Zamislimo si prednike, ki na tisoče let niso vedeli, da zaznava žeje pomeni, da je že prepozno. So si s tem res škodili?

Koliko piti med telesnim naporom?
8. maja je bilo v Ljubljani vroče. Ob 13. uri nas je čakal start teka Wings for life (Krila za življenje). Začeli smo živahno in že kmalu sem iz kilometra v kilometer čutil, da se začenjam pregrevati. Na srečo je bila na petem kilometru že prva okrepčevalnica. Z rokama sem zagrabil dva kozarca vode, a ju nisem spil, zlil sem si ju naravnost po glavi. Vzel sem še enega in z njim naredil enako. Voda me je ohladila in mi obnovila moč za živahen tek. Na vsaki naslednji okrepčevalnici sem spil le po požirek ali dva, vse preostalo sem raje zlil nase. Zakaj nisem te tekočine raje spil?

Vabilo k prehitevanju žeje ni tako staro
V zadnjih stotih letih so bila priporočila o tem, koliko je najbolje piti med maratonom, precej različna. Vse do sredine petdesetih let so maratonci pili po nareku žeje. Konec petdesetih let in do konca šestdesetih let je vladalo prepričanje proti pitju. Menili so, da je nepotrebna obremenitev. Pitje med tekom je veljalo za izraz šibkosti. Sedemdeseta so na to temo prinesla sprostitev, športniki so ponovno začeli piti po nareku žeje.

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pa se je zgodil pomemben preobrat, ki na neki način še vedno traja. Takrat je izsušenost (dehidracija) v splošnem razumevanju postala glavni vzrok za najrazličnejše težave, ki jih ima športnik med telesnim naporom ali po njem. Morda ni naključje, da so ravno v osemdesetih letih začeli vse širše oglaševati športne napitke. Danes je svetovni trg športnih napitkov vreden dobrih 26 milijard dolarjev na leto in raste.

Na čem temelji priporočilo, da moramo med naporom čim več piti?
Na raziskavi, ki sta jo leta 1969 naredila južnoafriška zdravnika Wyndham in Strydom. Članek, v katerem sta objavila opazovanja tekačev, sta naslovila: Nevarnosti nezadostnega uživanja vode med maratonom. Prav ta raziskava je bila ena glavnih, ki je v naslednjih letih spodbujala vnašanje tekočine. Že njen naslov je sporočal, da je nevarno, če pijemo manj.

Je raziskava kljub jasnemu naslovu res to odkrila?
Rezultati so resda pokazali, da so več vode izgubili tisti tekači, ki so imeli v cilju večjo telesno temperaturo. Spregledali pa so eno malenkost, ki ni tako zelo nepomembna. Ravno tekači, ki so izgubili več vode, so bili tudi hitrejši in niso imeli zdravstvenih težav. Imeli so le višjo telesno temperaturo od počasnejših. Presenečenje! Če se pohecamo in podobno površno uganjamo vzročno-posledično povezavo, ki to ni, je bila posledica večje izgube vode boljša uvrstitev. O težavah tekačev, ki jih napoveduje naslov, pa ne duha ne sluha.

Kje je potem tu vzrok in kje posledica?
Ko tečemo hitreje, se bolj naprezamo, naše telo pa se zato bolj ogreva. V primerjavi s počivanjem se med telesnim naporom ustvarjanje telesne toplote poveča za od 10- do 20-krat. Hitrejši tek je tekače torej bolj ogrel, niso pa zaradi tega imeli zdravstvenih težav.

Čezmerni strah pred dehidracijo je lahko nevaren
Zaradi pretiranega strahu pred izsušenostjo, na katero nas že vrsto let zelo močno opozarja industrija športnih napitkov, mnogi športniki pijejo več, kot so žejni. A če v razmeroma kratkem času spijemo preveč tekočine, lahko to nevarno zniža vsebnost natrija v krvi. Na primer, tisti, ki med maratonom popijejo več kot tri litre tekočine s kar 70-odstotno verjetnostjo nezdravo zmanjšajo vsebnost natrija v krvi. Zaradi tega lahko otečejo možgani, kar povzroči utesnitev znotraj lobanje. Temu sledijo motnje v delovanju možganov. Na Bostonskem maratonu so leta 2002 ugotovili, da je imelo dobrih 13 odstotkov tekačev v cilju znižano vsebnost natrija. V cilj so prišli zaradi pretiranega pitja tudi težji kot pred startom. Nekaterih so občutili slabost, glavobol, zmedenost, izgubo energije, zaspanost in utrujenost, nemir in razdražljivost, mišično oslabelost in so lahko bruhali ali imeli krče. V skrajnem primeru se lahko zgodi celo epileptični napad, koma (globoka nezavest) ali celo smrt. Prav na tem maratonu je prišlo celo do smrtnega primera, kjer je sicer zdravo 28-letno dekle v reševalni postaji umrlo zaradi otekanja možganov. Pila je preveč.

Površno razumevanje delovanja našega telesa pri naporu in nespametno ter zaletavo neupoštevanje naravnih telesnih občutkov, kot sta na primer žeja in pregrevanje telesa, lahko vodi v neslutene težave.

Zapomnimo si, da pregretje telesa ni dehidracija
Ko se močneje naprezamo v vročem in po možnosti še v vlažnem okolju, se učinkovitost našega ohlajanja s potenjem zelo zmanjša. Takrat nam telesna temperatura narašča, in če se brezglavo silimo v napor, lahko prekoračimo zdrave meje naše telesne temperature in lahko doživimo vročinski udar. Tega ne bomo preprečili z nalivanjem s pijačo, veliko bolje se je polivati z vodo, in če to ni dovolj uspešno, s prekinitvijo napora in ohlajanjem v senci in s hladilnimi obkladki.

