Novinarji, ti nebodigatreba, zadnje čase kar tekmujejo, kdo bo v krajšem času sesul katerega izmed mogočnikov. Rekorderji smo na Slovenskem, saj uničimo ministra, še preden postane minister, Juncker pa se je upiral kar dobra dva tedna. Le da stari dobri Jean-Claude ne bo odstopil. Zakaj pa bi? "Vse je bilo v skladu z zakoni," pravi, potem ko je Luksemburg spremenil v davčno oazo.

Današnji premier Velikega vojvodstva Xavier Bettel je sicer izjavil, da je Luksemburžane sram, ker se v svetovnih medijih pojavljajo kot najbolj priljubljeno davčno izogibališče za osovražene multinacionalke, a ob polni mizi je sram laže prenašati kot ob prazni.

Evropska politika je sicer zardela, ko se je Juncker prenajedel zarečenega kruha, celo naš premier, ki ima tudi težave s tem, ga je okrcal. Težava je seveda v tem, da Juncker ni neposredno izvoljen in napol demokratični postopek izbire je ob očitkih o prikrivanju in korupciji za legitimnost nove Evropske komisije bolj slaba popotnica.

Vendar nas danes zanima nekaj čisto drugega. Če bi Juncker kandidiral na neposrednih evropskih volitvah tudi po razkritju mednarodne skupine raziskovalnih novinarjev o metamorfozi Velikega vojvodstva v davčno oazo, ali zares ne bi imel nobenih možnosti za izvolitev?

V tem primeru si moramo pomagati z načelom, ki vedno znova izvoli nekatere slovenske župane. Poskusimo, tako kot znanstveniki, na laboratorijskih razmerah krajevnih volitev v Sloveniji izluščiti načelo, ki bi lahko delovalo tudi na morebitnih neposrednih evropskih volitvah.

Volivec ima dve možnosti; ali s korupcijo in prikrivanjem omadeževanega kandidata z gnusom zavrne ali pa vseeno pregleda njegovo delo in kariero. In tu se slovenski volivci vedemo izjemno pragmatično: "Če je poskrbel zase, je več možnosti, da bo tudi za nas," je geslo, ki vedno znova izvoli slovenske župane z - milo rečeno - sumljivo upravljavsko prakso. Logika, ki dopušča netransparentno upravljanje javnih sredstev, mešetarjenje z javnim prostorom in domačinsko v upravljanju urbane ali ruralne infrastrukture, je sicer zavržena, a se na Slovenskem ves čas spreminja v prakso. Zakaj zaupamo obdolžencem in obsojencem, zakaj nasedamo spreobrnjencem in zakaj vedno znova verjamemo lažnivcem, je vprašanje za tiste, ki se ukvarjajo z narodovo patologijo … a ostaja dejstvo, da so najbolj opazni in najpomembnejši župani na Slovenskem ves čas v ospredju zanimanja organov pregona. In spet: "Če so znali poskrbeti zase, bodo poskrbeli tudi za mesto in s tem za nas!"

Junckerjeva mogoča neposredna izvolitev bi bila najbrž v skladu s tem načelom. Iz Luksemburga je naredil državico z drugim najvišjim BDP-jem na svetu. Ob tem se Luksemburžanom ni treba potiti v avtomobilskih tovarnah, tako kot Nemcem, ni jim treba garati na poljih, tako kot Francozom, niti jim ni bil dan Mozart, tako kot Avstrijcem. Kar potrebuješ, je nekaj bank, nekaj finančnih ustanov, nekaj spretnih računovodij, očarljivega premierja, ki postane celo vodja evrskega območja, ugodno geografsko lego in precej debelo kožo. Tako dobiš daleč najvišji BDP v Evropi. Velika mednarodna podjetja, ki raje plačujejo manjše davke v Luksemburgu kot večje v državah, v katerih so ustanovljene, tako spretnost pozdravijo z odprtimi rokami in odprtimi računi in - kot pravijo na tržnici: "Vsi služimo, vsi smo srečni!"

Juncker kot komisar je bil pripeljan, da bi iz Evrope naredil Luksemburg. Da bi Evropo spravil na tir, po katerem je vozila od prvih dni Evropske gospodarske skupnosti pa vse do časov pogubnih širitev.

Težava je le v tem, da Junckerju ne more uspeti; ne le zaradi šibkega moralnega kapitala, s katerim začenja svoje predsedovanje komisiji, temveč tudi zaradi geografije. Oaza namreč pomeni majhno zeleno pikico sredi puščave. Če je teh pikic preveč, puščava ni več puščava. Davčnih oaz je lahko samo toliko, kolikor kapitala uspe kapitalskim mešetarjem in krvosesnim mednarodnim podjetjem speljati mimo davščin. Povedati hočemo, da so oaze omejena kapitalistična dobrina in misel, da bi Juncker lahko vodil Evropo po načelu Luksemburga, je seveda otroško naivna. Tako vprašanje, ali jo zna voditi kako drugače, kot je vodil Luksemburg, ostaja neodgovorjeno.

Obstaja pa še ena zanimiva možnost. Po podatkih tako bank kot medijev, ki se ukvarjajo s finančnim področjem, se delež izjemno bogatih ljudi na planetu povečuje. Tako kot se povečuje tudi delež izjemno revnih, a ti v tej zgodbi niso bistveni. Torej: izjemno bogati so v veliki večini postali tako bogati zato, ker si davčno politiko predstavljajo po svoje in ohranjajo svoje bogastvo prav s poslovanjem v davčnih oazah. Davčnih oaz, še posebno odkar jih svetovni regulatorji vsaj načelno preganjajo, pa vedno bolj zmanjkuje. Vedno je dovolj povpraševanja po dobri davčni oazi in v Evropi, odkar Cipru ne gre več dobro, Luksemburžane pa je sram, bi se zagotovo našla niša še za eno. In katera država bolje izpolnjuje vse pogoje za davčno oazo kot Slovenija? Majhna, zelena, na stičišču mednarodnih komunikacij in interesov, primerno podkupljiva, z izobraženo in zaposlitve željno delovno silo, z gradbenimi jamami v prestolnici, ki so idealne za banke iz stekla in jekla, predvsem pa z izjemno dolgo in bogato tradicijo davčnih utaj.

V letu ali dveh bi se kot s čudežno paličico rešili vse naše težave; javni sektor bi v miru spal zimsko spanje, proračunsko luknjo bi zapolnili iz mošnjička za drobiž, javno zdravstvo in šolstvo bi spravili na najvišjo raven, umetnost pa bi se lahko vrnila k ustvarjanju hermetičnih presežkov.

Tako je Miro Cerar, ko je okrcal Jean-Clauda Junckerja, storil veliko politično napako. Pravzaprav bi ga moral vprašati za nasvet!