Med najbolj izpostavljenimi razlogi za njeno stališče je lansko poročilo skupine European Humanist Federation, ki je ugotovila, da je nemara največji uspeh skrajnih populističnih gibanj to, da jim je uspelo izrazito krepko vplivati na parlamentarne politike v Evropski uniji. Malmströmova je sicer, ko je govorila o grožnji za varnost, govorila predvsem o Grčiji, Madžarski in Bolgariji. Poročilo na tem vplivnem področju daje bistveno večjo moč desničarjem, saj ugotavlja, da populistična levica na svoj obstoj opominja predvsem pri kreiranju občutljivosti za medijsko poročanje, medtem ko je skrajna desnica veliko uspešnejša pri doseganju zavidljivih volilnih izidov. Med najbolj očitnimi ponazoritvami uspeha omenjajo Svobodnjaško stranko Geerta Wildersa na Nizozemskem.

Varnost. Kot drugo ključno varnostno vprašanje v Bruslju izpostavljajo številne mlade, ki v iskanju … česar koli že … odhajajo v državljansko vojno v Siriji. Takih fantov in deklet je bilo od začetka vojne v Siriji že več kot 2000. To glede na velikost EU-ja sicer ni veliko, a če k temu prištejemo še mrežo, ki skrbi za infrastrukturo, torej nagovarjanje, pot in nato vrnitev, dobimo dobro usklajeno mrežo, ki hodi po robu evropskih zakonov. Džihadski turizem pravijo tovrstnim potem, ki so po priljubljenosti (beseda je uporabljena za izpostavitev absurda) zamenjale bivanje v terorističnih kampih v Pakistanu ali Afganistanu. Pomislite, več sto mladih v EU vidi svojo prihodnost v spopadu z Bašarjem Al Asadu ali proti njemu. Razlogi?

Do evropskih volitev, ki jih nekateri označujejo kot resen preizkus dosega skrajne desnice, najbrž pa tudi skrajne levice, je še nekaj mesecev. Sredinske stranke se v tem obdobju odločajo za svoje vodilne kandidate, pri čemer je še največ neznank pri največji evropski politični skupini, Evropski ljudski stranki, ki ji sicer tudi tokrat na evropski ravni napovedujejo prevlado. Marsikdo si v tem primeru kot osrednjega kandidata želi dolgoletnega luksemburškega premierja, Jean-Clauda Junckerja. Nemška kanclerka Angela Merkel menda ni najbolj navdušena. To pa je za številne države v Evropski uniji pravzaprav izvrstno priporočilo.

Zanimivo je, da se le redki sprašujejo, kako realne so projekcije uspeha skrajnih strank. Edina država, kjer se dejansko kaže povezava med gospodarsko krizo in vzponom skrajnih retorik, je Grčija. Drugje … daleč od tega. Najbolj izpostavljene so tako ali tako države, ki jim še zdaleč ne gre tako slabo. Denimo že prej omenjena Nizozemska, pa Francija ali pa Avstrija. A enačiti Wildersa in le Penovo z nacizmom je brezpredmetno. Oba sicer drug drugega razumeta kot realista, evroskeptika. O vzponu desnice je veliko govora z leve in desne sredine, kar pa je nedvomno tudi delno uporabljeno kot motivacijski dejavnik za podporo sredinskim strankam, za mobilizacijo sredinskih volivcev. Menda so skrajno desne stranke trenutno navzoče v 12 od 28 parlamentov članic Unije. Resna grožnja? Osrednje naloge omejevanja in relativiziranja populističnih razprav ter postavljanja prioritetnega reda politik nimajo skrajneži, ampak sredinska politika. Če se pogovarjamo o kolektivni krivdi katere od manjšinskih etnij za slabe razmere, o sovražnikih iz gozdov ali pa o zlobnem Bruslju, smo v slepi ulici.