo s prav takšnim prazničnim dnem. Ta je zamišljen tudi kot neke vrste vrhunec leta, posvečenega novomeški pomladi. Osrednja dogodka bosta odprtje razstave Let novomeške pomladi v Dolenjskem muzeju ob 17.00 in sorareja, ki jo bodo na novomeškem Glavnem trgu in Kandijskem mostu dve uri pozneje pripravili v izvedbi v Anton Podbevšek Teatra in režiji njegovega ravnatelja in režiserja Matjaža Bergerja.

Soareja, v kateri bodo nastopili dramski igralci Pavle Ravnohrib, Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Maruša Majer in drugi, je po režiserjevih besedah soareja stališč, ki so omogočala in ovekovečila umetniško avantgardo. Ta bo seveda poklon Antonu Podbevšku, ki je sam zase pravil, da se je prehitro rodil. Z njo se bodo spomnili njegovih soarejev izpred prve svetovne vojne, s katerimi je napovedoval dogajanje, ki je svojo kulminacijo doživelo šele po njej.

Prav prva svetovna vojna je bila ena od ključnih trpkih izkušenj, ki so zaznamovale vedoželjne fante. Marsikdo jo je videl od blizu, nekateri se iz nje niso več vrnili. Vojna se je končala, ni pa povsem odnesla časa negotovosti, revščine in zgoščenega vzdušja, v katerem so fantje, povezani v Klubu dolenjskih visokošolcev, razvili posvečen odnos do umetnosti, ki je bila zanje edina možnost odrešitve. Idealna umetnost je bila zanje zazrta v veličastje "prave svobode v kozmičnem prostranstvu, ki veže človeka z zemljo in z narodom", kot je Jakčevo misel pozneje povzel Miran Jarc, ki je na tisto prelomno nedeljo bral pesmi iz Skrivnostnega romarja.

"Dolgo je že klilo v mladih srcih na skrivaj hrepenenje po življenju, po razodevanju, po besedi. Na tihem se je pripravljalo in sililo na dan. Ko je dozorelo, tedaj je z radostnim krikom izbruhnilo in splamtelo v svet," je Rihard Jakopič zapisal v pismu Antonu Podbevšku. "Dne 26. sept. 1920. je bil v Novem mestu velik praznik. Sorodne duše so se našle in združile. Bili so to mladi umetniki: pisatelji, slikarji, kiparji, glasbeniki. Združili so se, da dajo duška svojemu hrepenenju in da stopijo prvič skupaj na plan. Ljubljana je to početje malo postrani gledala, nekako nezaupljivo. Mi pa, ki sočustvujemo z vsem, kar je živega, smo pohiteli tja, da se ž njimi veselimo," še vzdušje tega dne in sprejemanje dogajanja opiše Jakopič.

Vedoželjni Božidar Jakac, Miran Jarc, Anton Podbevšek, Marij Kogoj, Marjan Mušič, Ivan Čargo, France Zupan, Zdenko Skalicky, Franjo Ančik, Boris Grad in Ferdo Avsec, ki so se bili pripravljeni preizkusiti v različnih umetniških zvrsteh, preden so našli svojo ključno izrazno pot, so bili, dobro opremljeni s poznavanjem aktualnega dogajanja na tujem (Jakac se je denimo med študijem v Pragi srečal z ekspresionizmom, Podbevšek je požiral aktualne tokove v Zagrebu), po vojni odločeni, da terjajo njihove napredne težnje svojevrstno manifestacijo in kličejo po nečem novem.

Če bo torej soareja na Kandijskem mostu poklon Podbevškovim prizadevanjem, bo razstava v Dolenjskem muzeju osvetlila odmevno razstavo, ki so jo tistega septembrskega dne odprli v novomeškem salonu kandijske gostilne Josipa Windischerja.

Aktualna razstava, ki so jo pripravile Jasna Kocuvan Štukelj (koordinatorka) ter zgodovinarki Majda Pungerčar in Marjeta Bregar, je pravzaprav že druga postavitev v muzeju, s katero letos osvetljujejo novomeško pomlad in njene predstavnike. Prva, ki so jo odprli konec avgusta, je namenjena prav tem – predvsem v smislu predstavitve biografij vseh dvanajstih udeležencev, ne glede na to, kako pomembna je bila njihova vloga v samem dogodku.

Danes odpirajo osrednjo razstavo, ki je po besedah Jasne Kocuvan Štukelj namenjena likovni, literarni in glasbeni umetnosti prav tistega velikega dogodka. Pravzaprav je neke vrste rekonstrukcija znamenite postavitve iz leta 1920, kolikor je seveda ta sploh mogoča. Na voljo je namreč zelo omejeno gradivo, ki nam pove, kakšna je bila razstava videti – Jakčev seznam razstavljenih del, ki pa ga je po spominu napisal 50 let; opis Marjana Mušiča v knjigi Novomeška pomlad; in dve samcati fotografiji (razlog je zelo banalen in še danes poznan, namreč fotografu Dolencu niso mogli plačati več posnetkov). Zdaj sicer že ikonična skupinska portreta razstavljavcev, gostov, simpatizerjev in udeležencev drugih prireditev sta sicer krasen dokument časa in ljudi, a obenem smo brez enega pogleda na samo razstavo, ki je menda združevala 337 slik.

Za pravo rekonstrukcijo je to seveda premalo podatkov, kljub temu pa je kustosinji Jasni Kocuvan Štukelj uspelo pridobiti 222 slik, kar je ogromna številka, zlasti če upoštevamo, da je bilo 45 slik prodanih takoj po razstavi in se je sled za večino izgubila.

