To so digitalna občinstva, umetna inteligenca pri pripravi programov, novi formati, informacijsko-tehnološki giganti FANG (Facebook, Amazon, Netflix, Google), mlada občinstva in javni RTV-servisi, radio v povezanih vozilih, ekonomski učinek javnih radiotelevizijskih organizacij na družbo, linearno poslušanje in gledanje v primeri s poslušanjem na zahtevo, virtualna resničnost …

Kdor je morda spremljal nekaj zadnjih razprav na programskem svetu RTV Slovenija, lahko ugotovi, da niti ene izmed teh tem ni bilo na dnevnem redu, še več, niti omenjena ni bila, pa ne le na zadnjih sejah, v zadnjih letih ne.

Ob tako rekoč popolni odsotnosti ključnih razvojnih tem so redna tema razpisi, imenovanja, razrešitve, ukinitve, pravna mnenja, sodni spori. In še eno lastnost imajo te razprave, osupljivo nizko raven komuniciranja, po mojem mnenju najnižjo v zadnjih petnajstih letih, odkar v različnih vlogah spremljam seje programskega sveta. "Totalna smešnica", "vrtec", "sovražnost", "politizacija", to je samo del besednjaka, ki se zvrsti na eni sami seji, ki "požira čas za neumnosti" in ki jo mimogrede zaznamuje še protestni odhod s seje, vse to na vrhovnem organu upravljanja RTV Slovenija, ki med drugim na primer imenuje generalnega direktorja.

To se dogaja v obdobju, ko novinarji stavkajo, vodstvo RTV Slovenija pa se z novinarskim sindikatom pogaja o stavkovnih zahtevah. Na prvem mestu je zagotavljanje novinarske in uredniške avtonomije.

Pred dnevi me je novinar tiskanega medija vprašal, ali taka "kaos in destrukcija" morda komu ustrezata. Upam, da ne, bojim se pa, da je tako. Komu potem ni do javnega interesa, katerega izpolnjevanje je naloženo RTV Slovenija? In to seveda še zdaleč ni samo informativni program TV Slovenija, ki je za politiko pravzaprav edini kamen spotike. Tistim, ki ne prenesejo kritične obravnave? Tistim, ki bi vsak objavljen stavek uravnotežili na levo oziroma na desno? Tistim, ki bi uravnovešali RTV samo po lastnih merilih?

RTV pa se medtem že leta duši v finančno-kadrovskem primežu, saj največji vir prihodka, RTV-prispevek, ostaja nespremenjen, finančna bremena, ki pritiskajo na zavod, se iz leta v leto povečujejo, uvrščenost v togi sistem javnih uslužbencev zelo omejuje prožnost vodenja, notranje racionalizacije pa zadoščajo le za to, da javni zavod za skrajno silo še drži glavo nad vodo.

V zadnjih petnajstih letih sta se medijska krajina in medijska industrija vrtoglavo spreminjali, zakonodajalcu pa kljub poskusom ni uspelo posodobiti pravnega okvirja ‒ medijske zakonodaje ‒ niti za ped. V globaliziranem medijskem okolju in ob hitrem spreminjanju uporabe medijskih vsebin se mora RTV razvijati, zakonodaja in financiranje pa sta še kar enaka. Javnost od RTV upravičeno pričakuje novosti, razvoj, kakovost, visoke standarde, ustanovitelj dosledno zahteva, da izpolnjuje obveznosti, nedosleden pa je pri izpolnjevanju svojih, tako glede zakonodaje kot glede financiranja.

Med epidemijo, v najzahtevnejšem obdobju zaprte družbe, nam je javnost empirično dokazljivo izkazala visoko zaupanje, takrat so nas poslušalci, gledalci, bralci najbolj potrebovali. To je bil eden nazornih dokazov, kako zelo pomemben je javni RTV. A smo od predstavnikov ustanovitelja, vladajoče koalicije, dobivali same kritike in obtožbe.

