Od kdaj vemo, da je neprekinjeno sedenje zdravju škodljivo? Kako to, da smo celo na kongresu športa za vse preveč sedeli?

Pred skoraj natanko sedemdesetimi leti, točno 28. novembra 1953, je bil v visoko cenjeni akademski reviji The Lancet objavljen prvi znanstveni članek, ki je pretresel takratno razumevanje bolezni srca in jih čisto na novo povezal s sedenjem. V njem so ugotavljali, da imajo vozniki londonskih avtobusov, ki so večino delovnega časa sedeli, v primerjavi z njihovimi sodelavci, ki so prodajali in pregledovali vozovnice, približno dvakrat pogosteje umrli zaradi zožitve venčnih žil srca. Sprevodniki so večino časa hodili po dvonadstropnem avtobusu in se pri tem vsakodnevno povzpeli na od 500 do 750 stopnic. Vozniki so med tem seveda večinoma sedeli. V tem pionirskem članku so predstavili tudi razliko v pogostosti smrti zaradi bolezni obtočil pri poštnih delavcih. Tisti, ki so delali v pisarni, so v primerjavi s poštarji, ki so raznašali pošto peš ali s kolesom, približno dvakrat pogosteje umirali zaradi slabše pretočnosti žilja, ki hrani srčno mišico.

Danes vsi dobro vemo, da je dolgotrajno neprekinjeno sedenje škodljivo. Pa vendar večina ljudi to vsakodnevno počne. Današnje službe so večinoma sedeče, dodatno uporabljamo nedejavne oblike potovanja v službo in prosti čas slabo izkoristimo. Pri tem smo športni in zdravstveni strokovni delavci prav poklicani, da to spreminjamo. Da gibanje nekako zapakiramo v vsakodnevni življenjski slog ljudi. Pa vendar, ko bi radi dobro drugim, tako hitro pozabimo nase. Tako smo tudi mi na kongresu ob razmišljanju o pomenu urejanja mest, večje dostopnosti do urejenih parkov in drugih gibanju spodbujajočih okolij pozabili na to, kar lahko vsak naredi tukaj in zdaj, preprosto s tem, kar imamo na razpolago: naša telesa.

Pred sedemdesetimi leti, ko so prvič spoznali nevarnost čezmernega sedenja za naše srce, je bil tudi čas, ko je bila smrtnost zaradi srčno-žilnih obolenj zgodovinsko največja. Od takrat pa do danes je medicinska oskrba bolnikov zelo napredovala, temu lahko pripišemo velik upad prezgodnjih smrti. A četudi smo v vsem tem času zelo napredovali v razumevanju pomena gibanja za preprečevanje številnih bolezni, še nikoli nismo sedeli toliko, kot sedimo danes.

Čas je, da prekinemo začarani krog vedno manjše uporabe naših teles za gibanje. Čas je, da se odgovorneje lotimo oblikovanja naših vsakodnevnih opravil. Čas je tudi, da se dogovorimo o najmanjših merilih telesne higiene. Recimo stop neprekinjenemu sedenju in vstanimo ter se razgibajmo. Čisto premalo je to, da vemo, da to moramo narediti. Ustvarimo kulturo razgibavanja.

V dvorani kongresa športa za vse, sem prepričan, smo bili vsi dobro podkovani o škodljivem učinku neprekinjenega sedenja, pa smo vendar vseeno preveč sedeli. Tudi mi potrebujemo pravila obnašanja. Na primer, vsako sedenje, ki traja več kot pol ure, prekinimo. Naj nam ne bo nerodno, če vstanemo, če že, naj bo raje nerodno vsem, ki obsedijo. Najbolje pa je, da ne vstajamo posamično, ampak vsi skupaj. Delovni sestanki bodo bolj zdravi, z več dobre volje, več skupinskega duha in zagotovo prav zaradi tega tudi učinkovitejši.