Živimo v treh vzporednih svetovih. V prvem so vsi sproščeni in virusa ni. V drugem živijo Vojno svetov, kjer je virus nadomestil vlogo bitij iz vesolja, ki so v aktualizirani radijski igri Herberta Georgea Wellsa pred več kot 80 leti sprožili množično paniko. In v tretjem ... V tretjem ljudje nosijo masko pod nosom.
Ustavimo se pri zadnjem. To je svet, v katerem se Schrödingerjeva mačka grozljivo spogleduje s pandemijo, kar so ugotavljali tudi pri ameriškem nacionalnem inštitutu za zdravje. Okužbe z novim koronavirusom so pogosto asimptomatske ali predsimptomatske. Brez rednega množičnega testiranja celotnih populacij je torej nemogoče vedeti, v kakšnem stanju (prej okužen in s tem verjetno imunski, trenutno okužen ali neokužen) je kdo, ki ga srečamo. Zato je treba ob pomanjkanju širokega testiranja predvideti, da je vsaka medčloveška interakcija priložnost za okužbo druge osebe ali okužbo z njo. Vsi stiki, ki jih imamo, so kot Schrödingerjev maček v žaklju, kjer predvidevamo najslabše, upamo na najboljše in ne vemo, kaj dobimo.
V nepredvidljivem vsakdanjiku gremo čez zadrege prijateljstev. Tehtanja, kateri odnosi so vredni tveganja kazni – naj bo to denarne ali zdravstvene. Ponoči sestavljamo 'soundtracke' minevanja. Ukrepi za zajezitev novega koronavirusa so nas še dodatno prikovali na prenosne telefone. Postali smo odvisni od dopamina. V času, ko naše obraze prekrivajo maske, gledamo pokončne videovodnike, kako si namazati veke in zakriti druge "nepravilnosti". Že čez 15 sekund pa nas na že čaka prizor s sanjskega dopusta, kjer so cene za PCR-test za vrnitev v domovino ugodnejše kot v Evropi. Vplivnež je postal odvetnik industrij v krizi. Čeprav bi vsi radi postali Keanu Reeves v Matrici, so bližje njegovemu liku v Hudičevem advokatu.
Brskamo po spominih in ob gledanju preteklih podob postajamo sami sebi vplivneži. Sanje o uspehu so zapustile ozračje Hollywooda in se preselile v matrico TikToka. Tam zvezdniki poleg drugih vplivnežev na drugih družbenih omrežjih delijo posredno lažno obljubo, da je vsak samo klik stran od tega, da postane prepoznaven in kot oni – le korak stran od predstavljanja sponzorskih vsebin. In filozofija za zatekanjem v virtualni svet je preprosta: kar pride hitro, se lahko še hitreje izgubi. To je nova slava.
Zunaj navideznih resničnosti smo prevzeli filmsko kulturo – življenje kot v filmu in čakanje, kdaj bo žrtev v psihološkem trilerju spoznala svojega princa na belem konju in z njim živela srečno do konca romantične komedije. Pod hipnimi zadovoljstvi je v senci zatekanja v domišljijski svet zavladala diktatura ustrahovanja, zaradi katere je nastala kultura ukrivljenih hrbtenic. Format resničnostnih šovov se je prestavil v resničnost: (video)nadzor v imenu varnosti. Paradoksalno so menjavo lani ulovili v nemškem Big Brotherju, kjer so bili udeleženci izigrani, ko so jim po mesecih življenja v izolaciji ustvarjalci šova povedali, da jih zunaj čaka pandemija.
Iz voajerske družbe nadzornikov smo se spremenili v nadzirane. In začeli bežati v preteklost – spomine. Tam so ostale fantazije – ponovitve in predelave – po lepši prihodnosti. Postali smo oboževalci reciklirane preteklosti, ki nas je spravila v omotično stanje stagnacije.
Najvidnejši primer tega je industrija dogodkov. Industrija, kjer so ostali parkirani koncertni avtobusi. Tudi v Sloveniji. Po vzoru iz tujine so se koncertni izvajalci zatekli k spletnim prenosom, kjer je znova odpovedala postkeynesianska teorija. Še toliko bolj, ker gre že v osnovi za neurejen trg. Vstopnina za spletne koncerte v Sloveniji velja za elektronsko storitev in je obdavčljiva po 22-odstotni stopnji davka na dodano vrednost. Organizator koncerta je dolžan plačati tudi začasno tarifo za sočasni prenos izvajanja avtorsko varovanega glasbenega repertoarja združenju Sazas. Kar v praksi pomeni enajst odstotkov od bruto prihodka, ki jih ustvarijo pri uporabi del iz repertoarja.
Če na spletni koncert gledamo kot na orodje glasbenika (ki je lahko samo izvajalec, in ne nujno tudi avtor), da oglašuje svoje delo, je na takšni pogajalski tržnici njegov vložek vse prej kot naložba. Glasbenik je postal sam sebi strošek, šteje le še dobičkonosnost končnega izdelka. To mu je skupno z drugimi vejami industrije sanj in vplivneži na družbenih omrežjih: tvega, da investira svoj denar v zabavo nevidne, razpršene in anonimne množice, ki jo ureja nevidna roka – algoritem.
Vsaka izbira, ki na novo osveži algoritem, utrdi na vrhu že stare klasike in še dodatno zapira vrata novostim. Algoritemsko kuriranje je po svoje omejujoče: vsak nov prehod skozi že tako priljubljen potisk vas vrne proti varnemu toku. In znajdete se v mrtvem rokavu. Velikih igralcev to ne moti, saj zaradi zasičenosti nostalgije cene padajo. In zasičenja od preteklosti ne more zmanjkati. Če se ustvarjalec ne strinja s politiko, ga platforme lahko preprosto izbrišejo. Reševanje iz oklepov industrije preteklosti je pot k samouničenju. Ustvarjalci lahko postanejo gospodarji lastnih zvočnih imperijev prek platform, kot sta Bandcamp in OnlyFans, toda za ceno neusmiljenega urnika in odmaknjenosti od skupnosti.
Časi se spreminjajo tudi za posrednike. Če so še pred pandemijo v oglaševanje na platformah zlivali na milijone evrov, zdaj preprosto na njih iščejo že zagotovljen uspeh. Tako je zvezdnik TikToka Nathan Evans dobil pogodbo z založbo Polydor Records zaradi uspeha, ki ga je doživela njegova oživitev skladbe Wellerman iz 19. stoletja prejšnjega stoletja. Popularnost je prišla pred talent. In v številkah zmagujejo stroji. Vse dokler bodo povezani, bo občinstvo ostalo izčrpano, zmedeno in ujeto v preteklosti.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje