Redno, živahno, ritmično gibanje celega telesa, ki nas tudi dobro zadiha in prezrači, ima – še zlasti če to počnemo v naravnem okolju – med drugim tudi ugodne psihoterapevtske učinke.

Mnoge psihoterapevtske metode, ki se pogosto uporabljajo, so tako rekoč sestavni del hoje in teka v naravi: od tapkanja – ko tečemo, se tapkamo od stopal gor po celem telesu, dihalnih tehnik in meditacije, vaj čuječnosti, zmanjšanja občutljivosti in predelave z gibanjem oči (EMDR), če naštejemo nekaj njih. Pri tem gre za učinkovito preventivo, da lažje ohranjamo notranji mir, zmanjšujemo strahove, si prisluhnemo in tako spoznavamo samega sebe.

Pred enim mesecem smo v Ljubljani začeli vadbo uvajanja v tek. Pridružil se nam je lahko vsak, ki brez posebnih težav hodi. Začeli smo z zelo kratkimi, od 15-sekundnih do polminutnih odsekov teka z vmesnimi odseki hoje. Zdaj, ko smo v drugem mesecu uvajanja, pa že tečemo do ene minute. Napredujemo počasi z razlogom, pa vendar, lepo napredujemo. Ker je za redno vadbo zelo koristno postavljanje ciljev, sem začetnike spodbudil, da se prijavijo na ljubljanski Tek trojk, ki je dolg dobrih 12 kilometrov. "Norec," si je zagotovo kdo mislil. A nekateri so se res opogumili in se prijavili. Prav vse pa je bilo malce tudi strah. Po le dobrem mesecu uvajanja v tek že na takšno razdaljo?

Po mojih izkušnjah razdalja ni osnovni problem. Bistveno pomembnejše si je pravilno odgovoriti na vprašanje, na kakšen način naj se te razdalje lotimo. Ker je naš glavni cilj prijetna izkušnja, ki nam bo dobra popotnica za nadaljnjo življenjsko tekaško pot, bi bilo res nesmiselno, če bi se takšnega podviga lotili na pamet, po načelu kar bo, pa bo. Z vodeno izmenjavo teka in hoje je namreč za marsikoga, ki je začetnik in je torej gibalno manj utrjen, dosegljiva tudi večja razdalja, in to na prijeten način. Kako se daljše razdalje lotiti? Hoditi začnimo prej, kot bi sicer naše telo to zahtevalo. Kratki vmesni odseki hoje, ki trajajo od pol do dveh minut, nas sproti dovolj obnavljajo, da ohranimo svežino dobre volje in dihalne sproščenosti za živahen tek naprej.

Ko organizatorji tekov po Sloveniji razmišljajo o tem, kako povečati število udeležencev, bi jim svetoval, naj začnejo organizirati tudi take teke, pri katerih hoja med tekom ne bi bila greh. Jaz sem prepričan celo o tem, da je greh, če človek med tekom ne hodi, če bi mu hoja pomagala, da bi lahko nadaljeval z boljšim tekom.

Hoja med tekom je nekaj zelo dobrega, saj z njo tek postane bistveno bolj vključujoč. Ni smiselno, da bi bil tek le za izbrance. Tek naj postane dostopen tako rekoč skoraj vsem, ki lahko brez težav hodijo. Potem pa naj vsak sproti, po svoji volji, izkušnjah in močeh, izbere koliko teka in hoje je zanj tisti dan najbolj primerno.

Želim si, da bi več ljudi prepoznalo, da tek ni bavbav oziroma nekaj, kar je le za norce, ampak da je tek nekaj, kar nam pomaga tudi pri tem, da z njim redno negujemo in pospravljamo naše podstrešje.

Vabim vas, da si pogledate filmček, kako nam je šlo s hojo in tekom na Teku trojk.