Žeja je dražljaj – občutek potrebe po pijači, ki nas spodbudi, da si jo zaželimo. Pojavi se v bistvu zaradi tega, ker nam vsebnost natrija v krvi začne naraščati. Več vode kot izgubimo, bolj močno si je želimo, in dokler te potrebe ne zadovoljimo, se ne počutimo prav dobro. In če smo zdravi, to zelo dobro čutimo in ob prvi priložnosti, ko le lahko, užijemo dragoceni požirek in še nekaj njih.

Tisto vročo pomladno nedeljo sem imel srečo, da sem ob poti poleg okrepčevalnic srečeval tudi prijatelje in pa naključne gledalce, ki so me obdarjali z zame takrat tako zelo dragocenimi plastenkami. Hvaležen sem bil tudi gasilcem, ki so čez cesto nastavili tuše. Od ohlajanja z vodo sem bil popolnoma premočen. Ko pa se mi na določenem odseku poti dlje časa ni uspelo polivati, sem čutil naglo upadanje moči. A na srečo je potem pravočasno spet prišla nova ohladitev.

Hitrost teka sem lahko vzdrževal, vse dokler me pri 35. kilometru ni ujel cilj. Med tekom sem pil le toliko, kot sem bil žejen. Očitno s tem nisem nadomestil vse izgubljene tekočine. A to ni bila težava, ki bi mi škodila. To je bila naravna neškodljiva izsušitev. Ko sem v cilju v miru spil dva do tri decilitra vode, sem bil pomirjen. A čez kakšnih pet minut sem spet začutil željo po vodi in sem jo po občutku zadovoljil. To pitje po nareku žeje se je nadaljevalo še nekaj ur, da sem se spet ustrezno prepojil. Prehitevanje žeje bi pomenilo prehitevanje naravnih procesov mojega telesa.

Ko smo žejni med telesnim naporom in po njem, je torej čas, da pijemo, in ne prej, sploh ne velikih količin pijače v kratkem času. Kajti stopnja izsušitve se zelo lepo ujema s stopnjo občutenja žeje. Pri tem žejo začutimo že pri majhni izsušitvi in z njenim povečevanjem se občutek žeje dodatno povečuje. Vzroke za druge simptome, ki jih v nestrokovnem tisku zelo pogosto navajajo kot osnovne znake izsušitve, kot so glavobol, vrtoglavica, pregrevanje telesa in upad moči, je pogosto treba iskati drugje. Kajti prvi znak za dehidracijo je preprosto žeja, potem se pridruži utrujenost, potem šibkost, omotičnost in vrtoglavica, ki pa se začnejo kazati šele nad 5 odstotkov izgube telesne teže. V vročem pomislimo predvsem na to, ali se pregrevamo, in izboljšajmo svoje ohlajanje. Zračna oblačila, senca in polivanje z vodo so pri tem zelo smiselni. Napor pa zmanjšajmo ali prekinimo, če ugotovimo, da nam nadaljnjega stopnjevanja pregrevanja ne uspeva dovolj dobro preprečiti.

Naši naravni mehanizmi občutkov so se za vse, kar uravnavamo s svojim vedenjem, zelo natančno nastavljali skozi tisoče let razvoja. In res bi bilo čudno, da nas ravno pri žeji mati narava ne bi znala pravilno usmerjati.

Pomislimo tudi na stavek: Ko sem lačen, je že …

Opomba:
V tej kolumni pišem o pitju med telesnim naporom in takoj po njem, kjer opozorim na nevarnost, če pretirano pijemo. Da nas popreproščeno reševanje mnogih izzivov, ki jih imamo pri telesnem naporu, le s pitjem napitkov, lahko zelo zavede. V običajnem življenju je nevarnost čezmernega pitja veliko manjša, ker če že pijemo malo več, kot smo žejni, to običajno porazdelimo čez cel dan. Ledvice uspejo ta presežek vode uspešno odstraniti. Pa vendar, če je med maratonom takšnih, ki so zaradi pretiranega pitja imeli znižano vsebnost natrija okoli 13 odstotkov, jih je po raziskavi iz leta 2013 v običajnih okoliščinah v populaciji med zdravimi okoli 1 odstotek in 2 odstotka med bolnimi, ki s čezmernim pitjem preveč “izpirajo” kri.

Po poročanju nestrokovnega tiska nas je 75 odstotkov kronično dehidriranih. Vendar zanimivo, da to v sodobnih medicinskih virih ni podprto. Zdravi odrasli z dostopom do vode le redko postanejo izsušeni. Je pa res, da lahko vsaka odrasla oseba razvije izsušitev kot zaplet bolezni, kot je npr. povišan sladkor v krvi. Izsušitev je tudi pogostejša pri starejših bolnikih, ki imajo omejitve v gibanju in moteno občutenje žeje. Poročali so, da se pojavlja pri 17 odstotkov do 28 odstotkov starejših odraslih v ZDA. Tako je izsušenost pogost vzrok za sprejem starejših v bolnišnico. Sama po sebi lahko povzroči obolevnost in umrljivost ter zaplete številna zdravstvena stanja. Kot ugotavljajo, pa je lahko na drugi strani izsušenost tudi prepogosto napačno diagnosticirana in se zato zgreši prepoznava pravega vzroka bolnikovih težav, kar vodi do čezmernega zdravljenja s tekočino in nadaljnjih zdravstvenih zapletov.