Geert Wilders ni izgubil teh volitev. Dobil je štiri poslanske sedeže več kot na volitvah pred petimi leti. V vmesnem času je izgubil tri poslance, tako da bo v novem sklicu imel kar 7 poslanskih sedežev več kot doslej. Nizozemski volivci so se izkazali za predvidljive, a tega pred volitvami nismo mogli vedeti. Verjetno bi se ob drugačnem razpletu in krepkejši podpori njegovim svobodnjakom spraševali, zakaj nihče ni prepoznal tiste druge, morda bi kdo našel tako besedno zvezo, »prave Nizozemske«. Zdaj je »prava Nizozemska« ostala tista, ki jo poznamo iz siceršnjega pripovedovanja. Kavarnice, rdeče četrti, siri, tulipani, mlini na veter, na tisoče koles, naslonjenih ob ograde kanalov ter kamere na vsakem metru avtocest.

Wildersova moč je bila in ostaja moč usmerjanja javne razprave, podobno velja za populistične politike drugje po Evropi. In tu Wilders zmaguje že nekaj let. Z vsakimi volitvami, ko se njegova stranka, ki nima ne programa ne drugih (razen Wildersa) širše znanih politikov, uvrsti v parlament, dobimo o tem nov dokaz.

Mark Rutte ni izgubil teh volitev. Čeprav je izgubil kar nekaj poslanskih sedežev v parlamentu, se je na koncu prešerno smejal. Drugje po Evropski uniji ga vidijo kot zmagovalca. Doma ga nekateri označujejo kot nujno zlo v boju proti Wildersu. Nekakšen najmanjši skupni imenovalec, ki bi mu radi nadeli krono prvaka v boju proti desničarskim skrajnežem. A Rutte ni nikakršen biser, z Wildersom je sodeloval po prejšnjih volitvah. Pragmatik. Vmes je Wilders s svojimi stališči stopal še korak dlje v skrajnost, Rutte pa je prav tako kot Wilders poosebil stranko in poenostavil volilni obračun v boj dobrega proti zlu.

Nizozemska ni primer za druge volitve. Skoraj zagotovo se lahko tamkajšnje »proevropske stranke« zahvalijo kaosu v Londonu po odločitvi za brexit in zmedi v Washingtonu pod Trumpom, ki dajeta smisel svarilom pred populisti. A govoriti o trendu, potem ko so avstrijski volivci storili en korak in nizozemski drugega, je nesmiselno. Gre za popolnoma različne države, drugačne razmere, konec koncev, kar je ključno, za druge volivce. Za nasprotnike ali tekmece populistov tako te volitve ne prinašajo nič več od rahlega olajšanja, zavedajoč se, da nizozemski volivci niso in ne bodo odločali v Franciji, Nemčiji ali kje drugje.

Francija je trenutno najbolj izpostavljena. Zmaga Marine Le Pen v prvem krogu tako rekoč ni vprašljiva. Dvokrožni volilni sistem v Franciji je doslej redno in skoraj vedno prinesel poenotenje sredinskih strank proti kandidatom Nacionalne fronte. Volivci so tako raje izbirali ali socialiste ali republikance ali koga tretjega. Izkušnje torej dajejo vtis, da ni vprašljiv krepak poraz Le Penove v drugem krogu. A nihče tega ne trdi, ker nihče ne more vedeti, kako se bodo ljudje odločali, ko bodo v tistem posebnem prostoru sami s pisalom v roki. Morda bo prevladala logika, ah, zakaj pa ne …

Podobno kot Rutteju na Nizozemskem poosebljanje alternative Le Penovi v Franciji uspeva še trenutnemu favoritu za predsednika, nekdaj socialistu, zdaj neodvisnemu Emmanuelu Macronu. A tu gre le za predsedniške volitve. Za razliko, Francois Fillon, ki je izgubil veliko podpore v javnosti po razkritju domnevnih nepravilnosti pri financiranju (ne)dela soproge, na podlagi lastne podobe in brez izpostavitve stranke, ki mu stoji ob strani, verjetno nima možnosti za uvrstitev v drugi krog predsedniških volitev.

Zmage populistov za Evropsko unijo navadno pomenijo (ali pa so razumljene kot) nevarnost. Če bi Wildersu uspel trumpovski preskok, potem bi verjetno nekateri že brisali prve črke besede Unija. In to nas pripelje do paradoksa. To, da Wildersu trumpovsko presenečenje ni uspelo, ne pomeni, da je Evropska Unija kaj manj ogrožena in da je njena prihodnost kaj bolj jasna. Prav tako to ne pomeni, da tudi Le Penovi ne bo uspelo. Ali da ne bo uspelo komu tretjemu. Morda ne letos, morda šele drugo leto. Ali čez nekaj let.

Tisti, ki preglasno slavijo zmago proti populizmu, pozabljajo, da ena lastovka ne prinese pomladi. In da morda (ob brexitu ali Trumpu) celo velja tista krilatica, da lahko populistu uspe le enkrat, medtem ko mora sredinskim strankam uspeti na vsakih volitvah.