Torej, zakaj javnomnenjske ankete merijo podporo vladi in političnim strankam, v drugi kategoriji pa merijo priljubljenost članov te iste vlade in teh istih strank … Recimo: ministrski predsednik je na lestvici priljubljenih politikov četrti, ministra za kmetijstvo ima na tretjem mestu, podpora vladi in njunima strankama pa je padla. Oziroma, zakaj ankete ne ugotavljajo obratnega, se pravi, priljubljenosti vlade in podpore posameznikom. In še naprej: ali je mogoče, da si priljubljen, ne da bi te podpirali, oziroma, ali je mogoča javnomnenjska podpora brez tega, da bi bil politik priljubljen?

En tak navaden sofizem, celo miselna akrobacija, pa se pokaže v povsem drugačni luči, ko javnomnenjske ankete, ki merijo politični utrip, primerjamo z resničnostnim šovom.

Nič novega ne ugotovimo, če trdimo, da si v Sloveniji priljubljen in deležen podpore samo toliko časa, dokler se ne vključiš v aktivno politiko. Takoj zatem ti podpora in priljubljenost dramatično padeta. Kar je nerodno, ker glavna težnja slovenskih politikov je še vedno biti priljubljen! Da bi jih ljudje podpirali, niti ni bistveno, kar ugotovimo po kratkem preverjanju odstotkov, ki skupaj držijo tako volitve kot javnomnenjske ankete. S tam navedenimi odstotki ugotovimo, da politike in njihov hobi podpira izjemno malo ljudi; še tako nizek odstotek podpore pa politiki spretno enačijo kot odstotek v prid priljubljenosti.

Mokre sanje slovenskega politika so absolutna podpora v kombinaciji z brezpogojno priljubljenostjo. Želijo si biti Josip Broz, na kratko povedano. A ko jim končno uspe s priljubljenostjo, jim usahne podpora, ko pa si uredijo podporo, jim pade priljubljenost.

Nekako pa velja: bolj je država demokratično zavedna in gospodarsko uspešna, bolj politiki težijo k javni podpori in manj jim je mar za anketno priljubljenost. V bolj preprostih družbah, kamor spada tudi Slovenija, pa več damo na priljubljenost. Če priljubljenost enačimo z všečnostjo, podporo pa z dejanji, je zadeva še bolj kristalno jasna.

Trenutno so prvi trije na lestvici priljubljenosti politikov predsednik Pahor, nekdanji evropski komisar Potočnik in kmetijski minister Židan. Prvi je moder, drugi samo je, tretji pa deluje odločno.

In medtem ko ljudem, ki pravzaprav ne delajo nič - nekdanji komisar Potočnik celo deklarirano nič - priljubljenost raste, podpora vladi, ki prav tako ne dela nič in je večinoma sestavljena iz priljubljenih politikov - pa pada. Za razumevanje tega absurda si moramo pomagati z resničnostnimi šovi.

Kot je znano, so resničnostni šovi glede na izkoristek in dodano vrednost najdonosnejša gospodarska dejavnost v Sloveniji. Za vsako kolikor toliko resno industrijo namreč potrebuješ surovine ali vstopne stroške ali kakšno podobno neprijetnost, ki draží proizvod, s katerimi nato konkuriraš na trgu. Resničnostni šovi pa ne poznajo nič takega: služijo telekomunikacijska podjetja, služijo oglaševalci, služijo televizijske postaje, služijo tračarski časopisi, novinarji, snemalci, marketingarji in medijski móguli. In najlepše je to, da dobi industrija resničnostnih šovov vhodno surovino, se pravi tekmovalce, dobesedno zastonj. Resničnostni šovi so najgenialnejši ekonomski perpetuum mobile. Alkimija sodobnega medijskega malíka, ki dela denar dobesedno iz nič. Tekmovalce vodi histerična želja postati slaven; in ta želja se z vsakim resničnostnim šovom v javnosti le še veča in tisoče novih kandidatov pošilja v mesoreznico! Vsem ubogim dušam je skupno pobožno prepričanje, da bodo odslej dobro živeli, ker bodo priljubljeni. Biti priljubljen v današnji družbi pomeni preživeti; s pomočjo sponzorjev, s pomočjo medijev, s pomočjo samopromocije. In na tem mestu se politiki in junaki kmetij in kuhinj in otokov in barov in mojih dragih srečajo. Oboji so življenjsko odvisni od priljubljenosti, če pa bi hoteli biti v svojih stremljenjih kolikor toliko relevantni, bi morali biti življenjsko odvisni od podpore.

Kar pa je najbolj čudno … to za zvezde resničnostnih šovov do neke mere celo velja. Z našo podporo oziroma telefonskimi klici vplivamo na njihovo usodo in delno celo vplivamo na njihovo priljubljenost - čeprav se naš vpliv seveda ne more meriti z vplivom medijev in producentov. Pri politiki pa je razmerje med podporo in priljubljenostjo povsem podrto ... Podpora na parlamentarnih volitvah nima nobene zveze s priljubljenostjo v javnomnenjskih raziskavah. Hočemo povedati, da z manj kot šestimi odstotki podpore stranki si lahko kot politik še vedno na odru za zmagovalce v kategoriji priljubljenih politikov …. Razen seveda pri predsedniku republike, kjer se volilna podpora in javnomnenjska priljubljenost natančno ujemata. Ampak kot smo že omenili: predsednik je moder, tako da to ujemanje ne more biti naključno.

Seveda pa se vladi Mira Cerarja ni treba bati javnomnenjskih anket. Če so te ankete kot drugega najbolj priljubljenega politika izmerile Janeza Potočnika, potem se tudi meritev padca podpore vladi ne zdi preveč verodostojna.