Marca 2020, ko se je naš svet zaprl in smo bili prisiljeni ostati doma, je zamrl tudi ves javni prevoz. Spomnim se pogleda na Ljubljano iz gradu. V tistih prvih dneh na cestah skoraj ni bilo avtomobilov. Cecilia je zaradi oddaljenosti od svojih ostarelih staršev ob tem začutila nemoč. Italijanka, ki živi in dela v španski Muciji, je bila skoraj dva tisoč kilometrov oddaljena od svojih v Rimu. Stiskal jo je občutek, da jih ne bi mogla obiskati, če bi bilo to slučajno nujno. Do zdaj je vedno uporabljala le javni prevoz. Ki pa se je ustavil.

Prvič se je vprašala, ali bi lahko razdaljo do Rima prehodila? Močno je podvomila, ker se niti ne spomni, da bi do takrat kdaj prehodila več kot 10 kilometrov. Nekako se ji je zdelo, da tega ne potrebuje zares. Počutila se je dobro, bila je vitka, zato čas, ki bi bil namenjen vadbi, nekako nikoli ni prišel na vrsto.

A epidemija je marsikaj spremenila. V Španiji je covid še bolj kot pri nas ljudi omejil pri izhodih. Takrat se je Cecilija odločila, da želi biti sposobna priti do staršev, če ne gre drugače, pa peš. Preverila je razdaljo od hiše do hiše: 1917 km. Če bi vsak dan prehodila 30 kilometrov, kar je običajna razdalja hoje pohodnikov na dolge razdalje, bi ji uspelo v dobrih dveh mesecih. Vendar – ali bi njene noge, nevajene hoditi iz dneva v dan, zdržale?

Epidemija ni jenjala, ona pa je začela hoditi kar znotraj svojega stanovanja. Uspela je izpeljati krožno pot in tako vsak dan prehodila 10 km. Čisto vsak dan. Na telefonu si je naložila aplikacijo, ki je kazala virtualno pot proti Rimu in bila tako z vsakim korakom virtualno bliže domu. A ne samo to, vsak dan se je počutila bolje. Veliko bolje. Presenečena je bila nad tem, kakšen učinek ima redna hoja na njeno počutje.

Njeno telo je postalo bolj čvrsto, lažje je nadzorovala svoje skrbi, trenutki niso bili več težki. Veselila se je vsakega novega dne znova in znova in dragocenega časa med hojo. Ko je lahko med tekom zadihala svež zunanji zrak, je uživala še veliko bolj.

Po opravljenih dva tisoč kilometrih se je odločila, da to proslavi s hojo po virtualni poti od Rima do Ostije, obalnega mesteca, ki je od Rima oddaljen ravno 21 kilometrov. A ker je v tistem času španska vlada ponovno dovolila le nujne izhode, je spet hodila po svojem tako dobro poznanem krogu znotraj: iz dnevne sobe na balkon pa skozi druga vrata v spalnico in po hodniku mimo kuhinje v dnevno sobo in naprej, samo naprej. Po štirih urah je bila pot opravljena, noge pa zelo utrujene, a hkrati spodbujene, da se dodatno utrdijo.

Kaj pa glava, se ji je pri tem začela že kisati, kot bi morda kdo pomislil? Pravi, da nikakor. Po določenem času je uspela odmisliti, da hodi v krogu. Pri tem pa ji je prišlo tudi zelo prav, da je med hojo poslušala zanimiva predavanja in podcaste, ki so jo zaposlili.

Zdaj si dnevov brez hoje ne predstavlja več. Počuti se bolje, dodatno opolnomočena, nekako prebujena, z večjim zavedanjem in spoštovanjem svojega telesa. Ti vsakodnevni pohodi pa ji nudijo tudi čas povečane umirjene pozornosti, ki je tako zelo koristna za učenje, ustvarjalno razmišljanje, delo in naše duševno zdravje. Koristni učinki pa ne izzvenijo takoj, ko se ustavi, ampak trajajo skoraj skozi cel dan.

Cecilija hodi naprej. Svojo virtualno pot je od Rima nadaljevala do Benetk, pa skozi Ajdovščino, Ljubljano, Celje, Ptuj in še na vzhod. V slabih treh letih je za njo že okoli 11.000 kilometrov poti. Te dni virtualno hodi po Butanu. Kot pravi, ji to lepša življenje.

Da, srečo ima tisti, ki v slabem najde nekaj dobrega, ko v nemoči najde priložnost za dodano moč. Srečno, Cecilia!

Tudi o tem, kako nam dobrovoljnost pride še toliko bolj prav ravno, ko se znajdemo v težavah, na predavanju, ki ga bom imel v torek, 17. 1. 2023 v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani.