Javno naročilo so na ministrstvu za okolje objavili pred dobrim tednom, rok za prijavo pa je 16. november, ko bodo tudi začeli odpirati ponudbe. Z izbranimi izvajalci se bodo koncesije sklenile za obdobje sedmih let na vseh osmih območjih, razdeljenih glede na porečja večjih rek. Novost letošnjega razpisa pa je tudi deveti sklop, ki zajema čiščenje vodotokov v izrednih primerih po vsej državi.

Vsa območja naj bi tako svojega koncesionarja dobila do konca letošnjega leta oziroma še pred iztekom obstoječih koncesijskih pogodb, tudi tiste najspornejše na Savinji, ki jo na ministrstvu že od zaključka zadnjega razpisa leta 2013 podaljšujejo z aneksi, čeprav veljavni predpisi to možnost predvidevajo le v izjemnih primerih.

Celotno razpisno obdobje rešeno z vprašljivimi aneksi
Dodatna težava na Savinji je, da na prejšnjem razpisu sploh ni bil izbran novi koncesionar, temveč se je izvajalec določal z aneksi, kar je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Skupno so na ministrstvu za območje Savinje sklenili kar 22 aneksov, od tega 18 s propadlim nekdanjim koncesionarjem družbo Nivo, d. d., štiri anekse pa z družbo Hidrotehnik, ki ima za podizvajalca družbo Nivo EKO, sicer hčerinsko podjetje propadlega Nivoja, d. d., in nesojenega koncesionarja za Savinjo.

Na zadnjem razpisu leta 2013 so bili na vseh območjih za koncesionarje izbrane družbe, ki so to dejavnost opravljale že prej, a z pravno vprašljivimi pogodbami. Do večjega zapleta pa je prišlo prav na Savinji, kjer so na ministrstvu sprva izbrali družbo Nivo EKO, a je protikandidat, družba VGP Kranj vložil revizijo. Državna revizijska komisija je ugotovila, da so pri Nivo EKO oddali nepopolno ponudbo in zadevo vrnila v ponovno odločanje.

Trmasto vztrajanje pri svojem izbrancu
Tudi drugič je ministrstvo najbolj prepričala ponudba družbe Nivo EKO, a je revizijska komisija spet opozorila ministrstvo, da ponudba družbe Nivo EKO ni popolna. V tretje so takrat na ministrstvu sprejeli odločitev, da sta obe ponudbi nepopolni, a znova prejeli zaušnico revizijske komisije. Šele v četrto so na ministrstvu sprejeli dokončno odločitev, ki je vzdržala revizijo in po kateri ni bil za Savinjo izbran noben koncesionar.

A družba Nivo EKO je kljub temu aktivno izvajala urejanje porečja Savinje. Sprva kot koncesionar družbe Nivo, d. d., s katero so na ministrstvu preprosto sklepali vedno nove anekse. Vprašljiva pa je bila tudi gospodarnost takega ravnanja, saj je družba Nivo, d. d., takrat že v stečaju, dela preprosto predala 100-odstotnemu podizvajalcu – družbi Nivo EKO, zgolj za to predajo pa si je obračunala 6 odstotkov provizije.

"Bogatili smo stečajno maso"
Praksa je bila vprašljiva tudi z vidika predpisov, ki podizvajalce pri izvajanju koncesij omejujejo po obsegu, a slovenjgraško sodišče v stečajnem postopku ni bilo takega mnenja in je podpisovanje aneksov dopuščalo. Velja pa ob tem omeniti, da je slovenjgraško sodišče za družbo Nivo, d. d., postalo pristojno, šele ko je družba sedež preselila v Slovenj Gradec, in sicer le nekaj mesecev pred stečajem. Ob tem pa lahko spomnimo tudi, da se ta praksa ni zdela sporna niti zaposlenim na direkciji za vode, od koder smo prejeli odgovor, da se na tak način "bogati stečajna masa, namenjena poplačilu upnikov". Kljub tej bogatitvi, skupna vrednost aneksov je bila več kot 4 milijone evrov, pa v stečajni masi Nivoja na koncu ni ostalo dovolj za poplačilo navadnih upnikov.

Po stečaju Nivoja, d. d., je ministrstvo s pozivom izbralo začasnega koncesionarja – družbo Hidrotehnik, ki pa je ministrstvu kmalu oddal vlogo za potrditev podizvajalca. Tako je dela na Savinji kot podizvajalec znova prevzela družba Nivo EKO, sicer v 25-odstotnem deležu skupne vrednosti celotnih del, kar je še vedno več, kot dopušča veljavna uredba. Tudi ta odločitev je šla na državno revizijsko komisijo, saj po mnenju druge družbe, ki je izkazala interes za začasno koncesijo, ministrstvo sploh ni preverjalo, ali ponudnik izpolnjuje pogoje za začasno izvajanje teh del.

Zaradi nepravilnosti izbranca ob 6,3 milijone EU-sredstev
Sicer pa so na ministrstvu zaradi družbe Nivo EKO imeli glavobole tudi pri projektu poplavne zaščite na območju Savinje, kjer so pri družbi, ki je bila takrat tudi v finančnih težavah, zaradi gradnje brez dovoljenj, neprimernega nadzora nad gradnjo, neustreznim navajanjem stroškov in nekaterih drugih nepravilnosti, ogrozili črpanje evropskih sredstev. Na koncu je projekt prejel za 6,3 milijona evrov finančnih korekcij, a kot so nam takrat pojasnili pri službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, te korekcije ne pomenijo izgube evropskih sredstev: "Slovenija sredstev ni izgubila in jih torej ni vračala, temveč jih je usmerila v sofinanciranje drugih projektov s področja okolja. V praksi to pomeni, da je bil zahtevek za povračilo sredstev iz bruseljske blagajne nižji za višino omenjenega finančnega popravka. Na projektu pa ga je pokril proračun Republike Slovenije," oziroma povedano krajše: Slovenija sredstev ni izgubila, zgolj prejela jih ni.