Sarajevčanka Adriana Kuči je še kot otrok vedela, da se želi ukvarjati s pisano besedo. Kot osemletna deklica je postala novinarka za otroški program takratne Radiotelevizije Sarajevo. Svojo ljubezen do pisanja je negovala tudi po tem, ko je zapustila Bosno in Hercegovino. Ta izkušena novinarka v Sloveniji dela za založbo Nobis, za katero je napisala prvo in do zdaj edino Enciklopedijo košarkarskih reprezentantov Slovenije.

O tem, kako se je lotila pisanja o slovenskih košarkarjih, pravi: "Ponudili so mi delo pri tem projektu, ki se je meni takrat zdelo zelo zanimivo in aktualno. Službo sem sprejela in te odločitve nisem obžalovala." Obsežna enciklopedija je nastala v 27 tednih in je postala prava uspešnica. V skoraj razprodani publikaciji je Kučijeva predstavila življenjske zgodbe vseh igralcev, ki so nastopili za reprezentanco Slovenije od leta 1991 do leta 2014.

Enciklopedija izjemno dobro sprejeta
"Knjiga ni doživela niti ene negativne kritike. Meni to veliko pomeni. Niti ene, ne od bralcev ne od ljudi, ki so pri projektu sodelovali. To je bilo ogromno novinarsko delo. Več kot devetdeset intervjujev. Težko je doseči, da so vsi zadovoljni. In to mi je uspelo. Morda je to največji uspeh te knjige," pove Adriana Kuči.

Milić zrasel čez posteljo
Za košarkarje, s katerimi je sodelovala, ima samo najlepše besede. Od njih se je, pove, naučila veliko, še posebej to, da nas težave, ki jih srečamo na življenjskih poteh, ne smejo ustaviti. "Vsakič, ko sem imela težave zaradi pisanja kakega dela v tujem jeziku, sem pomislila na motivirajoče zgodbe športnikov. Imate zgodbo o košarkarju, ki mu zaradi poškodbe hrbtenice ni bilo treba na služenje vojaškega roka, pozneje pa je postal vrhunski športnik. Tu je tudi zgodba o Marku Miliću, ki je moral odrezati spodnjo stranico postelje, ker je toliko zrastel, niso pa si mogli privoščiti večje postelje. Kmalu po tem pa je postal človek, ki spi v najdražjih hotelih po svetu. In vse to zaradi svoje igre, svoje trme," razlaga Kučijeva.

Pisati v tujem jeziku
Tudi Adriani je zaradi njene velike ljubezni do pisanja uspelo premagati veliko oviro, s katero se spopadajo mnogi priseljenci vsak dan. "Veliko težje je pisati v tujem kot v maternem jeziku, v katerem za vedno sanjaš; tudi potem ko že začneš razmišljati v tujem jeziku. Težje je, ni pa nemogoče," pove Kučijeva.

Lahko bi živela kjer koli
Danes Adriana s svojo sedemletno hčerjo živi in dela v Slovenskih Konjicah, kjer je kljub razlikam v kulturi in jeziku našla svoj prostor pod soncem. "Lahko bi živela kjer koli na svetu, zato se mi ni težko navaditi. Bilo mi je pomembno dobro se naučiti jezika, kar mi je, mislim da, uspelo, in nekako se prilagoditi načinu življenja, ki se ne razlikuje mnogo od našega. Ljudje sicer niso tako družabni, toda v Sarajevu se tudi nisem družila z vsemi," pove Kuči.

Živela tudi v Siriji
Poleg Slovenije je Adriano Kuči življenje iz Bosne in Hercegovine popeljalo tudi v Izrael in Sirijo, na katero ima še posebej lepe spomine: "V Siriji sem živela v letih 2006 in 2008. To sta verjetno dve najlepši leti mojega življenja. Ljudje v Siriji so topli, prisrčni, dobri. So neverjetno prijazni do tujcev. Z razorožujočo prisrčnostjo vas sprejmejo v svoj svet."

Biti človek
Zaradi tega jo še posebej bolijo predsodki do beguncev, ki prihajajo iz v vojni razrušenih držav. Za Adriano Kuči, ki je v Sarajevu preživela skoraj štiri leta vojne, izvor, kultura, jezik in kraj prebivališča niso pomembni. Pomembno je samo biti človek.