Nekdanji odlični košarkar Dino Rađa je pred dnevi v pogovoru za Val 202 razmišljal o kakovosti današnje košarke: "Danes je na splošno košarka zelo skromna. Danes z enim dobrim igralcem osvajaš naslove. Olympiacos je letos zmagal s Spanulisom, za vse druge pa dvomim, da bi lahko takrat igrali v naši ekipi. Enako je v Ligi NBA."

To logiko lahko prenesemo tudi v NBA, kjer je Miami pred dnevi na krilih izjemnega LeBrona Jamesa ubranil naslov najboljše ekipe na oni strani luže. A tokrat ne bomo zašli v debate o Kralju in njegovi (ne)priljubljenosti, ampak o sami vsebini Rađove izjave.

Z velikanom hrvaške košarke se do neke točke lahko strinjam (sploh v vrsticah, ko govori o ravni današnje košarke), težko pa s tem, da naslove lahko osvajaš z enim dobrim igralcem. Zvezdnik, dober igralec ali košarkar, ki dela razliko, je nujni, ne pa zadostni pogoj za uspeh.

LeBron James je lep primer te ugotovitve. S številnimi rekordi je ponesel Miami do tretjega naslova v zgodovini kluba, a tega morda ne bi bilo, če ne bi v pomembnih trenutkih finalne serije svoj prepotrebni delež dali Dwyane Wade, Chris Bosh, Ray Allen in Shane Battier. Ti so Vročici pomagali z nekaj prepotrebnimi prodori, blokadami in trojkami. Da, njihov delež je bil v primerjavi z Jamesom res epizodni, a Miami brez njihovega prispevka ne bi mogel "pokriti" Jamesovih črnih minut ali pa prvemu zvezdniku dati le nekaj prepotrebnih trenutkov počitka.

O nujnosti pomoči me je prepričala tudi letošnja sezona Oklahome Cityja. Mlada, atletska ekipa sloni na superzvezdniku Kevinu Durantu. A ko je ta na začetku končnice zaradi poškodbe ostal brez desne roke Russella Westbrooka, je Oklahoma dobila le še tri od zadnjih devetih tekem v sezoni. Brez kakovostnih in zanesljivih alternativ se nasprotna obramba še bolj osredotoči na najnevarnejši člen, ki je zaradi tega bolj omejen, predvsem pa premalo pomemben v lovu na zmage. In v končnici so pomembne le zmage, individualna statistika je drugotnega pomena.

Če se sprehodimo po zgodovini finalov Lige NBA, je spoznanje isto - vsak superzvezdnik je moral imeti vsaj eno desno roko, ki je razbremenila nesporno številko ena. Dirk Nowitzki je imel Jasona Terryja in Jasona Kidda, Kobe Bryant je imel Pauja Gasola, Paul Pierce se je zanašal na Kevina Garnetta, Allena, Rajona Ronda in tako naprej tudi do največjega, ki je igral v Ligi NBA: tudi Michael Jordan je imel Scottieja Pippna, Dennisa Rodmana, Tonija Kukoča in tudi Steva Kerra, ki je v ključnih trenutkih znal doseči trojko.

Košarka je ekipna igra in en superzvezdnik še ne more zagotoviti zmage, kaj šele naslova. Manj opazna, a zato izjemno pomembna sta tudi trener in vodstvo kluba, ki znata zvezdnika postaviti v tak ansambel, ki se uglasi do te mere, da iz svojega zvezdnika potegne največ. Največ pa se ne odraža v točkah in vsej preostali individualni statistiki, ampak v naslovih. Ekipnih naslovih.