Medtem ko prva pokrajinska razstava v Novem mestu še ni imela kataloga, so tega pripravili ob novembrski nekoliko prilagojeni različici v Ljubljani (tam so se novomeškim ustvarjalcem Jakcu, Mušiču in Zdenku Skalickmu pridružili še brata Kralja in kipar Napotnik). Krasila ga je Jakčeva naslovnica, ki ponazarja vse tri veje umetnosti, ki težijo k eni. Hlepenje novomeških avantgardistov po prepletu v celostno umetnino skuša upoštevati tudi aktualna razstava v Dolenjskem muzeju. Ob razstavljenih slikah se tako izrisujejo Podbevškove pesmi iz zbirke Človek z bombami, ki jih je takrat predstavil na literarnem večeru, in že omenjeni Jarčevi stihi, vse skupaj pa zaokroži glasba Marija Kogoja, edinega slovenskega glasbenega ekspresionista. "Skušamo torej uresničiti to, k čemur so tudi oni stremeli – povezali vse tri umetniške zvrsti v eno doživetje, v enem prostoru," pove kustosinja.

Med več kot 300 deli napovedovalcev nove dobe je bila tudi slika predstavnika starejše generacije, od katere so se sicer mladi umetniki odmikali, a Rihard Jakopič je bilo preveliko ime, da ga ne bi odprtih rok in hvaležno sprejeli za svojega pokrovitelja, predvsem pa je imel posluh za njihovo revolucionarno naravnano pot. Razstavil je eno sliko (Pod oknom), da s tem pokaže zadovoljstvo z mladim pokretom, je Jakopičevo vlogo na razstavi opisal Podbevšek.

Z očakom slovenskega slikarstva se je Podbevšek dobro poznal, prav tako Jakac, ki mu je bil Jakopič prvi pravi slikarski mentor. Jakopič je mladega Jakca usmerjal na prvih korakih umetniške poti, ki se je ne glede na kratkotrajno stopnjo svoje izstopajoče modernosti, kot v razstavnem katalogu zapiše Milček Komelj, od razstavljavcev s prve novomeške umetnostne razstave tudi z vsem nadaljnjim delom edini uvrstil med osrednje prvake naše slikarske umetnosti.

V nasprotju z Jakopičem vsi niso imeli posluha za nov piš, ki ga je prinašala novomeška pomlad. "Gibanje ni bilo sprejeto z navdušenjem. Tudi Jakopiču so očitali, da je podprl mlade, ki niso slikali v njihovi maniri. Medtem ko so kritiki v Novem mestu precej dobro sprejeli razstavo, se je v Ljubljani razvnela kar burna kritika. Vse skupaj ni bilo več tako pozitivno sprejeto," pove Jasna Kocuvan Štukelj.

Nasprotniki, med katerimi je bil denimo Ivan Tavčar, ki razstave sploh ni videl, niso imeli posluha za takšno umetniško prevratništvo, saj jim je moderna umetnost sama po sebi predstavljala ekvivalent za boljševizem. "Sodbe so bile deljene, vendar prelom je bil narejen in pot pripravljena," je Jakac pozneje pripovedoval na predavanjih, o tem pa pisal tudi v avtobiografskih zapisih. Praznično dogajanje v svojih spominskih zapisih opisujeta Jakopič in Vidmar, Jarc je že konec 20. let napisal generacijski roman Novo mesto. In tudi Slavko Grum, navdihnjen ob Jakčevih slikah, naj bi načrtoval roman o Novem mestu.

Pokrajinske razstave so se začele pojavljati tudi v drugih mestih, zmagoslavje neizprosnega boja, ki so ga mladi umetniki napovedali starim tradicijam, pa je navdihnilo tudi druge umetnike. "Novomeška pomlad velja za začetek slovenske zgodovinske avantgarde. Seveda se je ta pogled oblikoval pozneje, pa vendar velja vse to gibanje od Podbevškovih predvojnih delovanj do razstave leta 1920 za začetek slovenske avantgarde. Zares je imelo velik pomen na razvoj naprej," pove avtorica razstave.

"Pisalo se je o novi umetnosti, ki je v primeri z njo vse, kar je bilo prej, le stara šara," je o Umetniških dneh, kot so sprva poimenovali septembrske prireditve v Novem mestu, tistega leta pisal Preporod. Na področju likovne umetnosti je Dolenjska s poznejšimi postavitvami v Ljubljani in odmevom v griških krogih obveljala za prvo od glavnih izhodišč slovenskega ekspresionizma (ta je bil sicer prvič predstavljen nekaj mesecev prej na XVII. umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu), novomeški kulturni fenomen pa se je, kot v razstavnem katalogu zapiše Komelj, "v slovenski kulturni zavesti do danes že nepremakljivo učvrstil kot zgodovinsko prelomen smerokaz, ki je "cesto slovenski umetnosti" resnično začrtal tudi za naprej".

A kljub velikemu pomenu novomeške razstave in sledečih si postavitev se, kot še opozori Komelj, novomeško dogajanje septembra leta 1920 v našo kulturno zavest ni toliko zasidralo zaradi same slikarske razstave "kolikor zaradi še vznemirljivejših spremnih prireditev in na njih daleč najbolj izstopajočega avantgardista Podbevška."

Kot rečeno, je poimenovanje novomeška pomlad dobilo več kot 50 let pozneje. Sami akterji so dogodke poimenovali ločeno in v tem pogledu ideje enotnosti , h kateri so stremeli v manifestaciji, niso uresničili. Šele leta 1974 je nato Marjan Mušič z naslovom svoje monografije začrtal poimenovanje, ki se je kot samo avantgardno gibanje močno zasidralo v novomeško in slovensko zavest. Navsezadnje se enakega poimenovanja oprime ob vzniku nenadnih plodovitih in svežih ustvarjanj na drugih umetniških področij, kot je bilo v zadnjih letih filmsko.