Ob vsem tem bi bilo iluzorno pričakovati, da bo RTV Slovenija danes v dobrem stanju. Ne zatiskajmo si oči, v zelo slabem stanju je.

In potem z novo vlado pride novela zakona o RTV, ki je sicer star 17 let. In zažene se vik in krik, skoraj vse pa obvisi na izrazu "depolitizacija" javne radiotelevizije, seveda ob premici levo - desno, saj je to takoj postala izrazito strankarska politična debata. Če zagovarjamo javni interes, za katerega mora skrbeti javna radiotelevizija, moramo predvsem dlje od strankarskega razmišljanja, da bi lahko ugotovili, zakaj bi bila "strankarska depolitizacija" boljša za RTV.

Poglejmo vsebinsko. Je po vseh opisanih težavah RTV Slovenija zdaj res največja težava predlog, po katerem bi se političnim strankam z zakonom odvzelo ali pa omejilo možnost, da neposredno imenujejo člane organov upravljanja oz. imajo pri tem ključno besedo? Ali pa je bolje, da ima pri upravljanju RTV Slovenija še naprej glavno besedo strankarska politika? Po mojem mnenju ni.

Težko razumljiva, a čisto običajna situacija v sedanjem načinu upravljanja naše medijske hiše je namreč, da izrazito strankarsko opredeljeni ljudje najresneje razpravljajo o novinarski nepristranskosti oz. politični pristranskosti prispevkov in oddaj. Najodločneje razpravljajo o tem, ne glede na svoje poznavanje profesije, produkcije, medija in svoj morebitni strokovni deficit. Nadzor vodstvenih organov RTV tako pogosto pristane na ravni spremljanja nogometne tekme, ravni navijaštva, samo da zmagajo "naši". To ne vodi k večji strokovnosti in izboljšanju profesionalnih standardov vsebin javnega radia, televizije in multimedijskega centra, nasprotno, znižuje jih. Organi upravljanja pa izgubljajo kredibilnost tudi takrat, ko gre morda res za neupoštevanje meril, pristranskost, zdrse ali neprofesionalnost v naših programih.

Tako moramo verjeti, da vrhovni organ programskega upravljanja dela v korist širše, ne-le-moje javnosti, tudi ko naredi škandal iz običajnega programskega zdrsa, če se ta ne sklada s prepričanjem politično zastopane večine v svetu. Kako je mogoče, da se najhujše kritike na račun dela RTV v programskem svetu po pravilu vedno skladajo s cilji strank, iz katerih prihajajo kritiki?

Strinjam se, da je upravljanje RTV treba depolitizirati, pomislek, da to počne politika, je na prvi pogled popolnoma na mestu, ker temelji na predpostavki: če to dela politika, je lahko samo politično. Jasno. Zakone potrjuje politika, velikokrat jih, žal, sicer tudi piše. Ampak največja težava je, da ta predpostavka temelji na prepričanju, da je politično nujno tudi strankarsko, ali levo ali desno, ali "naše" ali pa "njihovo". Druga merila kot da ne obstajajo.

Pa ni tako težko ugotoviti, kaj javni RTV zares potrebuje. Tako kot potrebuje najboljše, usposobljene, strokovne novinarje, tonske mojstre, urednike, snemalce, direktorje, potrebuje tudi najbolj kompetentne kadre v organih upravljanja. Potrebuje nekaj, kar imenujem »profesionalizacija« na vseh ravneh, tudi v odnosu ustanovitelja do RTV. S tem mislim približevanje (kolikor je to le mogoče) stroki, ki mora v RTV dobiti glavno besedo, stroki, ki jo bo v resnici vodil predvsem javni interes, interes javnega medija in njegov razvoj v dobro javnosti. Pa ne le tiste, ki je volila »mojo« stranko.

