Na poligonu nestrpnosti so se znašli zagovorniki in nasprotniki cepljenja. V sami osnovi razlike med njimi ni. Obe skupini sta postavljeni v okolje, nad katerim imata zelo malo vpliva. In ker je v obeh skupinah razmeroma malo znanstvenikov, sta usojeni na tolmačenje znanstvenih dognanj s strani politikov, retorikov, gospodarstvenikov, zagovornikov kapitala … Krivice doživljata obe strani.

Spoznajte Marijo in Janeza. Marija je januarja prebolela covid-19. Ker je bila testirana zgolj s hitrim testom, kar je za njeno osebno zdravnico zadostovalo, da ji je po telefonu diagnosticirala bolezen in predala njeno številko NIJZ-ju, Marija ni bila upravičena do uradnega potrdila s QR-kodo o prebolelosti, ker bi za to potrebovala veljaven PCR-test. Ko se je vpisala na štiri možne čakalne vrste za cepljenje spomladi, ji je doba šestih mesecev preprečevala, da bi se čim hitreje cepila, zato je čakala. Dočakala še spremenjeno strategijo, ki je narekovala cepljenje po osmih mesecih po okužbi. Vmes je stala v vrstah slabo uro po soncu in dežju za opravljanje hitrih testov, da je lahko funkcionirala v družbi. Marija je po šestih mesecih le odšla v cepilni center in tam izvedela, da bo potrebovala dva odmerka cepiva, ker uradno ni prebolevnica. Storila je tako. Le štiri dni po drugem odmerku se je udeležila kulturne prireditve in še enkrat odšla na testiranje – tokrat prvič plačljive.

Janez je od razglasitve epidemije uspešno krepil svoj imunski sistem, naštudiral je delovanje prehranskih dopolnil ter se založil s cinkom, selenom in vitaminom D. Da ne bi prepustil česa naključju, si je kupil še vitamin C. Spremenil je svoj življenjski ritem in se uspešno izogibal množicam. Družil se je zgolj s člani svoje družine in tremi prijatelji. Na daljša potovanja ni niti pomislil, usmeril se je v trgovanje s kriptovalutami, si ustvaril račun na OnlyFans in svoja nestrinjanja z odločitvami v družbi izražal preko štirih izmišljenih profilov na družbenih omrežjih. Osvojil je celo osnove grafičnega oblikovanja, kar mu je prišlo prav pri izdelovanju grafičnih prikazov, ki opozarjajo na nevarnosti omejevanja svobode in cepljenja. Naredil je vse, kar mu je bilo posredno svetovano – čakal je in ob tem ni nikogar ogrožal. Dočakal je, da je še za obisk svoje priljubljene trgovine s športnimi pripomočki potreboval plačljiv hitri test. V njo je poslal znanca.

Fundamentalizem in nihilizem sta treščila en ob drugega. In to je spodbudilo vzpon teorij zarote v iskanju odgovora ključnega vprašanja: ali lahko kdo ustvari smisel o svetu namesto mene? Hrepenimo po srečnem koncu, kjer končamo na strani zmagovalcev – dobrih ljudi. Postavljeni smo v tekmo za zlato vstopnico, za katero se potegujemo ne glede na kolateralno škodo, ki jo o tem ustvarimo.

"Zlahka pozabljamo, da smo le opice z oblačili," je prepričan Jamie Wheal, avtor knjige Recapture the Rapture: Rethinking God, Sex and Death In a World That's Lost Its Mind. Wheal poudari model, kako bi bilo videti življenje na Zemlji, če bi ga uokvirili v 24 ur: moderni človek se pojavil štiri sekunde pred polnočjo, jamske slike sekundo pred polnočjo, medtem ko igra civilizacije traja zgolj delček sekunde.

Pandemija, vojne, revolucije, potresi, suše, poplave, nevihte … Težava vseh katastrof je porazdeljenost, kjer je upoštevan zakon moči. Vedno je nekdo poražen. Preobremenjeni smo s podatki in ker jim ne moremo ubežati, smo jih začeli izkrivljati v svojo korist. Ta stranski proizvod informacijske družbe izpodbija temeljne vrednote in konsenz v družbi. Hkrati živimo v negotovosti, ko je nemogoče napovedati naslednjo krizo ali naslednjo veliko nesrečo.

Vstopili smo v dobo sesutja pomena, kjer eksponentno narašča število ljudi, ki se v anketah odločajo za zadnjo možnost ponujenih odgovorov – “nič od naštetega”. Družbena omrežja ponujajo priročna pojasnila sveta, kjer prav vsak lahko dobi potrditev svojega vidika in ob enem se zmanjšuje pomen tradicionalnih medijev. Vpeti smo v kulturo vplivnežev, v kateri se ti ljudje spravljajo drug na drugega, da bi ustvarili vtis pomembnosti, je ugotavljal Alex Stamos, nekdanji direktor oddelka za varnost pri Facebooku, v pogovoru za New York Magazine: "Zelo dragoceno je imeti sovražnika, da lahko obstajaš na družbenih omrežjih."

