Danny Green je eno izmed osrednjih imen letošnjega finala Lige NBA. Foto: EPA
Danny Green je eno izmed osrednjih imen letošnjega finala Lige NBA. Foto: EPA
Union Olimpija - Galatasaray
Danny Green je v dresu Uniona Olimpije veliko igral tudi v Jadranski ligi - v povprečju po 26 minut na tekmo, v katerih je dosegel po 8,8 točke na tekmo. Za dve točki je metal 51,2-odstotno, za tri pa 29,2-odstotno. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Danny Green in Gary Neal
Danny Green in Gary Neal sta nadvse pomembna v boju San Antonia za naslov prvaka v Ligi NBA. Foto: EPA
Milivoje Novaković
Čeprav je Milivoje Novaković v dresu Slovenije debitiral nekaj mesecev pred 27. rojstnim dnevom, je postal drugi najboljši strelec v zgodovini reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Konkreten primer je seveda še toliko bolj zanimiv, saj je Green prvo polovico lanske sezone igral za Union Olimpijo. Na vprašanje me je spomnil novinar Ekipe Andrej Miljković, ki je prepričan, da precejšen del krivde leži v slovenskem podprvaku, ki v Greenu ni prepoznal talenta in mu podredil igre.

"Na parketu Lige NBA je blestel dobesedno nekaj tednov po tem, ko ga je naša ljuba deželica kot člana Uniona Olimpije skorajda enoglasno zavrnila in ga vrnila pošiljatelju ... Na sončni strani Alp nam ta košarkar ni bil všeč, in verjetno je bilo tako zato, ker ni obvladal navzkrižnega vodenja ter se je premalo podrejal ekipi nespornih velemojstrov ... A za to, da smo od igralca takega kalibra pri nas imeli tako zelo malo, s(m)o krivi tudi mnogi drugi. Tedanji trener Sašo Filipovski, ker ... mu ni od prvega do zadnjega dne podredil prav vsega," je le del novinarjevega razmišljanja.

Z določenimi deli sicer zabavnega zapisa se ne morem strinjati. Razlog njegove vrnitve v ZDA je povsem drugačen, čez lužo je odpotoval, ker je bilo v Ligi NBA konec lock-outa (kot je bilo predvideno že v pogodbi). V trenutku, ko je bila najmočnejša liga na svetu odklenjena, so se v njo vrnili vsi, ki so si v času mirovanja poiskali nove klube drugje po svetu.

Težko me prepriča tudi teza, da Green ni bil všeč večini na sončni strani Alp. Posebej veliko zaupanja je žel pri trenerju Sašu Filipovskem, drugače si ne znam razlagati statistike Uniona Olimpija na prvih sedmih tekmah Evrolige, ko je Green bival v Ljubljani. V tem času je med zmaji zbral najvišjo minutažo (198 minut; sledili so Damir Markota 181, Aleksandar Ćapin 153, Sasu Salin 149 ...) in največ točk (80; Ratko Varda 67, Aleksandar Ćapin in Deon Thompson po 46 ...). Dejstvo, da je imel na teh tekmah med soigralci daleč največ poskusov za tri točke (8/32; samo proti Galatasarayu 1/8), pa me bolj prepriča v to, da je imel v Ljubljani precej proste roke.

Ironično, če je Dannyja Greena kdo zavrnil, je bil to prav San Antonio. Trener Gregg Popovich ga je namreč kar dvakrat črtal iz kadra, zadnjo priložnost mu je ponudil pred začetkom te sezone, v kateri se je nato uveljavil kot član udarne peterke. "Dvakrat smo se razšli, obakrat smo mu ob slovesu dali nekaj nasvetov, da mora biti pri svoji igri še bolj samozavesten, da mora pokazati še več želje, da se mora boriti. Hkrati pa smo ga opomnili, da ob slabših tekmah ne sme izgubiti volje in biti prepričan, da je zapravil svojo priložnost. Pred začetkom sezone smo ga povabili na pripravljalni tabor, kjer je upošteval vse naše nasvete, zato smo ga sprejeli," se je po tretji tekmi finala, na kateri je Green dosegel 27 točk, obeh slovesov spomnil Popovich. Legendarni trener mu je tretjo priložnost ponudil na prigovarjanje svojega pomočnika.

Zakaj nekaterim športnikom uspe toliko pozneje kot drugi? Težko je dati enoznačen odgovor, a primer iz San Antonia lahko ponudi enega zanimivejših. Športnik, ki se je izkazal v mladinskih konkurencah, pri prehodu v člansko pa se izgubi v povprečju, enostavno potrebuje priložnost in podporo. Spursi imajo danes v kadru še enega igralca s podobno zgodbo Garyja Neala, ki je tri leta igral v Evropi (Turčija, Španija in Italija), svojo priložnost pa je dobil pri 24 letih in jo zgrabil z obema rokama.

Najodmevnejša zgodba o poznem razcvetu iz našega prostora prihaja iz nogometa in sliši na ime Milivoje Novaković. Najboljši reprezentančni strelec te generacije v Sloveniji enostavno ni dobil priložnosti, svoj prostor pod soncem je iskal v avstrijskih nižjeligaših, dokončno pa ga je prek Bolgarije našel v Nemčiji šele pri 27 letih.

To so lepe zgodbe, ki pričajo o samozavesti, o veri v svojo nadarjenost in uspeh, v podporo trenerjev in prijateljev. A ob teh zgodbah se je hkrati treba spomniti tudi na druge, manj prijetne, tiste, ki niso nikoli slišane. Nikoli ne bom pozabil, ko sem ob študiju športne psihologije prebiral izpovedi mladih, obetavnih športnikov, ki so kljub dokazani izjemni nadarjenosti vse prekmalu odnehali. Skupni imenovalec številnih je bilo pomanjkanje podpore predvsem pri trenerjih, ki otrokom niso znali prisluhniti ali pa pritisniti na pravi gumb, da bi iz njih iztisnili ves potencial.