Ne gre za epidemijo, ne gre za ukrepe, omejitve, gre za to, kaj in kdo smo postali. Ne, niso omejitve tiste, ki so nas spravile do te točke. Le izpljunile so ves zadržani in neizrečeni gnev.

Sprašujem se, ali sploh lahko govorimo o nas, sebi kot o družbi. Ali smo morda le skupek posameznikov, nedotakljivih in izmuzljivih milnih mehurčkov, ki ob nežni sapici drug ob drugem neobremenjeno poplesavajo, že lahen vetrič pa jih v trenutku razprši in naposled – pogubi?

Zadnjo kolumno, avgusta, ko smo že poslušali zlovešče napovedi glede črne epidemične jeseni, sem sklenila z mislijo, da je tokrat v naših rokah orodij za to, da bi bilo drugače, dovolj. Saj jih res imamo, ampak zdi se, da nočemo vedeti in razumeti, čemu so namenjena.

Pa pozabimo v naslednjih vrsticah na osovraženi PCT. Pustimo ob strani pripovedi o razmerah v bolnišnicah, ki jih verjetno večina, ki se ni znašla tam, sprejema že zelo apatično, zamahne z roko, zavije z očmi in vsemogočno pomisli, da gre le za puhlo strašenje. Izpustimo pričevanja tistih, ki so se iz bolezni komaj izvlekli. Predihajmo izmenjujoča se žuganja in trepljanja, vse ukrepe, ki jim verjetno nihče več ne sledi in ki so ob vseh izjemah že sami pravilo. Poglejmo na čas, ki ga živimo, z drugega zornega kota.

Zakaj ne bi vzpostavili PCT-ja, ki bi nas dvignil kot osebnosti, ki bi združil koščke vseobsežnega zloma, ki bi nas nadgradil v empatično, odgovorno in zrelo družbo, nas oživil?

Prezračimo vzdušje.

(Samo)testirajmo se. Ugotovimo, kdo smo, kam gremo, kako ravnamo.

Cepimo se. Z dobro voljo, zdravim razumom, vztrajnostjo, potrpljenjem, strpnostjo.

Prebolimo. Zamere, sovraštvo.

Vzdržujmo razdaljo. Od spletkarjenj, govoric, pritoževanja, izgovorov.

Skrbimo za higieno. Misli, občutij, telesa.

Nadenimo si masko. Takšno, ki bo nagovorila – s sočutjem, solidarnostjo, človečnostjo.