Najbolj ogrožena vrlina je postalo zaupanje. Sploh zaupanje v znanost – v vedo, ki je popolno nasprotje življenju, v katerem konzumiramo podatke na zahtevo in kjer je hitra informacija vrednejša od preverjene. Vedno težje se poistovetimo z informacijami, ki nimajo obraza. Tudi zato so kampanje o koristih cepljenja pokleknile pred dezinformacijami. V preteklih dneh se je pojavil pregled razlag, ki bi nastale, če bi se Titanik potapljal danes. In med možnimi razlagami so naslednje:
- Ledena gora ni bila naključno tam, nastavili so nam jo Kitajci!
- Težko je ob nasprotujočih se mnenjih posadke in potnikov vedeti, kaj se v resnici dogaja z nami.
- Kapetan in posadka širijo to lažno novico o nesreči, da nas lahko kontrolirajo kot ovce.
- Lažejo nam, da se ladja potaplja, čeprav vsi vidimo, da se krma dviguje.
- Ne bomo nosili rešilnih jopičev, ker nas utesnjujejo, človeško telo ni za nošnjo rešilnega jopiča.
- Ne bodo nam omejevali svobode gibanja s pošiljanjem v rešilne čolne, to je kršenje ustavne pravice.
- Zakaj bi nas skrbelo, utapljajo se samo starci in neplavalci.
- Preveč pozornosti je posvečeno temu, ladje so se že od pamtiveka tudi potapljale.
- Če popiješ nekaj petroleja, v Atlantiku ne zmrzneš.
- Vsega je kriv radijski stolp na Titaniku in radijska tehnologija. Marconi bi nam jo vsilil v vsak dan, da nas kontrolira.
- Malo smo veslali v rešilnem čolnu, mraz je in neudobno, lahko zdaj gremo nazaj na krov, kot je bilo prej?

Titanik lahko poljubno zamenjujemo z besedami, kot so cepljenje, pandemija, podnebna kriza … Uveljavljanje svojega pogleda na svet je postal najbolj razširjena interesna dejavnost: ne glede na posledice želimo uveljaviti svoj prav.

Nevroznanstveniki so si enotni, da obstaja zunanja resnica, ki je nismo sposobni videti, ker nimamo drugega dostopa do zunanjega sveta kot preko naših čutov. In nikoli ne moremo vedeti, če nas ti ne varajo. Naši čuti si izmišljajo okuse, vonje in podobe, ki jih doživimo. Niso last objektivne resničnosti. Fiziki objektivno resničnost opisujejo kot pojem, kjer stvari obstajajo neodvisno od zavestne zaznave. Skozi zgodovino so se ustvarili konsenzi sobivanja v naravi: če vidimo kačo, gremo stran, če pridemo pred prepad, ne skočimo. Sama perspektiva je redukcija informacij, ki jih prejmemo. Na predmet lahko gledamo iz različnih kotov in iz vsakega bomo prejeli drugačne informacije, iz nobenega pa ne bomo prejeli popolne informacije. Ni vsesplošne informacije in resničnosti ne moremo pripisati ene resnico.

Resnica se začne z opazovanjem, ki je prvi člen v verigi znanosti. Ko vzpostavimo vprašanje, postavimo hipoteze in potem ugotovimo, kako se jih lotiti. Vse to je oteženo v času kampanj žvižgačev proti objektivni resnici. Zgolj tehnologija, ki temelji na znanosti, dosega rezultate. Zaradi nje letimo z letali in pošiljamo rakete v vesolje. Zaradi znanosti obstajajo zdravila, ki zdravijo bolezni. In včasih znanost prelisiči spremenljivko časa. Ko je Albert Einstein zapisal teorijo relativnosti, ni vedel, da ta vsebuje razlago črnih lukenj. Einstein v njo ni verjel več desetletij. Enačba je bila jasna, a on jo je zavračal. Na koncu je bil v zmoti in teorija, ki jo je zapisal, je postala njegov učitelj.

Resnica je v potrošniško naravnani družbi postala subverzija: postala je produkt, s katerim se ustvarja trg, kjer navidezne roke, da bi ga uravnavala, ni. Povpraševanje po njej je večje od ponudbe, zato je cena resnice vedno višja. Spremljamo, kako država zaupa znanosti samo takrat, ko ji ustreza. Ob njenem tolmačenju pa nastaja več različic prikladnih "tolažb" kot samih različic virusa. Razvpiti boksar Mike Tyson je verjetno zadnja referenca za pojmljive citate o življenju, toda ko so ga na vrhuncu kariere vprašali, če ga kdaj skrbijo načrti njegovega velikega rivala Evandra Holyfielda, je odgovoril: "Vsak ima načrt, dokler ne prejme udarca po gobcu."

Laž ima dva obraza – tvojega in mojega. Tudi z njo ohranjamo bližino. Težava nastane, ko namerne laži začnemo vrednotiti. Zmaga in poraz sta vedno rezultat perspektive, kjer sta ospredje in ozadje del celote. Zagovorniki in nasprotniki cepljenja imajo več skupnega, kot bi si želeli priznati – postali smo talci relativizacije znanosti.