Pred kratkim sva bila z ženo Jasmino v Rimu. To je mesto, v katerem se preteklost srečuje s sedanjostjo. Tu so znali poskrbeti za kanalizacijo že 600 let pred našim štetjem. Pa vendar jim zdaj vzdrževanje čistoče ne gre prav dobro od rok. S smetmi se neprestano srečujemo na ulicah. Toliko jih je, da človek izgubi voljo, da bi jih pobiral zaradi veselja. Preveč jih je. Morda za marsikoga že toliko, da ko izprazni vrečko čipsa, odvije škatlico cigaret ali izprazni pločevinko, niti ne išče več najbližjega smetnjaka, ampak neuporabni ovoj preprosto spusti iz rok.

Slovenija je zelo čista. Tega niti ne veš, če ne greš po svetu. Tako sem prvi dan po vrnitvi iz Rima, medtem ko sem se sprehajal po Ljubljani, imel občutek, kot da se sprehajam po igrišču za golf. Čez nekaj dni pa se je moja občutljivost na smeti spet povečala, in če imam proste roke, jih poberem in odvržem v smetnjak.

Ob koncu zime, ko zelenje še ne prekrije smeti, ki so se nabrale čez zimo, je njihovo pobiranje še toliko učinkovitejše. Tako se v tem času vsaj enkrat in raje večkrat odpravim na sprehod z vrečo, ki jo želim napolniti. Gre za igriv sprehod z iskanjem “zakladov”. Bolj ko je vreča polna, bolj se počutim nagrajenega.

Pobiranje smeti je vrednota, ki je nalezljiva. Moj tast Bogdan to počne celo večkrat tedensko in zakaj ne bi te lepe navade gojil tudi jaz? Zakaj je ne bi prenesel na svoje otroke?

Starši, vzgojitelji in učitelji v vrtcih in šolah imamo zelo veliko moč, da prenesemo vrednoto pobiranja smeti na mlajše. Pri tem so pobrane vrečke, pločevinke in papirčki seveda le vaja za čistejšo miselnost, s katero se bomo z več notranje moči upirali onesnaževanju voda, zemlje in zraka.

Naj bo Slovenija najčistejša dežela na svetu. Svet potrebuje svetle zglede. Hvala ti, Vida, da vzgajaš v tem duhu naše najmlajše. Svet ni smet.