Ali bi se samo s tem, da bi bili v novi svet RTV imenovani predstavniki civilne družbe, upravljanje depolitiziralo? Ne oz. ne nujno. Predlog te zakonske spremembe razumem kot poskus v tej smeri, brez vnaprejšnje gotovosti, da se bo to tudi res zgodilo. Če to za politiko pomeni le nekoliko daljši ovinek na poti v RTV, to ne bo prineslo rešitve. Ključno vodilo bi moral biti javni medijski servis, ne politična podpora kandidatom, prav tako ne strankarski ali kapitalski interesi.

Zato toliko bolj poudarjam, da je rešitev samo usmeritev k strokovnosti, k izbiri najsposobnejših ljudi, poznavalcev medijev, izkušenih na področjih, ki so pomembna za delovanje javnega RTV. Tu sito nikoli ne bo dovolj dobro; koga in kako izbrati? Tudi ta novela selekciji namenja premalo pozornosti. Ob tem je treba vzpostaviti jasen sistem odgovornosti vsakega člana v organih upravljanja, transparentne postopke imenovanja in tudi odpoklica. Politična odgovornost je premalo, če želimo zgraditi kompetenten in sodoben sistem upravljanja v korist javnega medija, v korist javnosti.

Zavedati se je treba, da izvajanje javnega interesa na medijskem področju ni samoumevno, da je od tega odvisno, s kakšnimi medijskimi vsebinami se bomo oz. nas bodo hranili, če bodo glavni producenti teh vsebin tako ali drugače obvladovani mediji, javnih pa ne bo ali bodo životarili.

Od nove vlade pričakujem drugačen odnos do javne radiotelevizije Slovenije, ne mačehovskega, kot smo ga doživljali zadnji dve leti, ko je bilo najpogostejše sporočilo vladajočih, da RTV pravzaprav skoraj ne potrebujemo več. Pričakujem pa tudi odgovoren odnos, če si dejansko želi podpreti in izboljšati RTV Slovenija.

Ne znam si predstavljati, kakšne bi bile naše družbe brez dobrih javnih medijev. Morda kvečjemu velikanska družbena omrežja, ki bi jih upravljali svetovni tehnološki giganti. Njihovi algoritmi se ne ozirajo na raven slovenskega jezika, za slovensko glasbo, kulturo, identiteto jim ni mar, niti ne za to, kakšne napake dela slovenska oblast.

Da, obstaja izjemno pomemben javni interes na področju informiranja, kulture, izobraževanja in vzgoje, razvedrila. In če kdo, ga v Sloveniji zagotovo izpolnjuje RTV Slovenija, v marsičem odlično, a marsikje tudi z napakami ter z veliko napora in s težavami. Tako je tudi zaradi neučinkovitega in zastarelega sistema upravljanja, ki ga določa sedanja zakonodaja.

Skupni interes bi moral biti močan javni medijski sistem, s sodobnim načinom upravljanja, ki bi pomanjkljivosti preprečeval, ne pa generiral ali povečeval. V tem trenutku je videti natanko tako. Želim si verjeti, da so trenutni predlogi dobro pretehtani, tako pretehtani, da bi prenesli tudi javno razpravo, ki je ni, pa bi bilo prav, da je. Predvsem pa, da se zakonodajalec zaveda morebitnih negativnih učinkov na že tako zdelani RTV Slovenija, pa tudi učinkov na vsebine, ki jih ta prinaša javnosti.

Radioteleviziji Slovenija je treba omogočiti agilno vodenje, prilagodljivost in razvoj, ne pa jo utrujati z neskončnimi 'upravljalskimi' debatami z minimalnim učinkom, z nepremišljenimi ukrepi, s prerekanjem levo - desno in z zimzelenim uravnoteževanjem po politični liniji. Potem bo laže upravljati in odpravljati tudi odklone od profesionalnih standardov v naši hiši.

In potem se bo z organi upravljanja morda končno razpravljalo o digitalnih občinstvih, novih formatih, uporabi umetne inteligence, učinkovitem nagovarjanju mladih občinstev …