V Oslu urejajo še zadnje podrobnosti pred odprtjem novega muzeja. Med drugim morajo na primer določiti še ceno vstopnice. Foto: Nasjonalmuseet
V Oslu urejajo še zadnje podrobnosti pred odprtjem novega muzeja. Med drugim morajo na primer določiti še ceno vstopnice. Foto: Nasjonalmuseet
Takole so s prejšnje lokacije selili platno Christiana Krohga: Albertina obišče policijskega kirurga. Foto: Nasjonalmuseet
Takole so s prejšnje lokacije selili platno Christiana Krohga: Albertina obišče policijskega kirurga. Foto: Nasjonalmuseet

Muzej, ki je zrasel na zahodni obali Osla, je stal 600 milijonov evrov, ko bo 11. junija odprl vrata, bo največji muzej v nordijskih državah. A kljub temu se direktorica muzeja Karin Hindsbo javnosti opravičuje, predvsem zato, ker Norvežani že več let ne morejo videti nekaterih slavnih umetnin, med njimi tudi najbolj prepoznavne različice Munchovega Krika. "V zadnjih letih nismo dosegli pričakovanj javnosti in za to mi je žal," je v izjavo za medije zapisala že leta 2020. (So pa zato številna dela, ki lahko potujejo, v zadnjem letu posodili drugim muzejem.)

Dovolj umetnin, da se lahko izgubite za več ur
Bo pa muzej, ko se končno odpre, res epskih dimenzij: na 13 tisoč kvadratnih metrih razstavnih prostorov bo na ogled pet tisoč del – to je več, kot jih razstavlja denimo Guggenheimov muzej v Bilbau ali pa Rijksmuseum v Amsterdamu. Obiskovalcem bodo nudili vodstva, ki bodo prilagojena njihovim zanimanjem in temu, koliko časa bodo imeli na razpolago. "Sicer sem pa mnenja, da v današnjem času, ko se vse dogaja tako hitro, morda ni nič slabega, da nudimo prostor, v katerem lahko človek preživi več ur," je direktorica komentirala za britanski The Guardian. "Morda je dobro, da se lahko izgubimo v umetnosti."

Stavba je namerno nizka, da se bolj neopazno zlije z okolišem nekdanje železniške postaje. Foto: Nasjonalmuseet
Stavba je namerno nizka, da se bolj neopazno zlije z okolišem nekdanje železniške postaje. Foto: Nasjonalmuseet
V drugem nadstropju, kjer kraljuje likovna umetnost, ima mesto tudi delo Sola LeWitta Risba na steni #839. Foto: Nasjonalmuseet
V drugem nadstropju, kjer kraljuje likovna umetnost, ima mesto tudi delo Sola LeWitta Risba na steni #839. Foto: Nasjonalmuseet

Štirje muzeji v enem
Konceptualno se je ideja za muzej izoblikovala na začetku tega tisočletja, leta 2013 pa je norveški parlament sklenil, da bodo pod eno streho združili zbirke štirih obstoječih muzejev, tudi izjemno priljubljene Narodne galerije. Ideja je imela takrat (in tudi pozneje) veliko nasprotnikov. Karin Hindsbo na to odgovarja, da bodo lahko ljudje "pod eno streho videli celo zgodovino norveške kulturne dediščine in vseh regionalnih kulturnih spomenikov", obenem pa bo imel novi muzej najboljše pogoje za razstavljanje eksponatov.

Narodni muzej za umetnost, arhitekturo in oblikovanje bo torej pokrival široko polje tematik: v njem bo vse od srednjeveških tapiserij in kitajskega imperialnega porcelana pa do del modnih oblikovalcev in primerkov sodobne obrti. V drugem nadstropju bo kraljevala vizualna umetnost, od flamskih in nizozemskih krajin ter tihožitij iz 17. stoletja do mojstrov 19. stoletja.

V Munchovi sobi bodo domovala nekatera najbolj znana dela slavnega norveškega umetnika, vključno z eno od štirih različic Krika.

Velik ponos stavbe je Dvorana luči, ki se razteza na 2400 kvadratnih metrih in je ponoči vidna daleč naokoli zaradi devet tisoč LED-luči.

Pojavile so se tudi številne kritike na račun logotipa muzeja: velika črka N, ki ji sledita a in na pol prerezan m. Nezadovoljneže moti, da si
Pojavile so se tudi številne kritike na račun logotipa muzeja: velika črka N, ki ji sledita a in na pol prerezan m. Nezadovoljneže moti, da si "skušajo pridobiti vpadljiv akronim", v tem primeru Nam, ki bi spominjal na MoMO v New Yorku. Foto: Nasjonalmuseet

Videz je vprašljiv, ima pa stavba druge adute
Po arhitekturni plati nad stavbo številni vihajo nos, češ da je nemškemu biroju Kleihues + Schuwerk uspelo v osmih letih (in z ogromno sredstvi) ustvariti le "s skrilavcem pokrito sivo škatlo". Ampak bistvo je skrito v notranjosti, miri direktorica: najpomembnejše je to, kako bodo razstavljali in hranili umetnine. "Stavbo bo lahko vzdrževati, a je zelo kakovostna in trajnostna. Vsi materiali so bili izbrani z mislijo na naslednjih 300 let, tako da popravila ne bodo potrebna že čez dve desetletji." Stavba je namerno nizka, da se bolj neopazno zlije z okolišem nekdanje železniške postaje.

Zelenje mora še vzkliti
"Na pročelju bi morale rasti vzpenjavke, na strehi je trava, a je še ne morete videti. Ampak najpomembnejši je sam razstavni prostor in moje skromno mnenje je, da gre za unikaten razstavni prostor. Mislim, da bodo ljudje to videli, ko bomo enkrat odprti,"
direktoričine besede povzema Guardian.