Vzrok za vnovičen dvig interesa za dilemo "okrog Borisa" je bil nastop londonskega župana v BBC-jevi nedeljski politični oddaji (Andew Marr Show je zaradi bolezni naslovnega voditelja moderiral Eddie Mair). Četrturni intervju je bil v resnici najava ali povabilo k ogledu televizijskega portreta ta čas najbolj priljubljenega britanskega politika, ki ga je BBC nato predstavil v ponedeljek zvečer. A še pred premiero enournega dokumentarca avtorja in moderatorja Michaela Cockerella z naslovom Boris Johnson: The Irresisatible Rise (Neustavljiv vzpon) je Mair v karizmatičnega 49-letnega politika vrtal približno tako: "Ko vas sprašujemo po tem, ali želite postati prihodnji predsednik britanske vlade, se vselej izmikate, ne želite odgovoriti; zakaj ne, kje je težava, kaj vas zadržuje pri priznanju, da bi hoteli zasesti ta položaj, ko pa vsi vemo, da drugače niti ne more biti?"

V odgovor je Johnson izvil kompleksno govorniško klobaso, ki - vnovič - ni bila ne tič ne miš. Je pa bila v Johsonovem slogu dopadljiva, všečna, mestoma humorna.

Boris Johnson je v svoji novinarski in nato politični karieri vsaj trikrat surovo nasedel - vzrok so bile njegove laži, ki jih je javnost sprva razumela kot resen greh, pozneje pa je političnemu kameleonu pod razmršeno svetlo pričesko vse te nerodnosti uspelo pretvoriti v dragocene politične točke.

Kot novinar začetnik v uredništvu Timesa - to je bilo sredi osemdesetih let preteklega stoletja - si je kar izmislil citat oziroma v besedilo o kralju Edvardu II. dodal izmišljotino in zato ostal brez službe. Kmalu zatem je Johnson postal novinar in nato bruseljski dopisnik časnika Daily Telegraph (1989-1994). Številni trdijo, da je s svojimi senzacionalističnimi zgodbami izdatno utrdil britanski evroskepticizem.

Kot urednik pri Telegraphu je leta 1995 svojemu prijatelju, sošolcu iz elitne gimnazije Eton in obsojencu zaradi finančnih prevar Daruiusu Guppyju v telefonskem pogovoru obljubil, da mu bo priskrbel domač naslov novinarja tabloida News Of The World, zato da bi se mu ta maščeval, in to s fizičnim napadom, pri čemer so bili v posnetem dialogu omenjeni tudi zlomljena rebra in buške na reporterjevi glavi. Nekaj poznejših javnih zagovorov prav tega očitka je Johnsonovemu statusu zelo znanega pikrega kolumnista vse bolj dodajalo tudi pridih zvezdništva. Temu je - ironično - pripomogel tudi večkratni Johnsonov nastop v televizijskem satiričnem debatnem krožku Have I Got News For You, ki navadno prav tovrstne premetence, delujoče na britanskem medijskem ali političnem prizorišču, brezmilostno okrca.

Kmalu nato je vpadljivi, krepak plavolasec Boris Johnson strumno zakorakal na politično prizorišče, a je novembra 2004 dočakal novo zasluženo javno klofuto, ko je tedanjemu predsedniku britanskih konservativcev Michaelu Howardu lažno zatrjeval, da nima spolnega razmerja z eno izmed svojih tajnic. Le nekaj tednov pozneje je dama sporočila, da je na poti njun nezakonski otrok.

Prav v tistem času ga je na lestvici konservativnih mladincev suvereno prehitel David Cameron, sedanji britanski premier in nekoč že Borisov politični rival - to je bilo v času študija (zgodovine in književnosti) na Oxfordu, kjer je bil edini zvezdnik med vodjami študentske organizacije Johnson, in ne Cameron. Johnson se je, mimogrede, na položaj pririnil tako, da je med volitvami iz vrst študentov konservativcev prestopil med socialiste in potem kot zmagovalec takoj nazaj!

Conrad Blake, protislovni kanadsko-britanski medijski magnat, tudi že zaprt zaradi prevar, je svojega nekdanjega pionirja označil za "zvitega lisjaka z obrazom plišastega medvedka" in moža, ki mu, ko sporoča, kakšni so njegovi politični apetiti, ne zaupa.

Najsi bo v New Yorku rojeni Boris Johonson, ki ima angleške, francoske, turške, ruske in judovske prednike, še tako zabaven in priljubljen, pa je morda najvpadljivejša trditev poudarjena tudi v omenjenem televizijskem filmu, ugotovitev Iana Hislopa, urednika satiričnega štirinajstdnevnika Privat Eye, ki je ugotovil: "Boris Johnson je britanski Berlusconi, le še malo smešnejši je v primerjavi z Italijanom!"

BBC je nekako v dveh zaporednih korakih priljubljenemu londonskemu županu (na tem položaju je od leta 2008, pri čemer so imeli pred njim dolgo tradicijo vladanja prestolnici laburisti) priskrbel novega vetra v njegova povzpetniška jadra.

Prvič. Se vam zdi Boris primeren za mandatarja? "Niti ni pomembno, ali bo to v mestni hiši pri Tower Bridgeu ali pa na Downing Streetu - dokler bo Boris vladal v Londonu, bo vse v redu," je odgovor večine ogovorjenih v zadnjih dneh. Drugič. Zadnji razultati javnomnenjskih anket kažejo, da bi morebitna Johnsonova napoved kandidature za predsednika konservativne stranke prav vse napore in želje laburistov o tem, da bi na splošnih volitvah leta 2015 znova zmagali, preprosto zmlela v prah!

Morda pa bo nekoč še številnim žal, da je tako.